Pogovor z Leno Ruth Stefanović

Nam lahko na kratko opišete, kako se začne vaš kreativni proces, kako se rodi pesem?

Lena Ruth Stefanović, foto (c) Polina Kalashnikova

Sijajno vprašanje! Hvala, ker ste uporabili besedo “roditi” … Pesmi se zares rodijo, čeprav redko govorimo o tem. Tako imenovana “inspiracija”, navdih, ki ga nihče ne more točno obrazložiti, ta kreativni dražljaj, spominja na zaljubljenost, na tiste metuljčke v trebuhu … K meni pogosto pride v obliki sanj ali pa med meditacijo. Običajno je to nek zelo močen občutek, sreče ali žalosti, razočaranja (običajno se pesmi bolje pišejo iz negativnih občutkov, najboljše pa, se mi zdi, nastanejo iz občutka obupa). Včasih se mi zdi, da je dobra pesem delček, ki je bil odtrgan iz teme, iz strahov, iz nemoči in da je skozi izpisovanje stihov ta tema pretvorjena v svetlobo. Tako nekako. V tej dimenziji pa mislim, da je pomembno, da veliko beremo – mite, filozofijo, obvezno druge pesnike in pesnice, da prevajamo poezijo drugih avtorjev – vse to je predpriprava, da vemo, kaj moramo narediti v trenutku, ko začutimo te metuljčke v trebuhu.

Kakšen je danes status poezije v Črni gori ? Kakšna je vloga pesnika pri vas?

Imamo nekaj jasno opredeljenih korpusov in le redki pesniki in pesnice ne pripadajo niti enemu od njih. Pesniki, ki se identificirajo z idejo tako imenovanega “srbskega sveta”, zaradi distinkcije pišejo v cirilici in zavestno uporabljajo arhaizme in rimo, da bi bila njihova poezija podobna starodobnim epom. Seveda obstaja tudi ljubezenska poezija, napisana v cirilici, po navadi so avtorji moški srednjih let in starejši, ki na tak ali drugačen način skozi svoje delo razkrivajo etnična in religijska vprašanja.

Nasprotje tej skupini so pesniki in pesnice, ki v svoje ustvarjanje vključujejo domoljubno poezijo, pesmi o Črni gori. Ta žanr, ki je že dolgo preživet in pasé, se je nedavno zmagoslavno vrnil v sodobno poezijo – govorim o inavguraciji predsednika ZDA Bidna in na “spoken words” Amande Gorman. Ta val so izkoristili črnogorski pesniki in pesnice – suverenisti, takšna poezija neizogibno krepi domoljubna čustva (in je napisana v latinici). Zanimivo, velik del domoljubne poezije pišejo mlade pesnice, najboljše primere pa lahko najdemo na Facebook strani Riječ za Crnu Goru / Iskra u kamenu (Besede za Črno goro / Iskra v kamnu).

Zahvaljujoč spletnim portalom in družbenim omrežjem ljudje spet berejo poezijo. Mislim tudi, da je postala veliko bolj demokratična, kot je bila v preteklosti, ravno zato, ker je postala dostopna tudi izven elitnih pesniških salonov, prek odprtih mikrofonov (open mic), poetry slamov. Res je, da je po eni strani prišlo do hiperprodukcije, vendar v tem ni nič slabega, saj nam je ravno ta hiperprodukcija dala nekatere sijajne avtorje, ki v normalnih okoliščinah nikdar ne bi pisali poezije.

Kakšen pa je status črnogorske poezije v širšem kulturnem prostoru?

Mislim, da je še vedno na nivoju neke eksotične živalice, kot na primer dvoprsti mravljinčar, ki je tako redek in poseben, da ljudje še vedno stojijo v dolgih vrstah na vhodu v nek poseben prostor, kjer si ga lahko ogledajo. Morda se motim, ampak tako se mi zdi.

Včasih dela katerega od nas (petih ali šestih avtorjev) prevedejo v Ameriki, na Poljskem, v Severni Makedoniji ali Azerbajdžanu, vendar mislim, da razen v naši regiji naša poezija nima nikakršnega konkretnega statusa v svetu. Zelo malo del je prevedenih, v glavnem vse temelji na nekem entuziazmu, kulturna politika je zelo stihijska. Nekoliko se trudimo za prepoznavnost nekaj najbolj znanih avtorjev, vendar za promocijo pesnikov in predvsem pesnic ne naredimo skoraj nič.

Mednarodni PEN je letos objavil dva manifesta – Manifest o domišljiji in Ženski manifest. Kakšno je vaše mnenje glede tega?

Ženski manifest bi si rada vtetovirala na čelo, manifest o domišljiji pa na prsi. Veste, to so strašne stvari, da moramo v 21. stoletju pisati manifeste, da morajo tudi ženske pisateljice dobiti plačilo … Pri nas ni niti ena ženska dobila državne nagrade za književnost (na Ratkovićevih večerih ali Trinaestojulsku).

Avtorske pravice pri nas ne obstajajo. Tudi sindikata avtorjev nimamo. Založniki se obnašajo, kot da besedila rastejo na drevesu, še zlasti besedila, ki jih pišejo ženske.

Ukvarjate se tudi s proučevanjem tarota in kabale. Kaj vam pomenijo ta mistična znanja pri vašem ustvarjanju in pri razumevanju sveta, v katerem živimo?

Naslovnica zbirke pesmi v prozi Io triumpe, v kateri zgodbe skozi tarot karte govorijo o dogodkih iz življenja.

V mojih knjigah je res veliko tarota in kabalističnih idej. V moji prvi knjigi Arhetip čuda, je ena od zgodb humoristični življenjepis “Poslednjega podgoriškega kabalista”. Druga knjiga Io triumpe vsebuje 22 pesmi v prozi – to je številka velikih skrivnosti v tarotu, tudi ilustrirana je s prvim črnogorskim tarotom – Tarot of Black Mountain britanske umetnice Emily Carding.

Zbirka Đavo, jedna neautorizovana biografija je posvečena kabalističnemu konceptu “nasprotnika”, kjer hudič predstavlja časovni interval med našimi dobrimi deli in nagradami zanje … čas skušnjave, čas nevere, čas preizkušnje. V eksperimentalnem romanu Aimée (Voljena) lahko bralec spremlja eno od več ponujenih branj tarota in v skladu s tem lahko določa konec romana (samo konec mora biti srečen, vse ostalo je svobodna volja bralca). Pogosto pišem pesmi tako, da izvlečem nekaj kart in razmišljam o njihovem pomenu.

Veliko kabalističnih načel sem vnesla tudi v prozo. Trudim se, da je besedilo smiselno, da ima več nivojev interpretacije in da je v njem možno najti svetlobo, dobroto. To je skladno z napotki, ki splošno veljajo za romane, ki lahko kandidirajo za večino nagrad v državah EU – da ne spodbujajo sovraštva, da ne vsebujejo nepotrebnih opisov nasilja, zlorabe drog in podobnega (moja generacija je odrasla ob knjigi Mi, otroci s postaje ZOO, in ne mislim, da nam je kult heroina prinesel karkoli dobrega). Vprašljive vrednosti se mi zdijo tudi dela, v katerih literarni liki očetov ubijajo svoje “izgubljene” hčere, od Ane Karenine in Madam Bovary pa do Intergirl, adaptacije romana Vladimirja Kunina … Da o Loliti, kljub moji ljubezni do Vladimirja Nabokova, sploh ne govorim (magistrirala sem na temo Nabokovega berlinskega cikla, in mislim, da je povedal dovolj tudi brez tega romana).

O kabali se pogosto razmišlja kot o mistiki ali magiji, o tem, kako je nastal golem, pozablja pa se, da gre predvsem za poglobljeno branje Biblije, ki temelji na strogem sistemu vrednot (od desetih božjih zapovedi dalje).

Pišete tako poezijo kot prozo. Vsaka služi svojemu namenu … kdaj uporabljate katero?

Na začetku sem pisala prozo, dokler nisem slučajno pristala na delavnici poezije z Dubravko Đurič. Do takrat sem pisala le eseje in mikrofikcijo (nekateri jim pravijo celo pesmi v prozi). Ko sem odkrila poezijo, sem na mah napisala dve zbirki, eno za drugo. Zatem sem začela pisati doktorsko disertacijo in pesmi ni bilo več. Končala sem en roman, pa drugega. Mislila sem že, da nikdar več ne bom napisala nobene pesmi, pa so k sreči spet prišle …

Prepričana sem, da pesmi uporabljajo mene in ne jaz njih … Šalim se, vendar ne mislim, da ima književnik ali književnica prav veliko svobodne volje, veliko je podarjenega v trenutku, na nas je, da to izkoristimo, vzamemo, sicer ta trenutek mine. Kot grški kairos, spontani, srečni trenutek …

Kakšen status pa ima poezija danes? Nikdar ni imela širokega občinstva, pa je kljub temu še danes tu.

Lena Ruth Stefanović na letošnjem festivalu Vilenica. Foto (c) Otto Zajec.

V Ameriki in na sploh v angleško govorečem področju – sijajen (v primerjavi z nami), v Rusiji tradicionalno dober, zbirke pesmi so ponovno med bestsellerji, v sosednji Hrvaški delajo čudeže, slovenska scena je zelo zanimiva. Pri nas, v Črni gori, je največji domet to, da so končno začele objavljati tudi ženske avtorice in da se je končno začela tudi kritika ženskih ustvarjalk. Končno.  

Globalno so založbe začele izdajati poezijo, ki nastaja na poetry slamih, na odprtih mikrofonih in na družbenih omrežjih. Ta se mi zdi bistveno bolj zanimiva, saj je mnogo bolj iskrena in pretresljiva, čeprav je manj teoretsko podkovana (pogosto, če govorimo o velikem talentu, je ravno ta manko teoretičnega znanja velika prednost. Tako nastaja skoraj vse, kar je novega in zanimivega, do sedaj nevidenega).

V zbirki Izvinite, mislim da umirem je tudi pesem “In memoriam Aleš Debeljak”. Zakaj Aleš Debeljak?

Aleš Debeljak je eden od najbolj priljubljenih pesnikov v Črni gori. Svoj čas sta založniška hiša OKF in časopis ARS naredila veliko, da je bila Aleševa poezija prevedena in promovirana v Črni gori. Po navadi se izkaže, da prevod ne more preslikati naboja originala, vendar to za Aleševo poezijo ne velja. Njegova dela so silovita tako v izvirniku kot v našem ali angleškem prevodu … Sama ga pogosto prebiram in se še vedno sprašujem, ali je mogoče napisati kaj bolj popolnega od tega. Težko. Aleš je nesmrten, ker je bil genij in ker še vedno prek svojih del živi naprej v vseh nas.

Pred šestimi leti sem preživela klinično smrt (od tod tudi naslov pesniške zbirke) in ta izkušnja, ki se zelo mistificira, se mi danes zdi precej banalna. Ko se mi je v podgoriškem urgentnem bloku ustavilo srce, sem naenkrat vse videla od zgoraj, s ptičje perspektive. Ni bilo ne angelov, ne demonov, ne svetlobe, ničesar, kar običajno vidimo v filmih. Samo mir. Mir, kakršnega pred tem nisem nikdar občutila, globok, neizpodbiten mir. Dojela sem, da je to konec in to je bilo v redu, žal mi je bilo le, da nisem objavila romana Šćer onoga bez đece (“Hčer tistega brez otrok”), ki sem ga pisala sedem let in je bil na koncu objavljen šele leta 2017. Potem sem se spomnila, da moji starši nimajo nikogar drugega razen mene in da se moram vrniti … in takrat so me reanimirali. Ko so me premestili z intenzivne nege, sem povsem trivialno na svojem Facebook zidu objavila selfie.

Pesem “Afganistan” ste napisali že davno, a se danes zdi popolnoma aktualna. O čem pravzaprav govori ta pesem?

Iskreno, to je ena od pesmi, ki sem jo odsanjala. Sama je prišla k meni, medtem ko sem spala. Pogosto se mi zdi, da živimo v nekem mentalnem Afganistanu. Pri nas je patriarhat še vedno dominantni diskurz, tudi če ga zanikajo, tudi če se vsi delamo, da ne obstaja. Seveda je bistveno bolje, kot je bilo pred petdesetimi leti, in tudi položaj žensk je mnogo boljši, kot je bil pred dvajsetimi leti, vendar je še vedno preveč mizoginije in tudi nekaterih drugih grozljivih stvari, na primer selektivnih splavov.

Vaša doktorska disertacija je s področja jezikoslovja, študirali ste kitajske študije, živeli na Kitajskem, v Moskvi, veliko ste potovali in potem ste se vrnili nazaj, v Črno goro. Koliko teh različnih kultur je zajetih v vaše delo? Kako je poznavanje sveta in kultur vplivalo na vašo nacionalno identiteto in na vas kot avtorico?

Moja cimra iz Moskve, Kitajka, je govorila, da sem jaz prikrita Kitajka (hidden Chinese). Veliko sem prevzela iz kitajske kulture in predvsem iz kitajske filozofije. Za svojo tretjo pesniško zbirko Boja promene sem navdih dobila ravno iz ene od petih kitajskih klasik – Knjige premen, ki jo raziskujem že četrt stoletja (kar je za proučevanje te knjige kratek čas). Študirala sem rusko književnost, in dolgo sem bila prepričana, da moram pisati, kot so pisali Rusi srebrne dobe, ali pa sploh ne bom pisala. V Moskvi sem imela neuradne literarne delavnice in videla sem, da mnogi mladi ruski pesniki trpijo zaradi iste bolečine … Jahajo na konjskih sedlih, sodelujejo v dvobojih, in vse to v rimah. In ko jih nato vprašate, ali so kdaj jahali konja, običajno rečejo: Ne, nikoli. Zakaj torej pišete o tem? No, ne vem, to delajo vsi. Mi nato vrtamo po njihovih osebnih izkušnjah in se učimo prostih verzov, brez da bi našli svoj pristni pesniški glas.

Nikogar izmed nas ni zaobšla Silvija Plath, mene je celo “zasvojila” Praga s Karlovim mostom, judovskim pokopališčem, legenda o golemu in kopica alkimističnih točk in krajev, o katerih sem veliko pisala. In o Vojvodini, od koder je moja mama (babica se je rodila v Avstro-Ogrski), in o Firencah, kjer sem živela in kjer je tako lepo, da turiste pogosto doleti kratkotrajna norost, znana kot “florentinski sindrom” …

Verjamem, da jezik oblikuje mišljenje. Z učenjem tujih jezikov (in kultur, kar je neločljivo) v sebi gradimo tako imenovane “sekundarne lingvistične osebnosti”. V moji psihi mirno sobivajo en Kitajec/Kitajka, Italijan/Italijanka, Rus/Rusinja, Makedonec/Makedonka, Američan/Američanka in Bolgar/Bolgarka.

Bili ste gostja letošnje Vilenice, ki se je odvila pod sloganom Strah in pogum. Kakšni so vaši vtisi ? In kakšna sta vaš strah in vaš pogum ?

V dveh dneh sem doživela toliko, da je najkrajši odgovor na to vprašanje esej, ki sem ga napisala.

Pogovarjala se je Ajda Borak

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Ajda Borak
Latest posts by Ajda Borak (see all)