Začniva kar pri e-poeziji. Kaj pravzaprav je e-poezija in v kakšnem razmerju je do e-literature in tudi, v kakšnem razmerju je do spletne umetnosti nasploh?
E-poezija je poezija, ki je intimno prepletena z računalnikom in z njim povezano širšo kulturo, danes predvsem spletno. »E« v e-poeziji je krajši zapis besede »elektronska«. Poimenovanje je nekoliko zavajajoče, saj ne zaobjema spoja poezije in vseh elektronskih medijev.
Poezija v medijih kot so radio, televizija, video in sorodni ne šteje za e-poezijo. Celo večina poezije, ki jo danes lahko najdemo na spletu ne spada v področje e-poezije. Po eni strani e-poezijo določa njen medij, po drugi strani je za umeščanje nekega dela v področje e-poezije pomemben tudi način uporabe (računalniškega) medija. Delo e-poezije algoritemskosti računalnika ne izkorišča na trivialen način, kot nadomestek papirja in nanj vezanih konvencij branja. Programskost in omreženost ter s tem povezane kulturne fenomene obravnava bodisi tematsko, formalno, programsko ali v kombinaciji naštetega.
Povedano preprosteje, e-poezija izkorišča celoten spekter možnosti računalnika, ne le del, kjer računalnik simulira tisk (e-knjige, spletne strani izdelane kot stran v tiskani reviji).
Sorodno velja tudi za e-literaturo in spletno umetnost, s tem, da je slednja bliže svetu umetnosti kot literature.
In če nadaljujem v tej smeri: v kakšnem razmerju je e-poezija do klasične ali tradicionalne poezije, torej tiste, ki jo delamo iz besed, besednih zvez in stavkov, na kakšen način izhaja iz nje in iz katerih smeri tradicionalne poezije pravzaprav izhaja?
E-poezija je popolnoma odprta do vseh pesniških tradicij. Ne izhaja iz določenega pesniškega gibanja, ne zgleduje se po neki zgodovinski dobi. Sposobna je radikalnih eksperimentov. Zavrača zgolj enostavno prenašanje pesniških konceptov iz drugih medijev v računalniški. Ne zavrača jih kot nezanimive, nerelevantne in preživele, zgolj izloča jih iz svojega področja. Tradicije ne povzema v smislu ponavljanja, nadgrajuje in razvija jo.
Svojo literarno pot si začel kot tradicionalni pesnik – kje, kdaj in na kakšen način je vstopila poezija v tvoje življenje? Ali če vprašanje postavim nekoliko bolj natančno: kdaj in zakaj si posegel po peresu, z namenom, da bi napisal prvo pesem?
Že kot otrok sem zelo veliko bral. Starosti primerne knjige, pripovedi. Poezija je prišla na vrsto po začetku srednje šole. V tem obdobju se je tudi prvič pojavila želja po literarnem pisanju. Sicer sva proti koncu osnovne šole s sošolcem izdajala nereden in popolnoma neuraden razredni časopis, kjer sva bentila čez dolgočasno šolo in odrasle, sploh v obliki učiteljev. Tam sem tudi objavil svoj prvi program, v Basic-u, za takrat popularen ZX Spectrum – virtualno rusko ruleto.
Poezija je prišla k meni s prvo veliko najstniško ljubeznijo, v obliki, kot sem jo takrat največ bral, prosti verz, mišljen za natisnjeno stran ali literarni večer. Preblisk je bil nenaden in absoluten. Zgodil se je na avtobusu, na poti iz šole domov. Pesem se je v meni pojavila cela, nenadoma. Z avtobusa sem šel postajo prej kot sicer, domov sem dobesedno tekel, da pesem zapišem preden mi pobegne iz misli.
Katere pesnice in pesniki so v največji meri zaznamovali tvoje pesniške začetke in kateri pesniki in pesnice te nagovarjajo danes?
