Pogovor s Krištofom Dovjakom

Morda začneva kar pri nekoliko zagonetnem naslovu tvoje nove pesniške zbirke, cikla pesmi Opus quantum, ki te dni izide pri Kulturno umetniškem društvu Poiesis. Kaj naslov pomeni in zakaj prav takšen naslov?

Ta – latinsko-angleška – besedna zveza je morda res nenavadna. Napaka je. Je mogoče z napako raziskovati razmerje med tistim, kar je veliko, in tistim, kar je majhno? Je tisto, kar se nam kaže/prikazuje kot »veliko«, res bolj pomembno kot tisto, kar se sploh ne pokaže, ostaja nevidno, neoprijemljivo, neulovljivo?

Opus quantum je močno »moderniziran« sonetni venec. Na sploh v svojem pesništvu težiš k bolj pravilnim oblikam – v zbirki Veter v Odiseju (1999) se srečamo s pesmimi, ki imajo različno število verzov in so tudi različnih oblik, a večino pesmi vendarle sestavljajo trivrstične kitice, v zbirki Prometej na plakatu (2007) pa so vse pesmi sestavljene iz po dveh tercin. Kaj ti pomeni oblika v poeziji? In če vprašanje malo razširim, kako vidiš v pesništvu razmerje med obliko in vsebino? In ali se to dvoje sploh da ločiti?

V Opusu quantum sem poskušal ostati v bližini forme sonetov. Vsaka pesem je zgrajena iz dveh kvartin in dveh tercin. Vsaka ima akrostih. Akrostihi tvorijo zadnjo pesem. Oblika v pesništvu se mi zdi pomembna, je izziv, omejitev, otežena pot. Res pa je, da me bolj kot harmonija privlači disharmonija, bolj kot melodija rezkost, arhaičnost, šamansko poskakovanje, ne stopicanje. Bolj kot oblika me zanima amorfnost. Če se moram odločiti med  »razumljivim« in »nerazumljivim«, sem bolj na strani nerazumljivega, na strani vibracije, brnenja, motnje …

Kdaj in na kakšen način je v tvoje življenje vstopila poezija? Kdaj si napisal svojo prvo pesem in kaj te je spodbudilo k temu?

V moje življenje je poezija vstopila, ko mi je mama brala Najlepše antične pripovedke, ko so mi brali Sveto pismo. Ded ga je znal na pamet. Najbolj je vame vstopila poezija s pravljicami strica, Volodje Balžalorskega-Tata. Škoda, da jih ni zapisal. Sam sem začel pisati že v mali šoli. Pravljice. Zvezek z njimi se je izgubil. Svoje prve pesmice sem napisal v četrtem, petem razredu osnovne šole. Spodbudo sem dobil tudi v domači knjižnici in v knjižnici drage tete Make in strica Tata. Maka mi je podarila malo, rdečo izdajo Prešerna, ki ga še prebiram. Kar precej knjig sem – kondor –  teti tudi izmaknil in so zdaj na mojih policah. Dostojevski je bil nedotakljiv. Tat mi je odpiral svetove ruskih pesnic, pesnikov, še bolj pa pisateljev. Mama mi je za praznike podarjala knjige. Posebej vesel sem bil, v osmem razredu ali v prvem letniku, Hölderlina, Benna.

Kateri pesniki in pesnice so v največji meri vplivali nate ob tvojih pesniških začetkih in na kakšen način so vplivali? Sprašujem te nekako po tvojih pesniških prednikih, prednicah …

Ko sem bil pubertetnik, je name močno vplival rock (bogata diskoteka pri bratrancu Volodji). Predvsem so mi bile blizu pesmi Jima Morissona in pesmi Ekatarine velike. Posebej bi omenil Ado Škerl, začetnico intimizma pri nas (glej Senca v srcu, 1949) in Lojzeta Krakarja, na katerega imam sploh lepe spomine. Spoznal sem ga na avtobusu, ki nas je peljal iz Makedonije v Grčijo. O poeziji se nisva pogovarjala. Sva pa pila mastiko. To srečanje bežno popisujem v Vetru v Odiseju, za katerega sem si želel, da bi bil nekakšen potopis, podoben Millerjevemu Kolosu iz Maroussija, pa ni. Ko sva ravno pri Millerju: njegove Tihe dneve na Clichyu sem, trinajstleten, požrl v srbohrvaščini. Njegov Opus pistorum ni vplival na naslov Opus quantum; ali pač, podzavestno. Drugih pesnikov in pesnic, ki še vplivajo name je ogromno, od antične in perzijske lirike do sodobne lirike.

V tvojih pesmih najdem številne reference, v Opusu quantum segajo od dramatike do znanosti, od Hamleta do Nikole Tesle. Kako pri tebi nastane pesem? Ali je nastanek pesmi bolj posledica navdiha – k takšnemu zaključku me vodi to, da so tvoje pesmi velikokrat asociativno grajene, ali pa k pesnjenju pristopaš na bolj racionalen način – k takšnemu zaključku me vodi to, da so tvoje zbirke sestavljene zelo premišljeno?

Asociacija, utrinek sta najbolj pomembna. Iz utrinka me vleče v »knjigo«; v večji cikel pesmi, ki so si po temi, snovi, občutjih sorodni.

Si pesnik, dramatik in dramaturg. Vinko Möderndorfer je v pogovoru za Poiesis povedal, da je zanj »dramatika tudi pesem«. Kako sam vidiš razliko med obema knjižnima zvrstema? Kako doživljaš razlike in podobnosti med pisanjem pesmi in pisanjem drame, igre?

Poetične drame Ivana Cankarja, Ivana Mraka, Gregorja Strniše, Daneta Zajca, Vena Tauferja, Dominika Smoleta, Iva Svetine, Borisa A. Novaka, Rudija Šelige so zaklad slovenskega leposlovja in dokaz, da je »dramatika pesem«. Dramatika je zame bliže liriki kakor epiki. So pa razlike med pisanjem lirike ali dramskega besedila ogromne. Obema zvrstema se rad prepuščam.

Morda nekoliko nenavadno vprašanje, ki je povezano s tem, da sva se rodila istega leta. Pred najino »generacijo« je obstajala zelo močna generacija 80-ih let, ki se je tudi utemeljevala kot generacija, za nama pridejo manjše literarne skupine, kot je na primer t.i. ljubljanska pesniška šola. Pesniki, literati najine generacije pa se nikoli nismo utemeljevali na takšen način, vsaj jaz ne vem, da bi se. Zanima me, ali si kdaj pogrešal pripadnost generacijski ali kakšni drugi literarni skupini in ali meniš, da je tovrstno druženje pomembno za pesnika v mladih letih in kasneje? In še, kako se spominjaš časa svoje mladosti, torej časa umetniškega zorenja, in kako ga vidiš, če ga primerjaš z današnjim časom?

Pripadnost generacijski ali kakšni drugi literarni skupini sem včasih, mlajši malo pogrešal. Že dolgo me krog, grupa ne zanimata več. Res pomembni literarni krogi se mi zdijo tisti, ki so jih sklenili francoski simbolisti, krogi avantgardistov, krog slovenske moderne in njihova prav tako izrazita različnost. Kosovela kot konstruktivista, Kocbeka kot krščanskega ekspresionista, Ivana Mraka berem/čutim kot izrazite samohodce. Pomembna kroga, ki sta vplivala name, sta skupina OHO z vizualno, s konkretno poezijo in NSK z retrogardo, z novim kolektivizmom. Njihov Izraz »novi kolektivizem« je lahko odlično izhodišče za kritičen premislek o literarnih skupinah danes. Bi pa ob NSK rad izpostavil režiserja Vlada Repnika, ki je s svojimi gledališkimi projekti kot samohodec precej vplival name. Nasploh bi izpostavil, da je name ključno vplivalo gledališče, obiskovanje predstav. Imel sem srečo in sem lahko kot osnovnošolec gledal predstave na Tednu slovenske drame v Kranju, ko je gledališče umetniško vodil režiser Matija Logar, zaslužen za marsikatero krstno uprizoritev slovenskih dramskih besedil, tudi za Pesniški simpozij, ki sem ga spremljal še mulec in poslušal tehtne razprave o poeziji. Zaradi lepih reči, ki sem jih doživel ciciban, pionir in mladinec, mladosti v socializmu ne bi zamenjal.

Skladatelj Gregor Pirš je uglasbil nekaj sonetov iz cikla Opus quantum; glasbeno-pesniški projekt z istim naslovom je bil potem predstavljen na številnih evropskih radijskih postajah, na mednarodnem tekmovanju IREM 2000 v Madridu, izšel pa je tudi na zgoščenki Stičišča zvočnih svetov. Lahko poveš kaj več o tem sodelovanju, kako je do njega prišlo in kako si sam doživljal uglasbitev svojih pesmi?

Gregorja Pirša sem spoznal na Murnikovi. Gospa Javoršek, soproga tudi odličnega dramatika in pomembnega literarnega posrednika med francosko in slovensko literaturo, nas je »crtljala« s piškoti gospe Vrančič, za brbončice najboljšimi in za oko najlepšimi piškoti. Opus quantum, prve spodbude zanj, so se utrnile nemara prav v knjižnici-vrtu pri Javorškovih. Opus quantum  sem med prvimi dal prebrati kolegoma Urši Vogrinc in Jan Joni Javoršku. Jona ga je dal brati Gregorju. Divergentno-konvergentni Gregor se je navdušil in se odločil, da bo uglasbil tri sonete. V bližini sta bila tudi prijatelja Maja Bajželj in Dalibor Tomić, sin francoske prevajalke Mirelle Robin in izjemnega srbskega pesnika Rade Tomića (pozimi sem končal prevod njegovih štirih pesniških zbirk). Dalibor, ki je bil takrat francoski lektor na FF, je začel prevajati, Gregor skladati. V projekt sem povabil dramskega igralca Primoža Pirnata, ki je bral slovensko verzijo pesmi, Dalibor je bral francosko. Sami lepi spomini, tudi na Pariz, kamor smo šli na festival elektroakustične glasbe Rostrum predstavit projekt. Gregor in skladatelj Bor Turel sta tičala v studiih na Pariškem radiu, sam pa sem prehodil  »cel« Pariz. Med hojo sem veliko premišljeval o dveh dramskih tekstih, ki sem ju bil napisal okrog l. 2000 (Belle Pâris ali obračun v Louvru, Pipin Mali), o Kermaunerju in Korunu, ki sta se, dva izredna poznavalca slovenska dramatike, edina doslej resno zavzela za mojo dramatiko, in o tem, kako s pisanjem naprej …  Prav na vrhu Montparnassa sem, ožuljen, izgubil orientacijo. Ko sem se ob kavi z mlekom zbral in na mapi našel pot do groba Jeana-Paula Sartra in potem do teatra Odéon, sem po nekem utrinku zatrdno sklenil (odločitvi je botroval tudi ogled predstave Gombrowiczove Poroke v Comédie-Francaise), da se bom posvetil predvsem pisanju dramatike z antično snovjo/temo in pisanju dramatike s snovjo/temo merovingov-karolingov . Karolinški dramski cikel/trilogijo sem končal l. 2014 z dramo Hčere, pogreb, poroka, cikel z grško-mitološko vsebino letos, v maju. Zdaj se spet sprašujem – kot Kadivec iz Cankarjevega Blagra, čigar študij v režiji Mihe Goloba smo predvčeraj, 17. maja, začeli  – kako naprej. Kadivca žene »V Pariz, v Moskvo …«, mene v SNG Nova Gorica, k ustvarjalni gledališki ekipi in še kam …

Opus quantum ne bo tvoja prva e-knjiga, v tej obliki si pred leti objavil že nekaj svojih dram. Nisi založnik, a vseeno bi te vprašal, kako vidiš razliko med objavo svojega dela v e-knjigi in v tiskani knjigi. Včasih se mi zdi, da tako bralstvo kot avtorji in avtorice e-knjige ne vidijo čisto kot pravo knjigo …

E-knjiga je knjiga. Rad jo imam, tako kot imam rad tiskano knjigo. Raje imam v rokah papir: popisan, potiskan papir; najraje pa imam pred sabo nepopisan papir, izziv …

Pogovarjal se je Peter Semolič

Krištof Dovjak

Krištof Dovjak

Krištof Dovjak se je rodil 1. marca 1967 na Švedskem. Živi v Ljubljani. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in filozofije. Je član Društva slovenskih pisateljev in Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Več let je bil gledališki kritik, potem hišni dramaturg v SLG Celje. Od leta 2002 je svobodni književnik in dramaturg. Kot dramaturg je sodeloval z večino slovenskih gledališč. Pri Cankarjevi založbi je izdal pesniški zbirki Veter v Odiseju (1999) in Prometej na plakatu (2007). Pri založbi Alica sta leta 2009 izšli knjigi Igre iz mesta in Igre z dvora, z izborom šestih dramskih besedil. Pri založbi Seguro so leta 2015 izšle tri njegove drame v elektronski obliki: (Hčere, pogreb, poroka; Dedal; Herakle, ludost …). Lani je pri Kulturno-umetniškem društvu Poiesis v dvojezični slovensko-italijanski e-knjigi Hiša v Ljubljani / Casa a Lubiana (Sodobna slovenska in italijanska poezija / Poesia contemporanea slovena e italiana) izšel cikel njegovih pesmi Na premici prevajanja (prevod Marella Nappi in Veronika Simoniti).

Skladatelj Gregor Pirš je uglasbil tri sonete iz cikla Opus quantum. Glasbeno-pesniški projekt z istim naslovom je leta 2007 izšel pri Društvu slovenskih skladateljev na zgoščenki Stičišča zvočnih svetov in je bil predvajan na številnih evropskih radijskih postajah.

Foto (c) N. D.
Krištof Dovjak

Objave avtorja Krištof Dovjak ( poglej vse)