Andraž Polič: Ob robu ceste. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2019 (zbirka Sončnice).
Andraž Polič: Kirka na Jadranu. Kranj: Layerjeva založba, 2022.
Prvi del
Pesnik, šansonjer in glasbenik Andraž Polič v trinajsti pesniški knjigi Ob robu ceste zapiše: »Raztelešena v žarke na robu zavesti / sem ognjena jelka – / okrašena toplota / v senci spomina. / Drobne lučke in zvončki. / Majhni prsti, / ki grabijo skrivnost.« Je to glas odsekanega drevesa, ki pozimi »greje« naš dom, ali je to eden izmed sedeminštiridesetih portretov žensk ob robu (ceste)? Kratke, izčiščene pesmi, ki odpirajo mnoga vrata v bridke, trpke in večdimenzionalne kotičke vsega človeškega. Štirinajsta pesniška knjiga Andraža Poliča Kirka na Jadranu (Layerjeva založba, 2022), ki že z naslovom evocira poletni utrip na Jadranu, je pripoved o popotovanju od Trsta, kjer pesnik »še danes lahko čaka … na ugoden veter«, do pesmi Lovrenac, do Dubrovnika. Da so »čustva atomske centrale in besede prerezane žile«, preberemo v eni od štiriinštiridesetih pesmi, ki z besedami, »ki imajo ovulacijo«, upodobijo pesniško jadranje prejemnika prve Fanny Haussmann (2018).
Pesniško zbirko Ob robu ceste – nagrado Fanny Haussmann 2018 je Polič prejel za istoimenski cikel pesmi – je na natečaju Sončnice pri Književnem društvu Hiša poezije, pri katerem opravlja selektorsko vlogo pet pesnikov deset let, izbral Zoran Pevec. Ta je bil tudi član komisije za nagrado Fanny Haussmann, ki se je leta 2018 podelila prvič. Prvo leto je natečaj za anonimni neobjavljeni pesniški cikel z razpisnimi pogoji zahteval žensko tematiko. Med petimi nominiranci so bile štiri pesnice in pesnik, ki je nagrado prejel. Odtlej tema ni razpisana. Poličev cikel s portreti žensk je zahtevam zadostil. Vsaka pesem je naslovljena z ženskim imenom. V kritiškem ciklu Nova knjiga skozi kritiko (odslej cikel Kritika) je Andraž Polič v Trubarjevi hiši literature 10. januarja 2020 povedal, da je idejo in navdih za knjigo dobil na avtocesti, ko je se je s svojo ženo, igralko Natašo Burger, vozil v Prago, »na meji med Avstrijo in Češko, kjer so pocestnice«. Pritrdil je, da mu je nagrada predstavljala dodatno motivacijo, da je nadaljeval s pisanjem in naredil knjigo pesmi, izvorno pa je bil to cikel, ki je bil pesniško-gledališko-glasbeno upodobljen v ŠKUC-u. Podobno usodo ima štirinajsta knjiga pesmi Kirka na Jadranu. Zvočno je upodobljena na zgoščenki in večkrat je bila javno predstavljala v duetu: Polič s kitaro ustvarja vzdušje za interpreta dramskega igralca Primoža Pirnata.
Čeprav je Polič uveljavljeni pesnik, je v ciklu Kritika pritrdil hvaležnosti za priložnost, da je knjigi sploh lahko izdal. Zadnja leta je na Slovenskem težko dobiti založbo za poezijo, morda je za pesnike, živeče v tujini, še težje. Prva je domovanje dobila pri Hiši poezije, drugo je založila Layerjeva založba iz Kranja. Štirinajsta pesniška knjiga Andraža Poliča, Kirka na Jadranu, že z naslovom evocira poletni utrip na Jadranskem morju. Naslov trinajste knjige, Ob robu ceste, ki ima za moto pripis: Vsem ženskam ob robu, pa je sestavljen iz dveh delov: rob asociira na lom, tudi zlom, mejno stanje, cesta pa asociira na prostitucijo, trgovino, prodajo, transport, trgovanje ne le blaga, ampak tudi sebe in svojih idej. Knjigo lahko beremo čez okvire koncepta, to je sedeminštirideset krajših, skoncentriranih pesemskih portretov žensk.
Gre torej za hommage ženski, ki je v več smislih na robu. Bodisi da gre za žensko na robu s socialnega stališča bodisi da je zgodovinsko gledano vse do danes potisnjena na rob. S Penelopo in Odisejem na samem koncu knjige pridemo do antičnih mitov in arhetipov. Zgoraj citirana pesem o okrašenem božičnem drevesu služi kot zunanja slika stanja ženskega lika in nas prepričljivo vodi čez izkušnjo ženske v splošno človeško doživljanje stiske, bolečine, bede. Tako nas pesnik kot bralce postavi v mrežo oziroma spekter različnih robnih, mejnih stanj, ki jih ljudje doživljamo. Polič je v ciklu Kritika pritrdil in dodal, da se tega ne bi lotil, če sam ne bi bil v robnih situacijah in ob robu ceste, fizično in metaforično. Knjiga ponuja tudi premislek o razmejevanju med animo in animusom, s čimer se ukvarjajo mnogi pesniki, mdr. je tudi Ivo Svetina v Sončnicah letnik 2018 izdal knjigo Iz kitajskega zvezka 2013, v kateri je iskal balans med animo in animusom v sebi, kakor nam je potrdil v ciklu Kritika. Za Poliča so bila ženska imena v naslovih samo okvir, sprožilec za pisanje o ženski duši in ženski izkušnji na podlagi izkušenj sobivanja z žensko.
Knjiga nas spomni na Gradnikovo vstopanje v ženski glas in žensko pozicijo. Četudi Poličeve pesmi ne bi bile podpisane z moškim imenom, kažejo znake izdelanih pesniških besedil, ki niso imitacija ženskih izpovedi ali izpovedi žensk, niti niso napisane kot dejansko pričevanje iz stisk, torej ne gre za pričevanjsko poezijo, temveč so umet(el)no izdelane celote. Na bralko/bralca učinkujejo tako, da v njej/njem sprožijo stik, da se identificira s predpesemskim stanjem, torej občut(en)jem, ki je navdihovalo Poličevo pesem. To je prešlo od izkustva prek pregnetitve v pesniško tvarino do pesniškega besedila z univerzalnimi robnimi občutji in položaji ljudi. Izkušenjski glas prehaja v pesniško s tehniko opisa likov iz distance, od zunaj. Prav zato se mi zastavlja vprašanje, ali ni nemara izposoja prvoosebnega ženskega govornega položaja oziroma izbira ženskega glasu celo odveč. Navsezadnje gre za opise, orise, in tretjeosebnost ženskega spola bi morda ublažila zadrego, ki se mi zastavlja pri pesmi Naomi, v kateri se protagonistka vpraša, ali je sončni zahod lep ali boleč. Namreč sprašujem se, ali bi se ženska res tako vprašala.
Pri opisih/orisih Polič besedilo pogosto smiselno zadrži, zaustavi z uporabo tropičja kot časovno zarezo, odmorom v pesmi. To učinkuje kot trenutek premisleka; in če je tropičje na samem koncu pesmi, je kot počasen stišan iztek pesmi. Naj navedem samo nekaj primerov: v pesmih Miranda na strani 17: Lije …; Emanuela, na strani 21: Na koncu niti čakajo …; Vita, str. 22: Skozi sneg …; Klementina, str. 23: Le težka navada …; Lara, str. 24: Brez slovesa odstavljena …; Jana, str. 25: Tako pravijo …; Sonja, str. 26: Tako prazno …; Grušenka, str. 27: Tako počasi … in zatemnitev … ter Spanec … In tako naprej bi lahko nanizala verze s tropičji. Zastavlja se mi vprašanje, mar Polič s tropičjem ne vnaša v pesem tišine, ki pusti bralki/bralcu prostor in čas, da to tišino dopolni s svojimi besedami, da pesem dopolni s svojim nadaljevanjem pesnikove misli in da bralka/bralec sam/sama osmisli neizrečeni zamolk. Je tropičje v knjigi Ob robu ceste nemara v funkciji vnosa elementa časa kot nekega brezčasnega ponavljanja istega ob doživljanju robnih stanj?
V knjigi ženskih portretov, ki so nazadnje lahko tudi pesnikov avtoportret duše, izstopa odlična pesem Tamara na strani 47, saj je precej abstraktna in odprta, drugačna od drugih, ki imajo prozne opise: »Odidi … / ti, ki si on, / ki jaz – / popolnoma druga, / drugi, / drugačen. / Odidi …/ iz sebe: / drugam. / Iz teme v dan. / Ker hočem, / ker živa, / ker jaz, ki sem ti – / in vsakič nihče, / ko sama zaspim. / Odidi … / in če se vrneš, se vrni / nekam drugam.« Drugače izstopa tudi pesem o ženski moči in močni ženski – to je pesem Lejla. In seveda zadnja – Penelopa. Vsekakor je Polič močnejši pri portretih, ki odpirajo več interpretacij in ki tako portretno formo razširijo v psihološka stanja, tudi avtopoetske beležke.
Pesmi Naomi, str. 34, in Emilija, str. 35, imata močen konec. Ker so pesmi te knjige kompaktne, prečiščene, lahko posamezen del interpretiram zunaj naslova pesmi. Konca teh dveh pesmi razumem lahko tudi kot avtopoetski zapis o poeziji. Kaj je poezija – mar ni prav lovljenje zbrane tišine? Kakor zapiše Polič v pesmi Naomi: »Umikam se v mračno zavetje, / bežim pred bleščavo / nekam za veke, / v odmaknjen, neboleč svet.« Pesem Emilija pa zaključi: »Na drugi strani mojega padca – / na osvetljeni mehkobi sna / je zbrana tišina. / Ta kraj lovim, / ko padam skozi besede.«
Od šansonjerskega vzdušja različnih psiholoških leg, zaokroženih pod vživljajoče, empatične in oživljajoče portrete žensk, od Žane do Hane, se knjiga konča – ni naključje – ravno z Odisejevo ženo Penelopo: »Čakam njega, ki ga ni.« Čakanje na vrnitev – kam? Seveda na vrnitev domov. Z nevsiljivim preizpraševanjem o domu in njegovem nasprotju: brezdomnosti ter s prikazovanjem različnih socialnih robov je subtilno izražena družbena kritike današnjega časa, pa čeprav je tema Odisejevega vračanja domov večna, vedno prisotna. Zastavlja se mi samokritično vprašanje, tako za kritike kot bralce, namreč ali danes v poeziji prepoznamo pronicljivo družbeno kritiko, kadar ni napisana transparentno in neposredno; žal jo danes bolj(e) prepoznamo, kadar je eksplicitna, pa čeprav ima takšna poezija najverjetneje krajši rok trajanja oziroma aktualnosti. Mar ni kritična ost danes enačena z vzklikanjem parol na ulici in protestih?
Zgradbo knjige Ob robu ceste Polič sestavi smiselno: od estetiziranih, poetičnih skic, včasih trpkega socialnega realizma (pesem Rozalija), bluzovske melanholije in waitsovskega ozračja (na glasbenika je opozoril moj takratni sokritik v ciklu Kritika Igor Divjak) se knjiga odpre v mitološko in tudi arhetipsko. S tem podkrepi interpretativno branje, ki presega ženske kot zgolj imena v naslovih in se vse bolj širi v izkustva ženskega principa v človeku. Kot bi Polič naredil teren za kasnejšo objavo …
Namreč Kirka na Jadranu že z naslovom odpira literarno-mitološko polje. Kakor v prejšnji knjigi, Ob robu ceste, v kateri se od geografskega potovanja (vožnja po avtocesti v Prago ali iz Prage) pripoved prestavi v avtentičen pesnikov odtis skrajnih, čezsežnih dimenzij subjekta s slikanjem anime, se v grški mitološki Kirki sredozemsko jadranje obrne v znani poletni pobeg z jadrnico po hrvaškem morju in otokih.
Nadaljevanje v drugem delu …
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto © David Verlič