Ko pomislim na Portugalsko in poezijo, je moja prva asociacija Fernando Pessoa. Pred leti sem bral članek, v katerem je neka portugalska pesnica, imena se žal ne spomnim, povedala, da Pessoa lahko predstavlja za sodobne portugalske pesnice in pesnike določeno breme. To lahko razumem, saj so pri nas generacije in generacije pesnikov pisale v senci Franceta Prešerna, ki velja za našega največjega pesnika, in menim, da so zares šele današnje mlade generacije izstopile iz tega, kar imenujemo »prešernovska struktura«. Kako sam doživljaš Pessoa in kakšen je nasploh tvoj odnos do pesniške tradicije, tako portugalske kot svetovne? In v kolikšni meri nam različne pesniške tradicije še nudijo modele za adekvatno upesnjevanje sveta in našega občutenja?
Mislim, da je tradicija bistvenega pomena pri pisanju poezije. Spoznal sem, da sem vedno pisal in da še vedno pišem v okviru neke tradicije ali proti njej. Kar praviš o Pessou najbrž drži. Sam sem ta problem rešil tako, da ga nisem šel ponovno brat. Seveda sem prebral kompletnega Pessoa, toda nisem ga šel brat še enkrat. Pesniki dobro vemo, da je kot vpliv pomembno tisto, kar ponovno beremo in ne tisto, kar zgolj preberemo. Zato mi morda z izjemo njegovega baudelairovskega heteronima Bernarda Soaresa, lizbonskega »flanerja«, tistega, ki je napisal Knjigo nespokoja, ne predstavlja bremena. Najbrž pa tega ne morem reči za kup portugalskih in tujih pesnikov in pesnic, ki sem jih kmalu začel brati in občudovati. Stvar je v tem, da so za mlajše generacije na Portugalskem, vsaj za tiste po letu 1980, poetični modeli in tradicije zaznamovane z objavljenimi prevodi. Mislim, da resnični vplivi ležijo prav v teh prevodih.
Pesmi v tvojih prvih treh zbirkah so zaznamovane s kršenjem pravopisnih norm (v svojih pesmih na primer ne uporabljaš vejic …), toda po drugi strani – kot ugotavlja Marko Pogačar v knjigi »Vrijeme teče kroz slogove – izabrane pjesme« – je govorica tvojih pesmi zelo blizu pogovornemu jeziku. Kje vidiš razliko med pogovornim jezikom in jezikom poezije? In kako vidiš razmerje med poezijo in jezikom? Ali je poezija najprej in predvsem jezik ali pa med njima vendarle obstaja neka bistvena razlika?
Mislim, da razlika leži v preobrazbi. Res je, kar praviš. Moje prve tri knjige so bile sestavljene iz »uporniških sonetov«. Mislim, da v zgodnjih letih moj pesniški glas še ni bil vzpostavljen z vidika logike, ki jo rad uporabljam pri večini pesmi, in sem se zato moral oprijeti zunanje zgradbe, tistih štirinajstih verzov, da bi si ustvaril kraj, mesto, s katerega lahko spregovorim, pa četudi je pri tem šlo za sonete v prostem verzu, tako rekoč pokvarjene sonete; medtem je notranja struktura mojega pesniškega glasu in tona še vedno rasla.
Mislim, da je poezija jezik. Ne samo besede, ampak jezik, kot pravi Thomas Tranströmer. In pesem se zgodi prav v posebnosti tega jezika. Toda zame je poezija tudi igra. In kot vsaka druga igra, ima pravila, katere lahko spoštujemo ali pa jih kršimo. Moj cilj, moja igra, če hočeš, je bila v tem, da bi preoblikoval (in preobrazil) vsakdanji diskurz, vsakdanjo govorico, jezik ulice, jezik vsakdana v poezijo, ujel glasbo, podobe in spoznanja, ki jih nemara vsebuje. Ali povedano drugače, da bi odkril jezik, skrit v vsem, kar vid, sluh in drugi čuti lahko zaznajo. Samo odkril. In zapisal.
Kdaj in kako je poezija vstopila v tvoje življenje in kateri avtorji in avtorice so v največji meri vplivali na tvoje pesniške začetke?