Spomnim se, da se mi je zdel pouk slovenščine oz. književnosti vedno izjemno dolgočasen in nezanimiv. Dokler nismo prišli do Daneta Zajca in Tomaža Šalamuna. Neodvisno od šole sem bral še precej obsežni antologiji španske (Lorca, Octavio Paz) in ameriške poezije. Kosovel. Anton Podbevšek. Zanimivi se mi zdijo precej spregledani predstavniki vizualne poezije (Franci Zagoričnik, Matjaž Hanžek, Ivan Volarič Feo …). Marko Brecelj s spojem besede, glasbe in nastopa. Od spletnih pesnic in pesnikov predvsem Mez Breeze in Jim Andrews. Preberem precej od svojih sodobnikov, presenetila me je Petra Kolmančič z zbirko P(l)ast za p(l)astjo. Še bi lahko našteval.
Obiskoval si znamenito literarno delavnico, ki jo je vodil Lojze Kovačič, danes tudi sam vodiš delavnice s področja spletne umetnosti. Ali se umetnost da naučiti? Mateja Bizjak Petit, tudi obiskovalka delavnice Lojzeta Kovačiča, je v intervjuju za Poiesis na podobno vprašanje odgovorila, da »v današnji družbi so se zelo pomešali pojmi »divertissement« in »art«. Zabava in umetnost. Mislim, da se je mogoče naučiti zabavati, ne da pa se naučiti umetnosti.« …
Mentorja Lojzeta Kovačiča in delavnico imam v najlepšem spominu. Zame je bila delavnica neprecenljiva v procesu formiranja lastnega pisanja.
Glede poučevanja umetnosti in poezije – na eni strani so tako rekoč obrtniške spretnosti brez katerih ne gre, tega se vsekakor lahko nauči vsakdo z dovolj volje za tovrstno učenje. Drugi del tega kovanca dejansko vsebuje nenaučljive elemente. Kar lahko učitelj naredi je, da ustvari čim bolj idealne pogoje, ki učencu omogočijo da sam doseže to, kar je nenaučljivo. Gre za izrazito individualne pristope. S tem, da razmerje učenec-učitelj ni pogoj, da se doseže nenaučljivo. Nikakor pa nenaučljivo ni nikakršna danost, vsakdo ima potencial da usvoji nenaučljivo.
Spoznala sva se že kar pred lepim številom let na študiju splošnega jezikoslovja. V kolikšni meri je po tvojem poznavanje jezika z znanstvene plati pomembno za pesnika oziroma pesnico? In še, kako vidiš razmerje med jezikom in poezijo? Je poezija predvsem jezik ali je jezik za sebe, torej nekaj drugega kot jezik?
Nekateri glasbeniki znajo brati note, drugi ne. Oboji so lahko vrhunski v svojem delovanju. Poezija se manifestira v jeziku. Vprašanje je, kaj vse je jezik? Obstaja v mislih, lahko ga poslušamo ali preberemo. Za slepe ima taktilno vsebino. Jezik je eden mostov med osebama. Hkrati je jezik stalno vpet v sočasno mrežo drugih, ne jezikovnih komunikacij. Jezik je izjemno kompleksen in večdimenzionalen. Mislim, da vsak segment jezika omogoča poetično rabo. Poleg običajne rabe jezika za pisanje poezije je veliko prostora tudi za vizualne, zvočne in druge vidike jezika v poeziji.
Si eden od pionirjev spletne literature pri nas. Kaj te je premamilo, da si svinčnik in papir zamenjal za računalnik? In ali tu sploh lahko govoriva o zamenjavi?
Letos mineva 20 let od kar sem objavil zbirko Interaktivalija, prvo slovensko zbirko interaktivne spletne poezije. Leta 1997, ko je izšla (na spletu in kot disketa) Interaktivalija, je bil internet drugačen kot je danes. Svojo prvo spletno stran sem postavil dobro leto preden je nastal Google. Mobilni telefoni so bili v porodnih krčih in kilometre daleč od današnjih pametnih telefonov z ekranom občutljivim na dotik. Ni bilo blogov in družbenih omrežij kot je Facebook. Internet je bil prostor svobode in ne državnega in korporativnega totalnega nadzora, kot je danes.
