Kdaj si se začel ukvarjati z umetnostjo na sploh in katera je bila prva disciplina, v kateri si se preizkusil?
Umetnost me spremlja že od otroštva, tako kot veliko otrok, sem tudi sam v osnovi šoli pel v pevskem zboru, kjer se je tudi razvila moja ljubezen do petja in glasbe. Imeli smo zelo ambiciozno in predano zborovodkinjo, veliko smo nastopali, tekmovali na različnih tekmovanjih in kljub temu, da smo bili še otroci, smo petje vzeli precej resno. Izkušnja petja v pevskem zboru mi je tako že zgodaj dala vedeti, da je za dobro umetnost na kateremkoli področju že potrebno delo in disciplina in da rezultati ne pridejo kar sami od sebe.
Kdaj si začel s poezijo in kako je pisanje pesmi vplivalo na tvoj odnos do drugih umetniških disciplin, s katerimi se ukvarjaš?
S kontinuiranim pisanjem poezije sem začel pred približno sedmimi leti. Vsekakor mi je ukvarjanje z literarno dejavnostjo dalo nekakšno širino, tako na področju umetnosti kot v osebnem življenju, kar pa je med seboj tudi precej povezano. Preko pisanja sem se znova spoznal in ugotovil, katere stvari so mi pri srcu, lažje tudi obsedim in izrazim svoja občutja in nasploh samega sebe, kar ima seveda tudi vpliv na moje delo na področju igre, petja in vizualne umetnosti.
Kakšno mesto v dokaj širokem umetniškem polju, znotraj katerega se giblješ, zavzema poezija?
Pravzaprav eno od pomembnejših, če ne celo najpomembnejše. Poezijo trenutno dojemam kot neko povezovalno sredstvo, temelj na katerem gradim nove projekte, ideje in izrazne pristope. V zadnjem času me predvsem intrigira interdisciplinarnost, natančneje interdisciplinarnost na področju poezije, tako zelo rad povezujem pesmi z drugimi umetniškimi zvrstmi in raziskujem nove hibridne forme, preko katerih poskušam prikazati nek bolj edinstven, svojstven prikaz svojega ustvarjanja.
Kako bi opisal odnos med prvencem, Točka preloma, in drugo zbirko, Do tu sega gozd? Kje vidiš neko kontinuiteto v pesmih in kaj bi izpostavil kot razliko?
Pesmi v Točki preloma vidim kot nekakšne idejne zametke, korenine mojega pesniškega izraza, ki pa v zbirki Do tu sega gozd, dobivajo obliko, bolj trdno idejno zasnovo, tako rekoč deblo z vejami, poganjki in krošnjo, polno listov različnih barv. V obeh zbirkah sem želel skozi pesmi v prostem verzu prikazati kolaž različnih pesniških smeri in pristopov, tem, idej in motivov. Tako nisem želel zarisati neke vodoravne in homogene rdeče niti, temveč me je bolj zanimal prikaz razdrobljenosti in heterogenosti. Glavno razliko vidim predvsem v sami globini in iskrenosti predstavljenih tem in idej, v Do tu sega gozd, sem želel stvarem priti do dna, biti čim bolj iskren, neomajen in odkrit do samega sebe in do bralcev, čim manj ovijati pesmi v plasti lepih, a hkrati zadušljivih fraz in jim pustiti, da zadihajo s polnimi pljuči.
Eden zanimivejših projektov na literarnem področju, katerega del si, je skupina Psevdopoeti. Kako bi predstavil skupino?
Psevdopoeti (po domače: Kao pesniki) smo skupina mladih pesnikov in pesnic aktivnih po vsej Sloveniji. Z delovanjem smo začeli v letu 2017, od takrat smo organizirali več recitalov (Manifest brez rim, serija Psevdopoeti ++Kantina), pesniško razstavo (Psevdodidaskalije) in več eksperimentov s poezijo v dialogu. Izdali smo tudi antologijo Milimeter in pol. Nismo poenoteni s programom, niti slogovnimi smernicami, razen tistimi, ki nam jih določa moderna doba. Združujejo nas pa družbena kritičnost v naši poetiki, težave naše generacije in spopadanje z njimi preko pesniškega jezika.
Tvoje pesmi so pogosto zasnovane kot niz podob, kot zbirka vtisov. Kako bi opisal odnos med konkretnimi kraji, osebami, umetniškimi deli, ki jih omenjaš v pesmih in tvojimi verzi? Kako se točno ti kraji, osebe … znajdejo v tvojih pesmih?
Če svoje pesniške zbirke sestavljam kot nekakšne kolaže in mi je zanimivo, da delujejo nekoliko razdrobljeno in razpršeno, pa mi je pri pisanju in sestavljanju pesmi bolj blizu nekakšna homogenost, tok z jasnim začetkom in zaključkom, predvsem pa izčiščenost podob in ritmičnost posameznih fraz in besed. Tako nizam različne pesniške elemente – podobe in slike, s katerimi želim podkrepiti neko poanto, razmislek, vprašanje, ki ga želim predstaviti in raziskati v posamezni pesmi.
Si pogost gost različnih umetniških rezidenc, tako v Sloveniji kot v tujini. Kaj te pri umetniških rezidencah privlači?
Ker delujem na različnih umetniških področjih, se mi velikokrat zgodi, da pripravljam več projektov hkrati. Kar je lahko tudi zelo zanimivo in stimulativno, a je na daljši rok navadno precej stresno in naporno. Sploh, ker je pri večini umetnikov v Sloveniji, ki delujemo na svobodi, tako, da moramo hkrati početi še veliko drugih manj zabavnih reči, ki nimajo kaj prida skupnega z ustvarjanjem in umetnostjo. Pisanje kot tako pa potrebuje svoj čas in prostor, najbolje seveda s čim manj vdorov iz okolice in motilcev kakršne koli vrste. Tako so pravzaprav rezidence edini čas, ko se lahko popolnoma in v celoti posvetim pisanju. Na nek način je to pravi privilegij, da se lahko vsaj za nekaj časa posvetim samo eni stvar in se odklopim od dogajanja na našem norem svetu.
Ti je ljubše ustvarjati v samoti ali v sodelovanju z drugimi umetniki?
Vsekakor sem zelo vesel, da trenutno lahko sodelujem pri posameznih projektih tudi z drugimi umetniki in da razvijam par idej tudi samostojno. Zelo težko bi se odločil samo za en način, saj sem tudi karakterno včasih zelo odprt, komunikativen in nasploh ekstrovertiran, so pa dnevi, ko mi ustreza, da lahko delam sam in v tišini svojega doma.
Tvoj opus sega od nežnih in intimnih pesmi do ostrih, kritičnih komentarjev družbe. Kaj ti pomenijo prve in kaj druge?
Nekako sem skozi čas, kljub temu, da spet ne pišem tako zelo dolgo, menjal precej različnih pesniških stilov, pristopov in nasploh tem in motivov, ki jih obravnavam v svojih pesmih. Tako se nekakšna razdrobljenost odraža tudi pri tem. To se je pravzaprav zgodilo precej organsko. V zadnjih sedmih letih sem imel tudi precej razgibano življenje, doživel veliko novih stvari in bil izpostavljen situacijam, s katerimi se še nisem spoprijel kdaj v preteklosti. Tako da ta tematska razpetost morda izvira tudi iz tega. Nasploh vidim poezijo kot nekakšno igro, odprt prostor za eksperimentiranje in (samo)odkrivanje, ljudje vsakodnevno igramo precej veliko število vlog, v vsakem odnosu smo malo drugačni, tako da mi ta tematska paleta v pesmih predstavlja nek odraz moje osebnosti in vseh jazov, ki jih nosim v sebi.
Tudi znotraj polja poezije se pojavljaš v različnih vlogah. Si tako urednik kot avtor, si gost tako klasičnih pesniških branj kot slamov. Tako na nek način povezuješ med seboj precej različne dejavnosti in okolja. Kaj tebi pomeni tovrstno združevanje in povezovanje?
Mislim, da bo krovna tema tega intervjuja moja vsesplošna razdrobljenost, haha. Ampak tudi to, se je zgodilo spontano. Izpostaviti pa moram, da kot mlad avtor in literarni ustvarjalec še zmeraj poskušam najti svoj prostor in se nekako orientirati v slovenskem literarnem prostoru. Sem pa vsekakor izjemno hvaležen za vse priložnosti in možnosti za predstavitev svojega dela, sploh ker je slovenski literarni prostor še zmeraj razmeroma zaprt in nespremajoč, sploh do avtorjev mlajše generacije in avtorjev iz marginaliziranih skupin. A zdi se mi, da se tudi tukaj reči počasi, a vztrajno premikajo na bolje. Moje literarno ustvarjanje je že od samega začetka povezano in prepredeno s sodelovanji z različnimi umetniki in institucijami. Povezovanje in sodelovanje samo se mi zdi eno od ključnih komponent za izgradnjo in realizacijo novih, svežih in inovativnih idej in praks na področju umetnosti. Časi grupiranja po različnih skupinah in klikah, časi mej in ločevanj na margino in elito so za nami. Prihodnost umetnosti leži v povezovanju, dialogu in skupni gradnji prostora, kjer je dobrodošel vsak posameznik.
Pogovarjal se je Luka Kürner
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Luka Kürner: Iskanje lepote v razbitem svetu – Do tu sega gozd, druga pesniška zbirka Toma Vebra - 10. 11. 2022
- Pogovor s Tomom Vebrom - 8. 11. 2022