Marceline is it just you and me in the wreckage of the world
(Ice King, Adventure Time)
Do tu sega gozd je poezija, ki razpleta ritme človeškega življenja. Toplina, ljubezen oziroma njeno iskanje in družbena zavest na eni ter tesnoba, nasilje, agresija in depresija na drugi strani usmerjajo pesmi v omenjeni zbirki, ki jo najbolje opiše japonska umetnost Kintsugi oziroma veščina popravljanja zlomljene keramike z zlatom. Na simbolni ravni nas tako opominja, da stvari, ki so zlomljene, odvržene, zavržene, prezrte … niso nujno grde ali neuporabne.
S tem v mislih se njegove pesmi osredotočajo na občutke (hrepenenje, negotovost, osamljenost, izločenost,…), (družbene) odnose in (človekove) pravice. Zbirka je nastala v času, ki potrebuje razmišljanje o svobodi oziroma avtentičnosti v vseh njenih oblikah in na vseh področjih, kjer je ta omejevana.
Meje oziroma omejitve so implicirane že v naslovu – do TU sega gozd. Gozd kot izvor in zibelka, kot varno zavetje, kot prvobitni kraj, kot zibelka, ki človeka vedno znova sprejme vase, ga spomni na njegove korenine in bistvo. Gozd predstavlja varnost in ljubezen, ki ju nudi občutek sprejetosti in stoji nasproti vsemu tistemu, kar je zunaj gozda in kar gozd ogroža s takim ali drugačnim nasiljem – najpogosteje kot razlog za frustracije. Oziroma nekoliko drugače – do tu sega gozd, do tu sega svoboda, do tu sega prostor, v katerem se počutim varno_ega, prostor, v katerem ljubim, sovražim in sem oziroma počnem vse, kar se zgodi vmes.
Zbirka ves čas aludira na različne meje, najprej s samim naslovom, nato pa z razvrstitvijo pesmi v sedem sklopov. Struktura zbirke, še posebej na zanimiv način izpostavljena pesem Balkon, ki mu praviva dom, sestavljena iz verzov pesmi članic_ov skupine Psevdopoeti, vpelje idejo razločevanja kot potrebne, a nejasne lastnosti. Te delitve so vedno subjektivne in veljajo samo za pesnika. Podobno kot (jasno) izraženo (ne)pripadanje in z njim povezano iskanje, je prisila, omejenost, pa tudi nasilje v srži teh pesmi, nekaj, kar izrezuje svet v njegovo obliko in je pogosto sledljivo le skozi tisto, kar je ostalo za neko osebo. In tisto, kar Vebrove pesmi puščajo za seboj, je ganljiv dokaz o zapletenih svetovih, ki jih pripadnice_ki LGBTQ+ skupnosti ustvarijo, ko se razpoznajo.
Pesmi tkejo besede v slike, vzorce, zvoke in čustva. Vsak izmed petih delov te zbirke se začne s citatom, ki se vrača kot neke vrste odmev med verze, v katerih se človek enkrat zaveda svoje šibkosti, drugič pa spozna moč ljubezni in lepote. Isti citati pa istočasno na nek način dajejo pesmim tudi kontekst, oziroma jih umeščajo v neko konkretno okolje oziroma služijo kot uvod v dialog s konkretnimi osebami iz pesnikovega življenja.
Najmočneše pesmi v knjigi se zdijo skoraj Caveovske v njihovi izpovedi. Cave na primer zapiše:
Nothing really matters, nothing really matters when the one you love is gone.
Veber pa v eni izmed kratkih pesmih brez naslova v prvem sklopu, pravi:
Rad bi te prijel za roko
tako silno da bi postala moja
Prvi razdelek s tem ostaja najbolj liričen in neotipljiv; kasneje Veber v pesmi vplete resnične kraje in osebe, kar pesmi spremeni v neke vrste spomine oziroma vinjete, kjer Vebrova poezija stopa v dialog z vizualnimi umetniškimi panogami. V nekaterih primerih pa iz pesmi zaveje nerafinirano ogorčenje nad stanjem družbe. Takrat izzvenijo kot parezija.
Poezija Toma Vebra izliva na papir bremena, ki jih pesnik ne želi več nositi. Z natančnostjo spomina riše zemljevid razpok v medčloveških odnosih. Do tu sega gozd je knjiga, napisana iz potrebe. Ker je bilo čustev in lepote preveč, ker so prekipela v toku besed. Ker ni nihče poslušal in ker je nekdo moral spregovoriti. Čeprav le v tistem kotu, kjer se zbirajo pesmi. Kjer resnica vzbuja strah in jo izgovori le pogumen glas. Tako ostanejo verzi, namenjeni duhovom ljubljenih oseb. Ostane eliksir, odgovor, in zbirka pesmi.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Luka Kürner: Iskanje lepote v razbitem svetu – Do tu sega gozd, druga pesniška zbirka Toma Vebra - 10. 11. 2022
- Pogovor s Tomom Vebrom - 8. 11. 2022