Raziskati takrat popolnoma nov in revolucionaren medij preko spletne umetnosti in poezije oz. e-poezije je bilo izjemno razburljivo, dinamično in intenzivno. Imelo je izjemen čar odkrivanja neznanega. Sam nikdar nisem smatral, da bi papir zamenjal za ekran, pisalo za program. Prej se mi je lastno delovanje zdelo kot naraven razvoj svojega pisanja, tudi kot odziv na trenutek tekoče sodobnosti.
Lahko nekoliko opišeš e-pesniško sceno. Ali ta obstaja in če obstaja, kako je organizirana, tako v Sloveniji kot izven nje, in še, kakšno je njeno mesto pri nas in seveda ne samo pri nas tako v kontekstu umetnosti kot tudi v družbenem kontekstu?
E-pesniška scena obstaja in ostaja izven glavnega toka literarnih dogajanj. Eden najzgodnejših predhodnikov današnje e-poezije je Christopher Strachey, leta 1953 napiše svojevrstno pesem, generativna ljubezenska pisma na računalniku laboratorija University of Manchester. Sledi obdobje vezano za razvoj osebnih računalnikov, po 1993 ko splet preide iz sprva vojaške in nato akademske sfere v splošno javnost se središče dogajanja premakne na svetovni splet.
Raznovrstna dela, avtorje in antologije je moč najti zlasti v akademskih iniciativah kot sta Electronic Literature Organization iz ZDA in evropski ELMCIP.
V drugi polovici 1990-tih (in tudi kasneje) dela e-literature pogosto tvorijo del novomedijskih festivalov in razstav. Danes e-literatura vstopa, poleg spletnih mest in aplikacij, v družbene medije, VR, obogateno realnost in svet računalniških iger.
V Sloveniji e-poezija nima veliko predstavnikov in je redko zastopana na razstavah in literarnih dogodkih. Ni pa odsotna, a zrcali malo število vpletenih avtorjev, teoretikov in organizatorjev.
Letos praznuješ z razstavama v Aksiomi in Vodnikovi domačiji 20. obletnico prve slovenske zbirke spletne interaktivne poezije Interaktivalija, katere del je tudi knjiga, ki bo v kratkem dostopna na www.poiesis.si. Lahko projekt nekoliko pobliže predstaviš? Torej kdo ali kaj je Interaktivalij, kakšen je bil in kakšen je danes?
V Aksiomi sem imel predstavitev Interaktivalije, v Vodnikovi domačiji je ob 20. letnici dela nastala trajna intermedijska postavitev. Interaktivalij, droben lik iz dela Intaraktivalija, ki spremlja navigacijo po spletnem delu je, s pomočjo več sodelavcev, postal lutka, ki se zaveda svojega položaja in smeri v katero gleda. Glede na to obiskovalcu, ki se z njim sprehodi po Vodnikovi domačiji, pove več zgodb, ki se nanašajo na Valentina Vodnika, zgodnji internet in Interaktivalijo.
Kot del obeležitve dvajsetletnice je nastala nova spletna zbirka generativne vizualne poezije, poimenovana Interaktivalij, http://interaktivalij.si/. Kot izvod tega dela je nastala tudi knjiga, o kateri govoriva. Vsebuje po pet posnetkov delov iteracij vsake od osmih e-pesmi, ki tvorijo delo Interaktivalij.
Pesmi v spletni zbirki Interaktivalij so vizualne, tvorjene iz tipografskih znakov s pomočjo generativnega algoritma. Algoritem ob vsakem ogledu pesem, ki ohranja osnovno strukturo in nekaj semantičnih elementov, nekoliko vizualno spremeni. Vizualni drobci, ne posnetki celotnih pesmi, spletnega pesniškega procesa so zbrani v e-knjigi Interaktivalij, drobci, formata PDF. Gre za različne variacije vizualnih struktur stkanih iz tipografije, s tematiko temnih plati spletnega sveta (virusi, zasebnost, nadzor), podanih posredno, preko poetičnega izraza.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved