Naj začnem pri imenu: Kaj pomeni ime Strane? Na kaj se nanaša?
Do imena za portal smo prišli skozi pogovore na uredništvu, ki smo ga takrat sestavljali: Elvidin Nezirović, Adnan Žetica, Srdjan Gavrilović, Almin Kaplan in Senka Marić Šarić. Poskušali smo najti ime, ki bi bilo večpomensko, ime, ki bi asociiralo na književnost, po drugi strani (no, pa smo spet pri »straneh«) pa se nekoliko ironično nanaša na strani, ki jih ljudje neprestano zavzemajo. Strani so navzoče v vsakodnevnem življenju, priklanjanje eni strani in zavračanje druge strani je navzoče na vsakem koraku, v vseh sferah življenja, še posebej v deželi, kakršna je BiH, na izbiro strani pa najbolj pogosto vpliva naključje in ni rezultat nekega globljega premisleka. Strane tako napotujejo na razdeljenost, na dva, ki se razhajata, to je prostor brez simbioze. Hoteli smo in želeli izkoristiti, uvesti v zgodbo tako pozitivne kot negativne konotacije pomena. Tudi v svetu književnosti so navzoče strani, razdeljenost, strani, ki so se odločile, da se ne bodo dotaknile, da se bodo med sabo ignorirale (se ne bodo brale), kar pa je za ene in druge slabo, saj to ne koristi nikomur. Če vzamemo v obzir, da je naš jezik majhen jezik, majhen celo takrat, ko vzamemo v zakup večino držav bivše Jugoslavije, je zelo pomembno, da se med seboj poznamo oziroma, da se med seboj beremo. Tako imamo večje možnosti za preživetje.
Strane imajo svoj domicil v Mostarju. Ali lahko opišeta literarno življenje v Mostarju, kako je organizirano in na kakšen način se vanj vključuje vaša revija?
Mostar je bil od nekdaj mesto pesnikov. In tudi danes živi v njem veliko ljudi, ki pišejo poezijo. Seveda so tu tudi prozaisti, a če bi po zemljepisnih točkah določali žanrsko pripadnost, potem bi bil Mostar vedno in samo mesto pesnikov. In to je dobro, toda po našem mnenju je problem v tem, da ne obstaja kritika, da gre danes marsikaj skozi kot poezija oziroma kot književnost. Glede na kvaliteto takšnih tekstov lahko zaključimo, da ljudje radi pišejo – še posebej radi pišejo poezijo, zgleda, da se jim zdi to enostavna oblika – vendar pa ne berejo kaj dosti. No, verjamemo, da je to univerzalni problem in ne samo problem Mostarja. Zato se pri Stranah najbolj oziramo prav na kvaliteto tekstov in to je edini kriterij za njihovo objavljanje. V tem kontekstu Strane delujejo kot svojevrstna kritika, recimo kritika, ki uči primerom. Na ta način se vzpostavlja določena vrednostna lestvica in se, če hočeš, celo brani dobro ime književnosti. V Mostarju se danes zelo pogosto organizirajo literarni večeri polpismenih ljudi, ki so financirani s strani mesta. To, kar se tu bere, ni književnost. Toda če ne obstaja neka druga vzporedna informacija, bo povprečna publika to, kar jim je ponujeno, sprejela kot književnost. Povedati pa je treba, da danes v Mostarju obstaja tudi močna literarna scena s solidnim številom odličnih književnikov srednje in mlajše generacije in naš cilj je, da doprinesemo k temu, da bi bili ti glasovi kar najbolj slišani.
Kakšen je odnos na ravni kulture in književnosti med Mostarjem in Sarajevom? Ali mora pisec, ki želi uspeti, nujno oditi v Sarajevo? In ali se politična razdeljenost med Srbi, Hrvati in Muslimani čuti tudi v književnosti?
Misliva, da ne obstaja kak specifični odnos na relaciji Mostar – Sarajevo, ampak da gre za odnos na relaciji center – periferija. Večje mesto je vedno nadrejeno manjšemu in to iz preprostega razloga, ker je v večjem mestu vedno več vsega. Po čisto fizični logiki je do centra priti težje, čim bolj oddaljen si od njega. V tem pogledu je lažje »uspeti«, če se v književnosti danes pri nas sploh še da uspeti, če živiš v Sarajevu in ne v Mostarju ali pa v katerem koli drugem manjšem mestu, kot je tudi to lažje doseči, če živiš v Mostarju in ne v Stocu. Vendar pa ta problem nekako samo po sebi rešuje dejstvo, da je BiH majhna država, a tudi z vsesplošno globalizacijo in s tem, da vse bolj živimo v virtualnem in ne v realnem svetu se te meje postopoma brišejo, oddaljenosti se zmanjšujejo in tako je nemara danes bolj pomembno, koga vse imate za prijatelja na Facebooku, s kom vse na ta način komunicirate, kot pa neka fizična navzočnost v večjem mestu, ki nudi več možnosti.
Kar se tiče nacionalne razdeljenosti, se z razliko od drugih socialnih kategorij, tu najmanj občuti, morda smo idealisti, a verjamemo da umetnost sama po sebi noče in ne more biti pokvečeni sluga ideologije. Seveda obstajajo književniki, ki pišejo iz svojih nacionalnih taborov, v njihovo slavo in izključno iz nacionalne perspektive, vendar pa na to ne moremo in niti ni potrebno, da bi gledali kot na resno književnost.
Kako in zakaj ste prišli na idejo za spletni portal? Kaj je osnovna ideja portala Strane? Lahko predstavita člane uredništva?
Strane imajo svoj domicil v Mostarju prvenstveno zato, ker so nastale iz druženja med člani uredništva, iz našega prijateljstva in naših pogovorov o književnosti. Zaželeli smo si naša razmišljanja o književnosti deliti tudi z drugimi, ustvariti prostor, v katerem bi tako člani uredništva kot tudi naši sodelavci, ki prihajajo iz publike, ki nas bere, predstavili literarne vsebine, za katere mislimo, da so kvalitetne. Imamo cilj, da bi za sodelovanje animirali vse več ljudi, ki se ukvarjajo s književnostjo in ki jim je književnost pomembna in ki o njej razmišljajo na podoben način kot razmišljamo mi, tako da bi Strane postale platforma, ki bi jo skupaj soustvarjali. Objavljati želimo tako sodobne avtorje kot tudi tiste, ki so zaznamovali književnost skozi zgodovino, tekste, ki morda danes niso več tako dostopni, da bi s časoma ustvarili svojevrstno podatkovno bazo pomembnih literarnih in literarno teoretskih tekstov. Trenutno uredništvo portala Strane sestavljamo: Almin Kaplan, Senka Marić Šarić in Srđan Gavrilović. Vsi trije smo književniki iz Mostarja, vendar pripadamo različnim generacijam, kar – tako vsaj upamo – zagotavlja raznovrstnost poetik, ki jih objavljamo. A s kolegoma, ki sta skupaj z nami zasnovala portal, Adnanom Žeticom in Elvedinom Nezirovićem, in ki zaradi obveznosti trenutno ne moreta sodelovati v delu uredništva, še vedno tesno sodelujemo. Poleg omenjenih članov uredništva je pomemben del ekipe tudi oblikovalka Maja Žuljević, ki je zadolžena za vizualno identiteto portala.
Pomembno pa je tudi poudariti, da je eden naših izdajateljev SKPD (Srpsko prosvjetno i kulturno društvo) Prosvjeta iz Mostarja in da smo z njihovo pomočjo dobili tudi podporo Ameriške ambasade iz Sarajeva, podporo, ki je bila nujno potrebna, da smo idejo sploh lahko realizirali …
V Sloveniji se je književnost, še posebej pa poezija, znašla na družbenem obrobju. Kakšen status ima književnost v BiH? Ali sta mnenja, da internetni portali predstavljajo možnost, da književnost spet pridobi publiko?
Zdi se, da je situacija glede književnosti zelo podobna v vseh deželah regije. V BiH pa je morda še slabša kot drugje. Založniška industrija praktično ne obstaja. To pa zato, ker se knjige ne prodajajo, ker jih očitno nihče več ne bere. Zelo enostavno bi bilo reči, da je književnost in kultura na sploh, tam, kjer ljudje nimajo kaj jesti, luksuz. A zgodovina nas uči nekaj drugega, tako književnost kot kultura sta cveteli prav v kriznih obdobjih. Morda smo prišli do točke, ko splošna apatija, po preveč burnem dvajsetem stoletju, ubija vero v vsakršni smisel, v polje duha kot pribežališča za dušo in da pravzaprav živimo resničnost katere od Beckettovih dram. Toda četudi ne obstaja interes za »konzumiranje« književnosti, smo prepričani, da pričamo o času, v katerem na naših prostorih nastaja dobra književnost.
Poezija pa je, vsaj takšno je najino mnenje, marginalizirana danes povsod po svetu. Zdi se, da današnji svet nima več posluha za poezijo ali pa je zanjo samo prehiter, saj poezija zahteva za razumevanje neprimerno več vloženega truda kot druge literarne zvrsti. Veliko več se jo piše kot pa bere. Morda ima to povezavo s tistim, o čemer pogosto govori Dževad Karahasan, da živimo v času, v katerem imamo vse odgovore, a nobenega vprašanja.
Splošno gledano se torej v družbenem smislu književnost v BiH danes nahaja na obrobju. Vendar pa kljub temu živimo v času, v katerem nastaja odlična književnost.
Prepričani smo, da splet kot prostor lahko književnosti ponudi marsikaj. Rekli bi lahko, da je splet neka dodatna resničnost, dodatno polje življenja, nekaj, kar nam daje ne pa odvzema. Nesmiselno bi bilo, če se ga književnost ne bi posluževala. Svet se nujno spreminja, skupaj s svetom pa se bo, kot slika sveta, vedno spreminjala tudi književnost, tako po svoji vsebini in obliki, kot tudi po načinih, na katere komunicira s svojo publiko.
Strane objavljajo poezijo, prozo, eseje, intervjuje z znanimi književniki … Kako izbirate avtorje in tekste, ali pri tem sledite neki poetiki ali izhajate s stališča pluralnosti poetik?
Osnovni kriterij po katerem izbiramo tekste je kvaliteta samega teksta. Do njih pridemo na različne načine, bodisi sami kontaktiramo avtorje ali oni kontaktirajo nas, trudimo se da bi književnike spodbudili, da bi se sami obrnili na nas tudi s tujimi teksti, tistimi, za katere mislijo, da so zanimivi, dobri, pomembni, saj bi na ta način predstavili tudi sebe, svoj literarni okus. Strane naj bi bile tako portal, na katerem skozi objavljene tekste različne poetike stopajo v svojevrstni dialog.
Prepričani smo, da je danes – a tako je bilo najbrž skozi celotno zgodovino – problematično vztrajati pri pravilnosti zgolj ene same poetike. Mnenja smo, da je raznovrstnost, spoznavanje z različnostjo, odprtost do drugega in drugačnega veliko boljša ali vsaj bogatejša pot. Književnost je živ organizem, ki evolvira, in ta rast se nujno odvija skozi dotikanje s tistim, kar ta organizem obkroža. Bolj ko bo njegova hrana bogatejša, bolj čudežne bodo njegove metamorfoze. Seveda bodo na osebnem nivoju vedno obstajale poetike, ki nam bodo bližje od drugih, vendar pa bi morali imeti ob premisleku o književnosti odprte oči in ušesa za množico različnih tokov, ki tvorijo književnost nekega obdobja.
Objavljate tudi starejše tekste, takšen primer je na primer intervju z Danilom Kišem, ki je prevzet iz njegove knjige Homo Poeticus (1990). Kaj vas napeljuje k temu? Morda potreba, da bi se kot avtorji in kot skupina umestili v neko določeno tradicijo?
Omenila sva že, da imamo za cilj ustvariti svojevrstno podatkovno bazo pomembnih tekstov. To je povezano z dejstvom, da je književnost univerzalna. Če je dobra, se je čas ne dotakne. V doživljanju, recepciji, udejanjenju ne obstaja razlika med tistim, kar je bilo napisano pred sto ali tisoč leti in tistim, kar se piše danes. Teksti se razlikujejo samo po kvaliteti. Obstaja veliko pomembnih tekstov starejših avtorjev, še posebej s področja esejistike in kritike, ki so danes težko dostopni. Za cilj smo si vzeli to, da jih »oživimo«, naredimo dostopne.
Tudi nimamo potrebe, da bi zastopali samo eno določeno tradicijo oziroma, da bi se v njej ugnezdili. Za cilj imamo razumevanje preteklega časa in ne to, da bi mu sodili. Borges je govoril, naj ga ne sprašujejo po tem, da bi moral izbirati med dvema literatoma, posebej pa je poudaril, da naj se ga ne sprašuje: kaj pa če bi moral izbrati, saj mu tega ni treba početi.
Strane svoje pozornosti ne namenjajo le književnosti, temveč tudi vizualnim umetnostim in glasbi …
Imamo pet rubrik, štiri se ukvarjajo izključno s književnostjo, peta, ki ima ime Itd., pa se koncentrira na druge umetniške zvrsti. Tako smo objavili tekste, ki so se ukvarjali z glasbo, filmom, predstavili smo pomembne fotografe, takšne ki pri svojem delu zastopajo popolnoma različne poetike. Prav tako smo začeli s podrubriko Likovni leksikon, ki je po našem mnenju pomemben projekt: tu umetniki odgovarjajo na enajst pazljivo izbranih in osmišljenih vprašanj, hkrati z odgovori pa objavimo tudi njihova dela. Zaradi formata leksikona je zelo zanimivo spremljati razmišljanja različnih umetnikov o istih vprašanjih. Prav tako smo opazili, da je Likovni leksikon zelo dobro obiskan, kar govori v prid dejstvu, da obstaja velika potreba po takšnih vsebinah in da je ta prostor v virtualnem svetu trenutno izpraznjen.
Letos ste objavili tudi tiskano verzijo Strana, ki ste jo predstavili v Zagrebu in Ljubljani. Kakšne zaključke ste potegnili po tej promociji? Zame je srečanje z vami, spoznanje o obstoju in načinu delovanja vašega portala iz več razlogov zelo dragoceno …
Tiskana verzija je nastala iz naše potrebe, da bi za sabo pustili tudi materialno sled. Materialni predmet je stvar fizičnega dotika, je navzočnost in ne glede na vso dobrobit virtualnega in elektronskega sveta, verjamemo, da se resnični zaljubljenci v književnost še vedno niso pripravljeni odreči fizičnega odnosa s knjigo, s papirjem, na katerem je natisnjen tekst, z njegovim vonjem in težo. Revija je organizirana kot svojevrstno berilo z določenim številom tekstov, ki so bili na našem portalu objavljeni v obdobju od novembra preteklega leta do aprila letos.
Junija smo revijo predstavili v Mostarju, Zagrebu in Ljubljani in upamo, da jo bomo jeseni lahko predstavili tudi v Sarajevu, Beogradu in Podgorici. S predstavitvami smo zelo zadovoljni. Naš cilj je bil, da bi se spoznali z novimi ljudmi, da bi jim predstavili to, kar delamo in da bi ustvarili pogoje za neko možno sodelovanje v prihodnosti. Ob tej priložnosti bi radi spodbudili slovenske avtorje, da se obrnejo na nas tako s svojimi teksti kot tudi s teksti drugih avtorjev, ki bi jih za nas izbrali in priredili. Na ta način bomo uspeli doseči enega izmed naših ciljev in ta je, da bi portal Strane postal prostor za dialog in promocijo književnosti, in umetnosti na sploh, v naši regiji.
Pogovarjal se je Peter Semolič
- Pogovor s Senko Marić Šarić in Alminom Kaplanom - 13. 9. 2015