Mislim, da zelo zgodaj, pri štirinajstih ali petnajstih letih, ko sem še živel doma, pri starših. Z največjim navdušenjem sem bral pesmi pesnikov, kot so Cesário Verde, Alexandre O’Neill, João Miguel Fernandes Jorge in Manuel António Pina. In kasneje potem tuje pesnike, kot so William Carlos Williams, Robert Lowell, Philip Larkin in Charles Simic, pa poljske pesnike Zbigniewa Herberta, Czeslawa Milosza, Wislawo Szymborsko in Adama Zagajewskega. Med množico drugih avtoric in avtorjev, to moram priznati, sem se vedno znova vračal k tistim, ki v svoje delo vključujejo biografijo in osebne mite ter zgodovino, spomine, a tudi kolektivne mite. Torej stvarne pesnike.
Kaj je zate pri pisanju pesmi pomembnejše: kaj ali kako? Torej vsebina ali oblika?
Rekel bi, da oboje. Idealna pesem – torej idealna zvočna skulptura – bi bila zame tista pesem, v kateri bi se popolno in natančno zlilo to, kar verz ubeseduje, s tem, kje je rezan, pesem, ki bi vodila bralca in bralko med tragedijo in komedijo in ju tako prisilila v igro dešifriranja in presenečenja, radovednosti in rešitev, ki bi ju vodila skozi zaporedne enjambemente v spiralnem gibanju do konca strani, do zadnjega verza, pa naj bo ta veder ali žalosten. Oblika pesmi je zame posledica njenega pomena. Zato tudi govorim o zvočni skulpturi. Jedrnat, zgoščen, ekonomičen, eliptičen, zahteven, sinkopiran jezik, narejen iz več ravni. Pesem na eni strani papirja, pesem, ki se začne, ki preseneti in se konča v beli praznini. V tišini.
Si pesnik in zdravnik, plastični kirurg. To ni tako redka kombinacija v svetu pesništva. Kako usklajuješ delo pesnika in delo kirurga in obratno? Predstavljam si, da je delo kirurga zelo stresno …
Pesnik sem precej več časa, kot pa kirurg. Odkrito povedano, kakega posebnega pritiska ne čutim in dejstvo je, da nimam prav veliko pesmi, ki bi se nanašale na izvajanje rekonstruktivne kirurgije. Ta dva svetova skušam živeti ločeno. S tem nočem reči, da ne opažam podobnosti med tema dvema kreativnima procesoma, kot je na primer iskanje neke vrste harmonije, glede na to, da je popolnost nemogoče doseči; potem je tu odpravljanje preobilja, bodi se kože ali besed; pa to, kako zarišeš operacijo na pacientovi koži ali pa pesem na papirju ter podobnost med fizično rabo skalpela in svinčnika. Toda morda je pri tem najpomembnejše prikritje brazgotin. Kot pri vsakem kirurškem posegu, imamo tudi pri pesmi opraviti z brazgotinami, ki so vidne pesniku, ne smejo pa biti vidne bralki ali bralcu. Bolečina pesmi je navadno skrita prav v takšni brazgotini.
Ena izmed tvojih pesmi, ki mi je še posebej blizu, je pesem 21. decembra, ki se začne s stavkom: »Odpiram zvezek in pišem, da pišem v zvezek.« V izven pesemski resničnosti in tudi v pesmi se pojavi znanec, ki potrka na tvoje okno, te pozdravi in vpraša, ali pišeš. Pesem se konča s stavkom: »Če ne bi potrkal na šipo, se ne bi nikoli znašel v pesmi.« Pesem zastavlja številna vprašanja o pisanju poezije, morda so najbolj očitna vprašanja: Kako pravzaprav pišeš? In kakšno mesto zavzema v procesu nastanka pesmi naključje? Ali če vprašam drugače: v kolikšni meri je pesem posledica navdiha in v kolikšni meri posledica zavestne odločitve in natančnega dela?
Pesem, ki jo navajaš, se nanaša na čas, ko sem večino svojih pesmi napisal po kavarnah. Posedanje po kavarnah je na Portugalskem globo zakoreninjena navada. In tovrstna poezija, sam ji pravim »živa poezija«, je rezultat potrebe po beleženju, pričevanju, po oblikovanju nekogaršnjega pogleda na stvari. Še posebej danes, ko je poezija še posebej etična in politična.
Še vedno pišem po kavarnah, po večini v prostem verzu, toda zdaj več časa pišem doma, ležeč na tleh, na parketu v dnevni sobi. Vračam se k verzom, napisanim v kavarni, velikokrat jih sestavljam na način kolažev ali pa jih jukstapoziram. Drugič spet pa imam srečo, da pesem nastane v enem zamahu, ki pa jo potem popravljam lahko še leta in leta. Pesem je vedno rezultat naključja, kot je to rekel že Goethe. Je naključje, tako fizično kot mentalno. Če pišeš ob dveh različnih dneh, boš dobil dve različni pesmi. V moji naslednji zbirki, Gibanje, ki bo izšla septembra 2020, sem tudi res naredil ta eksperiment: napisal sem dve pesmi na dva različna dneva, ki imata del verzov skupnih, a sta vseeno dve različni pesmi, z dvema različnima naslovoma. Valeryjeva ideja o navdihu je zelo lepa, žal pa se nanaša le na prvi verz. Za tiste, ki sledijo, se moraš krepko potruditi sam.
Ali lahko opišeš, kako se je tvoja poezija spreminjala skozi leta?
Postajala je vse bolj eliptična in zgoščena. Tematsko vse bolj odprta v svet, manj osebna in bolj humanistična. Središče sta svet in življenje in ne jaz. Postajala je tudi vse manj gotova vase, v svoj prav, in bolj odprta pluralnosti. Bolj glasbena in ritmična. Vse bolj izrazno natančna. Vsaj mislim tako.
Tvoje zbirke pesmi se precej razlikujejo med seboj. Vseeno pa je vsaka skladna sama s sabo, edinstvena po temah in stilu. Kaj ti pomeni knjiga pesmi? In kako jo sestaviš? Nekateri pesniki si že v naprej zamislijo koncept knjige ali pa imajo vsaj vizijo knjige, za druge pa je knjiga resnično zbirka pesmi, ki so jih napisali v določenem obdobju …
Pri meni gre bolj ali manj tako: pišem leto, leto in pol, ne da bi se spraševal o prihodnji knjigi. Živim, torej pišem. Ko mi v tej fazi uspe napisati približno trideset pesmi, mi postane jasno, kaj je njihov »skupni imenovalec« in v kakšnem razmerju so do pesmi iz predhodnih knjig. Takrat se mi pojavi tudi naslov knjige. Preostalih deset do petnajst pesmi tako napišem že z naslovom v mislih in šele ko imam okoli štirideset uspelih pesmi, jih začnem razvrščati, urejati v knjigo. Seveda je teh štirideset pesmi zgolj del pesmi, ki sem jih napisal. Pri prvih knjigah sem moral napisati skoraj še enkrat toliko pesmi, zdaj mi jih ni treba več toliko. Zdaj že na prvi pogled kritično ocenim napisano.
Ko imam knjigo sestavljeno, pesmi s tem, ko so postavljene na lihe in sode strani, oblikujejo diptihe, s čimer vplivajo druga na drugo in zahtevajo popravke. Včasih se popolnoma spremenijo. Za to fazo ponovnega branja in popravljanja porabim več kot leto dni, saj je pisati pesmi eno, pisati knjigo pesmi pa popolnoma nekaj drugega.
Za konec najinega pogovora bi te rad vprašal še o sodobni portugalski poeziji in pesniški sceni. Kaj so glavne značilnosti sodobne portugalske poezije in kako je organizirana pesniška scena na Portugalskem?
V zadnjih letih narašča število objavljenih pesnic. Sam tako pripravljam antologijo sodobnih ženskih pesniških glasov zadnjih desetletij, ki so in še prinašajo nove teme, tone. In to se mi zdi najbolj pomemben aspekt sodobne portugalske pesniške scene.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved