Peter Semolič: Dialoškost v poeziji Petre Koršič

Mislim, da je ena osrednjih značilnosti poezije Petre Koršič dialog, dialoškost. Dialog je izmenjava vsebin med dvema ali več osebami, ki lahko poteka tudi v okviru ene same osebe kot notranji dialog oziroma pogovor s samim sabo. Dialog je lahko usten ali pisen, pisen je lahko označen ali neoznačen, v književnosti pa sodi med najstarejše literarne postopke, saj njegovo rabo zasledimo že v antiki. Začetki sistematičnega preučevanje dialoga ležijo v prvi polovici dvajsetega stoletja, ko so ga začeli preučevati različni misleci in sicer predvsem v odvisnosti od konteksta.

Med deli s tega področja je v slovenskem literarnem prostoru še posebej odmevalo delo Mihaela Bahtina, ki je koncept dialoga, dialoškosti postavil nasproti monologu, monološkosti. Monolog ali monološkost je povezana z idejo centralizirane moči, kjer en sam glas govori eno samo in edino mogočo resnico, saj le-ta ni z ničemer izzvana oziroma postavljena pod vprašaj. Primer takšnega brezprizivnega glasu je na primer božji glas. Po drugi strani pa dialog ali dialoškost vedno vključuje več glasov in s tem več različnih perspektiv, resnica pa je tu stvar pogajanj.

Bahtin je s pomočjo konceptov dialoškosti in monološkosti opisal razliko med romanom in poezijo. Po Bahtinu je poezija monološka, saj tu besede naj ne bi imele povezave z družbenimi in zgodovinskimi odnosi, ampak naj bi njihov  pomen izviral le iz jezika kot sistema, v romanu pa naj bi nasprotno besede imele tako etimološki kot tudi družbeni pomen. To naj bi bila posledica tega, da liki v romanu govorijo s prepoznavno različnimi glasovi in ne pripadajo, kot je to pri pesništvu, enemu samemu svetovnemu nazoru. V bistvu gre tu za razlikovanje med jezikom in diskurzom, pri čemer naj bi bila poezija na nek način zgolj jezik.

Varja Balžalorsky Antić v članku Dialoškost v sodobni slovenski poeziji: vpeljava persone kot vidik zunanje dialoškosti (Primerjalna književnost, 43/2, 2020) takšno stališče zavrne in na primeru slovenske poezije iz let 2000-2020 pokaže, da dialoškost ni le mogoča tudi v poeziji, ampak je v današnjem času nemara celo pričakovana: »V preteklih dveh desetletjih se je prevladujoča monološka in enoglasna krajina slovenske poezije precej diverzificirala in vtis je, da ta proces še kar traja.« Pri tem pa opozori tudi na to, da lahko pri istem avtorju ali avtorici ter v isti zbirki najdemo tako monološke kot dialoške pesmi.

Med zbirke, ki se dogajajo na presečišču monološke in dialoške poezije, spada po mojem mnenju tudi pesniški prvenec Petre Koršič Furlanka je dvignila krilo (2017). Kal dialoškosti nosi v sebi že naslov zbirke, ki ga lahko razumemo v smislu raznojezičja, ko v dialog stopijo različni deli besedila ali ravni besedila, torej ko so na primer deli istega besedila pisani v različnih jezikih ali zvrsteh istega jezika. Naslov zbirke tako lahko razumemo na dobeseden način, da je ženska, z imenom/nadimkom Furlanka, iz tega ali onega razloga spodrecala krilo; na metaforični način kot izpeljavo reka je razprl(a) krila; lahko pa kot narečni izraz, o katerem govori v spremnem tekstu Alenka Jovanovski, tu izjava opisuje določen tip sončnega zahoda. O tem, kateri pomen je pravi, se moramo bralci odločati sproti in vedno znova, pri čemer je avtoričin napotek, da je tu mišljen narečni izraz, zgolj eno mnenje o pomenu izjave več – avtorica/avtor namreč nima pri interpretaciji svojega dela zadnje besede, saj se namere in rezultati pri umetniškem delu velikokrat močno razlikujejo. Med posameznimi pomeni izjave se vzpostavi določeno razmerje, za katerega menim, da ga lahko razumemo kot dialoško razmerje. Temu pritrjujejo tudi uvodni verzi zbirke:

Najbrž mora glas vedno sam,
iz največjih nižin, prodreti skozi
razprta usta, da se zasliši grom
zgodovine, in jasnina.
 
(Naseli me znova)

Tu me zanimata v prvi vrsti zgodovina in jasnina. Slednjo razumem v pomenu izčiščenosti, čistosti, in kot takšna je blizu pomenu Mallarméjeve »sinjine/sinjosti« (l’azur) iz istoimenske pesmi, kolikor ta ubeseduje tudi pesnikovo naravnanost v smeri čiste in s tem monološke poezije. Ta vidik je na primer v kritiki Vrnitev podobe v pesem izpostavil Igor Divjak, ko je zapisal, da Petra Koršič »vrača v poezijo določene postopke, ki so bili značilni predvsem za obdobje modernizma«. (Delo, 6. 6. 2017) O pesmih kot izrazu enega glasu govori tudi Alenka Jovanovski, ki pa hkrati opozori na različne aspekte tega glasu, ko natančno opiše, da se »zbirka dogaja kot glasovno popotovanje in obenem orkestracija različnih kvalitet-valenc glasu«. Tam, kjer Jovanovska vidi različne aspekte istega glasu, sam kljub pesničinim besedam o enem samem glasu iz navedenih uvodnih verzov zbirke, vidim mnoštvo glasov, s tem pa tudi različne perspektive, pomene – ob jasnini namreč zagrmi tudi zgodovina in ta nujno prinese v verze dialoškost. Marsikatero pesem te zbirke lahko beremo na ta način, tudi meni eno najljubših Kazalec, posvečeno Marini Cvetajevi.

Pesem je zahtevna, kompleksna, do neke mere tudi hermetična in zato bi jo najbrž popolnoma legitimno brali tudi kot primer monološke poezije, vendar pa vsebuje številne znake, ki kažejo na to, da imamo pred sabo dialoško pesem. Najprej je tu posvetilo, ki ima vsaj tri ravni: pesem je posvečena določeni osebi, torej z njo vstopa v dialog; pesem prihaja izpod peresa ženske in je namenjena ženski, zato jo v aktualnem družbenem trenutku lahko dojamemo tudi kot dialog med pripadnicama določene družbene skupine, celo družbene manjšine, kar jo uvršča v t. i. kontekstualno poezijo, ta pa je že po pravilu dialoška; nenazadnje je pesem posvečena pesnici, kar pomeni, da ne stopa v odnos le z osebo, temveč tudi z njenim delom, kar nas pripelje k medbesedilnosti, slednja pa ima nekatere značilnosti dramskega monologa, torej rabe persone, kot očitnega primera dialoškosti v poeziji – pri obeh je namreč v besedilu implicitno navzoč govor drugega (tuje besede), na katerega se nanašajo deli besedila, zaradi česar se besedilo spremeni na različnih ravneh, od pomenske in skladenjske ravni do ravni intonacije. Nadalje je začetek pesmi pisan v obliki nagovora, ki mu sledi prvoosebni govor, kot morda odgovor začetnim verzom, konec pesmi zaznamuje množinski prvoosebni subjekt, v zadnjem verzu pa se pojavi morda celo persona v liku polžev. Vprašanje, kdo točno izgovarja te verze, je popolnoma na mestu: subjekt teh pesmi ni monoliten in četudi je na neki ravni izrazito avtorsko prepoznaven, ga na drugih ravneh vendarle ne moremo enačiti zgolj s pesnico, temveč imamo raje opraviti z različnimi glasovi, ki podajajo različne perspektive … Menim, da v marsikateri pesmi pričujoče zbirke najdemo rabo teh in podobnih postopkov, kar daje celotni knjigi nezgrešljiv avtorski pečat, četudi – paradoksalno –  avtorica neprestano odstopa prostor pesmi tudi drugim glasovom.

Furlanka je dvignila krilo je zame lep primer dialoškosti sodobne slovenske poezije, četudi le-ta tu ni tako eksplicitna kot v zbirkah nekaterih drugih avtoric in avtorjev zadnjih let in v avtoričini naslednji pesniški zbirki Bog z mano (2019).

Naslov Bog z mano najprej prikliče v misli pozdrav »bog s tabo«, torej pozdrav slovesa. Bog z mano bi torej pomenilo toliko kot slovo od sebe oziroma slovo lirskega subjekta od samega sebe in tovrstna interpretacija morda niti ni tako napačna, vsaj ne v smislu monolitnega, enoglasnega subjekta, hkrati pa kaže tudi na sopotništvo subjekta in boga. Med subjektom in bogom v teh pesmih obstaja določena mera bližine, vendar pa tudi določena razdalja: Bog se oglaša prek pisem in telefona, prek radijskih valov, prek drugega človeka (»… to jutro delim z njim / Bog vedno / pride po človeku …« (str. 51)), v pesmih torej ni navzoč neposredno, temveč raje na način sledi, ki jih pušča v subjektu in v svetu. Vendar pa sledi ne smemo razumeti na način ugank – bog je namreč prek svojih sledi nedvoumno prepoznan kot bog, pričujoče pesmi torej niso zaznamovane z dvomom o božjem obstoju ali z bogoiskateljstvom, temveč so zapisi pogovorov z bogom. Zaradi nepremostljive razlike med božjim in človeškim so ti pogovori zaznamovani s šumom, ki v pesmi vnaša tisto mero napetosti, ki jo poezija potrebuje, če hoče obstajati kot poezija in ne kot v verzih pisan religiozni tekst. Ta napetost se kaže skozi sem ter tja posejane asociativne preskoke v zapisu, še raje pa v obliki paradoksa, kot v pesmi na strani 69: »… to si lepo povedala / odvrne Bog / meni pa se zazdi / da sem spet prispevala k temu / da je malo bolj božji / in malo manj človeški.«

Kdo torej koga tu ustvarja, človek boga ali bog človeka? V dialogu, ki poteka pred našimi očmi, sta dejavna oba, subjekt in bog, oba očarana nad lepoto življenja in tudi zgrožena nad dokončnostjo smrti; oba hrepeneča po bližini in hkrati po samoti in miru; oba božja in oba človeška … ter oba vpeta v različne vrste komunikacije, tako v vertikalno komunikacijo, ki jo tradicionalno pričakujemo na tem mestu, kot tudi v horizontalno komunikacijo: subjekt v komunikacijo z drugimi ljudmi, bog v komunikacijo s svojimi možnimi brati, oba pa vodita tudi notranji dialog. Bog ima tako v teh pesmih dvojno naravo, po eni strani je to še vedno tradicionalni, odmaknjeni bog, ki ga človeku ni dano spoznati, po drugi strani pa je s svojo odpovedjo monološkosti (spomnimo se, da je božji glas tako rekoč idealno tipski primer monološkosti) in prevzemom načela dialoškosti izredno sodoben, urban. In takšno dvojno naravo imajo tudi pričujoče pesmi, ki so nespregledljivo usmerjene v presežno, toda hkrati so tudi vse tu, v času in zgodovini,  nenazadnje ne govorijo samo o neposredni religiozni izkušnji, ampak tudi o različnih pojmovanjih boga, kot so se vzpostavila skozi zgodovino človeštva, ne izognejo pa se niti sodobni sekularnosti.

V recenziji ob izidu zbirke (Radio Ars, S knjižnega trga, 23. 12. 2019) sem zapisal, »da pesmi Petre Koršič ponujajo možen odgovor na vprašanje, kako govoriti z bogom v pregovorno brezbožnem času, in predvsem, kako na pesniški način zapisati tak pogovor, ne da bi pri tem padli v past bodisi konfesionalnega bodisi novodobnega, newageevskega pesništva«. Ko razmišljam, zakaj je temu tako, najdem lep del odgovora prav v dialoškosti, kot eni izmed osrednjih značilnosti tega pesništva.

Petra Koršič uvaja dialoškost v pesmi na različne načine in na različnih ravneh, neredko jo kombinira z bolj tradicionalnimi temami, oblikami in pristopi (kot na primer z  religiozno liriko v zbirki Bog z mano), s čimer jih posodablja, s tem pa dela verjetne, pesniško prepričljive in intelektualno vznemirljive.

 

Lavrica, 16. maj 2022

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)