V tvoji biografiji se pojavljata dve zemljepisni področji, za kateri se mi zdi, da izstopata: Severna Italija in Istanbul. Predstavljaš Istanbulsko kulturo v Italiji in si Ambassador of Ist Sanat Art Association, v Turčiji pa si urednica revije Papirus in urednica za poezijo pri časopisu Gazzetta of Istanbul, ki ga izdaja tamkajšnja italijanska skupnost. Brez pretiravanja lahko rečem, da si pomemben člen v sodelovanju Turčije in Italije na področju kulture, poezije. Ali lahko na kratko predstaviš svoje delo na tem področju, zakaj prav Turčija in Italija, na kakšne načine skušaš zbliževati obe kulturi?
Med leti 2016 in 2019 sem bila štirikrat v Istanbulu, vedno kot gostja mednarodnih pesniških festivalov, ki so jih organizirale različne organizacije, tudi Unesco. Prvič me je predlagala srbska pesnica in prijateljica Milica Lilić. Istanbulska založba Artshop je v prevodu Mesuta Senola in Volkana Haciougla izdala dve moji pesniški zbirki, najpomembnejše pa je, da sem v tej čudoviti deželi pustila svoje srce. Ljudje so zelo gostoljubni in ob vsakem obisku sem odkrila veliko podobnosti med predvsem južnoitalijansko in turško kulturo. Pokrajina, arhitektura, hrana in ljudska verovanja imajo skupne grške korenine. Turščine ne govorim, zato sem kot jezik sporazumevanja uporabljala angleščino ter skupaj z Mesutom Senolom uredila in prevedla dve trojezični antologiji: A mediterranean breeze (založba Il cuscino di stelle, 2020) in Voices of contemporary poets (založba Artshop, Istanbul, 2021, sodeloval je še Emel Kosar). V Istanbulu živijo moji turški in italijanski prijatelji, ki sem jih med seboj povezala, ko sem prihajala tja na obisk. V reviji Papirus predstavljam evropske avtorje, v časopisu Istanbul Gazzetta pa primerjam verze italijanskih in turških pesnikov. Iz angleščine sem v italijanščino prevedla knjige turških pesnikov Hilala Karahana, Mesuta Senola, Osmana Ozturka.
Evropska poezija se je vzpostavila v devetnajstem stoletju kot nacionalna poezija, tako danes govorimo o italijanski poeziji, slovenski poeziji, nemški poeziji idr. V zadnjem času pa se zdi, da se predvsem mlajši pesniki ne utemeljujejo več na nacionalni osnovi. Kako ti doživljaš oziroma kako ti vidiš identiteto sodobnega pesništva?
Poezija se danes osvobaja patriotizma in dosega univerzalno identiteto, ki nima ideoloških ograd. Na srečo, bi dodala. Preberem veliko poezije in opažam, da v vsaki državi ustvarjalna napetost poteka v dve smeri: v intimistično ali družbeno ozaveščeno. Toda v nekaterih državah se skuša misel prikriti, pri čemer se pod grožnjo izgnanstva ali preganjanja pesniki zatekajo k metaforam, črpajo iz rastlinskega in živalskega sveta, da ne bi bili eksplicitni.
Kje, kdaj in na kakšen način je stopila poezija v tvoje življenje? Kdaj si začela pisati poezijo in kateri avtorji in avtorice so pri tem najbolj vplivali nate?
Učiteljica v osnovni šoli nas je prisilila, da smo se vsak teden na pamet naučili dolga pesniška besedila – takrat sem cenila ritem, a nisem vedno razumela sporočila. Toda trudila sem se, da bi vsak teden osvojila nagrado za najboljši nastop. Pisala sem že v najstniških letih, vendar to so bili nezreli teksti, prežeti z nemirom takratne starosti. Šele branje klasičnih in pozneje študijskih besedil je v meni prebudilo potrebo po povezovanju študija in ustvarjalnosti. Oboževala sem francoske simboliste, pa tudi Nerudo in Szymborsko, še prej pa Danteja in Leopardija.
Prof. dr. Daniela Andonovska Trajkovska piše, da so za tvojo poezijo značilne tako pesmi, ki jih zaznamuje neposreden govor, kot pesmi, v katerih uporabljaš nepričakovane in šokantne metafore in metonimije. Kako pišeš? Kako nastane pesem? Kako pri pisanju doživljaš razliko med vsebino in obliko, kaj te bolj nagovarja, vsebina ali oblika?
Na začetku vedno zagori iskra, ki gori tako močno, da moram takoj zapisati verze, ki vzniknejo iz neke vizije, nekega občutenja, dogodka, ki sem mu bila priča. Nimam volje, da bi pesem napisala za pisalno mizo, poezija preprosto pride. Vendar začetna iskra ni dovolj, plamen je treba netiti s študijem. Italijanščina je jezik z bogato leksikalno dediščino in od nekdaj sem se rada igrala z besedami, jih fragmentirala, združevala, sestavljala v anagrame, razstavljala v akrostihe, mezostihe. To počnem vsak dan s svojimi učenci. Poezija je živ jezik, ki se igra, ustvarja, zveni in molči. Toda oblika je oblačilo, ki potrebuje telo, zato začnem z vsebino, poskrbim za obliko in upam, da bralca doseže oboje z enako intenzivnostjo.
Ali morda lahko opišeš, kako se je tvoja poezija spreminjala skozi čas, tako glede oblike, kot glede vsebine?
Z leti in s prevajalskimi izkušnjami se moja poezija uči poslušati, biti manj instinktivna in bolj preprosta, manj inventivna in bolj kontemplativna.
Trajkovska tudi ugotavlja, da v svoji poeziji neredko posodiš glas predstavnikom marginalnih skupin (npr. avtističnemu dečku Davidu, revni družini, vojnemu veteranu …). Tu se mi zastavlja pomembno vprašanje o naravi sodobne post postmoderne pesmi in njenem odnosu do različnih kontekstov, znotraj katerih nastaja in se distribuira: ali naj bo pesem avtonomna resničnost, resničnost sui generis, ki transcendira, presega družbeno, zgodovinsko resničnost ali naj sledi vizualni umetnosti, v kateri je kontekst prevladal nad tekstom – torej naj se pesem ukvarja z družbeno relevantnimi vprašanji oziroma naj govori o družbeno relevantnih temah, kot so begunstvo, ekološka kriza, naraščajoča revščina …
Poezija je oblika pričevanja, zgodovinskih sprememb, ki jih doživljamo, ne more prezreti, ljudje se spreminjajo in spreminja se tudi družba. Čeprav je pesnik običajno anahronističen in se ne prilagaja, menim, da ima tako kot drugi intelektualci odgovornost do bralca. Pesnik mora govoriti resnico, ni več dvorni norček, prevzeti mora odgovornost za svoje mnenje in mora opozarjati na lepo in grdo svojega časa. In ne le to – pesnik lahko prerokuje, pokaže na dobro, lahko spodbuja projekte duhovnega preporoda.
Stafania Benini leta 2002 v kritiki antologije Contemporary Italian Women Poets: A Bilingual Anthology (Cinzia Sartini Blum and Lara Trubowitz; Italica Press, 2001) piše, da je »kritiško zanimanje za italijanske pisateljice relativno nov fenomen, ki je povezan s pojavom feministične misli in študijem spola, ki v Evropa prihaja iz ZDA. Še bolj nov fenomen pa je pozornost, ki jo kritiki namenjajo pesnicam.« Kje je italijanska ženska poezija danes? Kakšen je njen položaj v okviru italijanske poezije?
Lirski Jaz, tako kot navdih, nima spola in tudi imaginarij uživalcev poezije ne bi smel imeti spola. Ženska tema ima torej v literaturi sociološke korenine in treba jo je osvoboditi stereotipov in verske cenzure ali pa posledic mačizma, ki temelji tako v ženskah kot v moških. Moje pesmi so bile meni navkljub vključene tudi v neko žensko antologijo. Kritiki žensko poezijo pogosto obravnavajo tako, da izpostavijo že znano retoriko in sentimentalnost, medtem ko v delih moških kolegov raje izpostavljajo teološki dialog kot pa civilni angažma. To navado bi morali razgraditi, razbiti kategorije v literaturi, spregledati določene diktate in ne dopustiti, da nas hermenevtični kodi zaprejo v kletko. Toda želim si, da bo vedno več žensk v svoji pesniški pisavi zavrnilo osladne sheme ter izumetničene ali patetične teme. Danes v Italiji živi veliko dragocenih glasov, ki niso del uredniškega lobija, vendar je naša naloga, da ne zapademo logiki nasprotovanja med spoli.
Si pesnica in si promotorka poezija v kar najboljšem pomenu te besede. Zdi se, da se še nikoli ni pisalo in objavljalo toliko poezijo, kot se jo danes, da pa pesniki še nikoli nismo bili tako potisnjeni na rob javnega prostora, kot smo potisnjeni danes. Poezija za pozornost ne tekmuje več le z drugimi zvrstmi umetnosti, ki so bolj privlačne (film, gledališče, vizualna umetnost …), ampak po novem pesmi piše tudi AI (npr. ChatGPT …). Kako ti vidiš vlogo poezije in pesnika, pesnice v sodobnem svetu? Zakaj sta pomembna? Ali pa nista pomembna in ju bo zamenjala AI?
Na področju empatije in ustvarjalnosti umetna inteligenca ne more nadomestiti človeka. Rodari (Gianni Rodari, italijanski pisatelj in pedagog, op.p.) je dejal, da domišljije naredi človeka celega. Če družba, ki temelji na mitu produktivnosti (in realnosti dobička), potrebuje polovične ljudi – zveste izvajalce, marljive posnemovalce, vodljiva orodja brez volje – je narejena slabo in jo je treba spremeniti. In da jo lahko spremenimo, potrebujemo ustvarjalne ljudi, ki znajo uporabiti svojo domišljijo. V represivni družbi in tudi v šolah je vedno obstajala neka oblika podrejanja domišljije logiki in pojmovnemu znanju, vendar je že angleški pesnik in filozof Herbert Read v delu Education Through Art vztrajal pri razvijanju celostnega in organskega načina mišljenja otrok, v katerem so zaznave enakovredne logiki. Trdil je, da za razvoj logičnega mišljenja ni potrebno žrtvovati domišljije. Tudi Schiller je dejal, da je človek celovit le takrat, ko se igra, s čimer je ustvarjalnemu dejanju priznal pomembno vlogo. Pesnik v postmoderni družbi nas spominja na otroka v nas, poezija nas uči čudenja in ko znanost ali vera ne zadostujeta, da bi nevidno naredila vidno, nas povede iz labirinta stereotipov, predsodkov, pogojevanja.
Pogovarjal se je Peter Semolič
Pogovor je iz italijanščine prevedla Tina Jurkovič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved