V pesmi Sajenci iz zbirke Delci dela (2013) zapišeš: »Nisem prvi, ki tu koplje luknje, a delam / kot da bi bilo lahko spet nekaj prvič.« Opis sajenja se mi zdi tudi zelo dober, nazoren opis pesniškega dela: na nek način vedno znova pišemo prvo pesem. Toda ali je temu res tako?
Meni se že zdi, da je tako. Vsaka nova pesem je prva. Vedno pišemo od začetka, pa če smo pred tem napisali že sto ali pa nobene pesmi. Seveda je razlika, če imaš za sabo že sto ali pa le eno pesem. Razlika je v veščini, kontroli, izkušnji, kako se pesmi lotiti. Toda pesem sama je vsakič znova – spet prva. Stoji sama zase, na tleh, ne na ramenih prejšnjih pesmi.
Kako doživljaš pri svojem pisanju razmerje med »tradicijo in individualnim talentom«, če uporabim besede T. S. Eliota? V Delcih dela v tvojo poezijo vstopi utrjena pesniška oblika sestina…
Verjamem v »izbirne sorodnosti«. Seveda smo ves čas znotraj neke tradicije, vedno v nekem (literarno)zgodovinskem kontekstu. Tradicijo je treba poznati, jo ozavestiti in nenazadnje spoštovati. Med drugim nas uči tudi skromnosti, in te nima noben pesnik preveč. A vsaj od romantike naprej, ko ne znamo razmišljati več drugače kot »subjektivno« in »individualno«, v resnici pa mogoče že od pamtiveka, je tradicij več. Niso vse dragotine iz zakladnice izročila za vsakega pesnika res dragotine. Nekaj pride do mene, in v tem prepoznam svoje prednike, svoje sorodnike, ostalo zdrsi mimo mene, ne da bi se me dotaknilo. Recimo čudoviti svet klasičnih pesniških form. To sem vedno doživljal kot nekaj zelo lepega, a meni čisto tujega, sonet napisati bi mi bilo, kot da hodim po cesti napudran in z lasuljo na glavi. Razen pri sestini. Enkrat sem bral Elizabeth Bishop, in ko sem prebral dve njeni sestini, sem vedel, da moram poskusit.
Kako vidiš razliko med obliko in vsebino pri pesmi? Ali ta sploh obstaja? Če obstaja, kaj je zate pomembnejše: »kaj« ali »kako« … Kako pravzaprav pri tebi nastane pesem?
Ne vidim razlike med vsebino in obliko pesmi. Vsebina vsake pesmi nas nagovarja le z njej lastno obliko; oblika in vsebina sta neločljivi, dve plati istega kovanca, obe sta enako »zunanji« in »notranji«. Meni pesem praviloma nastaja dlje časa, le redke napišem v enem zamahu. Na začetku nekaj dobim: podobo, besedno kombinacijo, misel, ritem. Potem je treba tisto vleči naprej. Vedno imam ta občutek podarjenosti in odgovornosti, da bom znal speljati do konca, da se mi kar roke tresejo. Potem se potrudim, da se mi ne tresejo. Kot da igram mikado. Skrajno pozorno. Ko končam, pride olajšanje, zadovoljstvo, otroško veselje. Ko to mine, nastopi »streznitev«, pesem za nekaj časa pustim pri miru, in čez kak dan jo znova preberem. V tej fazi po navadi še kako malenkost popravim. Seveda ne gre vedno vse tako gladko. Med začetkom in zadnjo fazo lahko preteče tudi leto, čeprav praviloma ne.
Zakaj in kdaj si začel s pisanjem poezije? In če razširim vprašanje, zakaj vztrajaš v tem početju? Dane Zajc je nekoč rekel, da piše najbrž zato, ker je takšna njegova navada …
Pesmi sem začel pisati v zadnjih letnikih gimnazije. Težko rečem, zakaj. Od nekdaj sem veliko bral, a predvsem romane, poezije vse do zadnjih gimnazijskih let nikoli. Poezija me je našla, ko smo pri pouku književnosti začeli z obravnavo francoskih simbolistov. In potem vsa moderna poezija. To se je ujemalo z mojim takratnim doživljanjem sveta, vsakdanja resničnost se mi je zdelo neznosno banalna, dolgočasna, živel sem v nekem drugem, višjem, skrivnostnem svetu. Prepoznal sem ga v nerazumljivosti, čudnosti, zastrtosti, privzdignjenosti moderne poezije. Začel sem pisati pesmi. To so bili nekakšni izbruhi podob brez vsake prave logike, asociativni nizi, ritmične mantre, čarovniške zarotitve. Potem sem se za spoznanje umiril, v mojih pesmih se je dal prepoznati tudi kak košček vsakdanje, »zunanje« resničnosti. Pridružil sem se delavnici kreativnega pisanja, kjer sem spoznal nekaj podobno navdahnjenih vrstnikov, predvsem pa Marijana Pušavca, ki je bil naš mentor. Odličen mentor. Pogovarjali smo se o poeziji, no, jaz sem bolj poslušal, Marijan je dajal iztočnice, brali smo iste knjige in se vsak teden dobivali za veliko mizo v celjski knjižnici in se pogovarjali o prebranem. Na našo zadnjo seanso sta Marijan in Mohor Hudej (ki je vodil prozaiste) povabila Milana Deklevo in Majo Novak. Ta dva sta nekaj povedala in nekaj prebrala, potem smo še mi prebrali svoje, potem pa v gostilno. Čez nekaj dni mi je Marijan povedal, da je bila Milanu Deklevi najbolj všeč ravno ena moja pesem. Bil sem iniciiran. Potem sem šel v Ljubljano študirat filozofijo in književnost in nekaj let je trajalo, da sem uspel iz tiste prve prevzetosti s poezijo narediti svojo poezijo. Kar dolgo sem se lovil, imel sem nekaj objav pri Literaturi, počasi sem se »prizemljeval« in neke jeseni, ko sem bil že absolvent, sem začel pisati pesmi, ki so bile dve, tri leta kasneje objavljene v moji prvi zbirki. Še vedno pišem pesmi, ker ne morem, da jih ne bi. Lahko razumem, kaj je mislil Dane Zajc, čeprav bi jaz rekel drugače. Meni so pesmi bolj praznik, kot pa navada. Ne preganjajo me, tako kot so Daneta Zajca, bolj kot za svoje demone jih imam za svoje angele, če prav sem jih včasih tudi sit, tako kot je človek lahko sit le samega sebe.
Kateri pesniki so najbolj vplivali na tvoje pesniške začetke in na kakšen način ter po katerih pesnikih najraje sežeš danes?
Kot sem že rekel, začel sem s simbolisti, predvsem Rimbaud mi je bil všeč, Mallarmé niti ne, potem pa nemška neoromantika in začetki moderne poezije: Stefan George, Rainer Maria Rilke, Georg Trakl. Od Slovencev sta mi bila na začetku hkrati najbolj všeč dva precej različna pesnika: Edvard Kocbek in Dane Zajc. Pesniško sem se formiral, ko sem na te svoje prve pesnike nalagal sodobno slovensko poezijo: Semolič, Zupan, malo tudi Čučnik. Sicer pa so mi v različnih obdobjih blizu različni pesniki in pesnice. Nazadnje sem se navdušil za Toona Tellegena.
Slej ko prej se vsakega pesnika, vsake poezije prime že kakšna nalepka. Tvoje pesništvo redno povezujejo z naravo. Res je, da imaš v svojih pesmih veliko narave, toda v njih je tudi veliko mesta. Na kakšen način motivi iz narave in mestni motivi vstopajo v tvoje pesmi? Jih čutiš kot enakovredne? Motivi v pesmi so zgrajeni iz besed: ali obstajajo besede, ki jih ne (z)moreš ali ki jih v nekem obdobju svojega pesnjenja nisi (z)mogel zapisati v pesmi? Pri meni obstajajo, dolgo časa sem porabil, da sem na primer v pesmi zapisal besedo »avto« …
Motivi vstopajo v mojo poezijo iz mojega življenja, kar koli že to je. Nikdar se nisem zavestno izogibal kakim določenim besedam, čeprav, če malo pomislim, vem, da sem na nek način precej konzervativen in si zato težko predstavljam, da bi v svojo poezijo vnašal pogovorni idiom, vulgarizme, veliko tujk. Ni mi do tega, da bi se igračkal in zabaval z besedami, mogoče mi to manjka, gotovo mi, včasih si želim, da bi bil bolj sproščen, vetrnjaški, neresen. Da bi bil nekdo drug. Vendar iz svoje kože ne moreš, in koža se menja počasi. Kjer koli že sem, me tako ali drugače določa zemlja. Težek sem ko kamen.
Ob poeziji pišeš tudi eseje, leta 2010 si objavil študijo o prozi Lojzeta Kovačiča Otroški pogled. Kaj te je v njegovi prozi pritegnilo, da si se odločil za pisanje o njej?
Če bi hotel z eno besedo povedati, kaj mi je (bilo) pri Kovačiču najbolj všeč, bi rekel: stvarnost. Izjemen opisni talent, deskriptivna vztrajnost, natančnost, nesprenevedavost, odkritost, odsotnost poze, manire, odsotnost sentimentalnosti, hkratna čustvena občutljivost in brezobzirnost. Njegova očaranost z lastnim otroštvom, v kateri zlahka prepoznam svojo očaranost z lastnim otroštvom. Njegova biografija, njegova usoda. Njegova podoba, podoba starega, čokatega pobalina z debelimi očali in obveznim cigaretom. Ko sem poleti leta 2003 bral njegovih Pet fragmentov, sem bil bolan od žalosti, ker me je par mesecev prej pustila punca. Ta knjiga, v kateri Kovačič med drugim popisuje svoje ljubezensko življenje s tremi različnimi ženskami, me je pozdravila. Odločil sem se, da bom Kovačiča tako ali drugače vključil v svoj magistrski študij, ki sem ga začenjal jeseni istega leta. Knjiga, ki je izšla sedem let kasneje, je v bistvu moja magistrska naloga. Polna je teorije in šolskih modrosti, namučil sem se, da sem jo končal, zato sem bil kar malo ponosen, ko je izšla. A nimam je zares za svojo avtorsko delo. Nikoli nisem imel znanstvenih ambicij. Nekaj, kar na daleč spominja na esej, v resnici je pa nekakšna spominska proza, pišem šele zadnja leta. Jeseni bo izšlo v knjigi. Veselim se je.
Te dni se spet enkrat ukvarjam z vprašanjem razlike med pisanjem in življenjem. Kako ti usklajuješ eno in drugo? In še, si v svobodnem poklicu kot pesnik: kako je biti pesnik tukaj in zdaj?
Biti dandanes v svobodnem poklicu kot pesnik je težko, včasih skoraj neznosno. Dokler sem bil odgovoren le sam zase, sem na svoje eksistenčne tegobe gledal precej zviška, niso mi šle do živega. Odkar imam otroka, sem pogosto frustriran. Tudi v drugih poklicih je dandanes težko, in marsikatero delo je podplačano, a redko katero tako zelo kot ustvarjalno in intelektualno delo. Če nimaš za sabo močne inštitucije ali pa če nisi zelo (po balkansko) podjeten, se moraš oprijeti prav vsakega priložnostnega dela, ki se ti ponudi. Še sreča, če se ti. Toliko o »svobodnem« poklicu.
Pogovarjal se je Peter Semolič
Foto (c) Tihomir Pinter
- Jure Jakob: Nekaj anekdot in misli o mojem pisanju za otroke - 16. 11. 2021
- Jure Jakob: Odraščanje sredi floridske divjine - 16. 9. 2021
- Pogovor z Juretom Jakobom - 22. 7. 2015