Najnovejše objave

Peter Rezman: Pesem o Janezu Žmavcu

Kako preživiš dan?

Janez Žmavc ga takole:

zbudi se zjutraj, seže pod posteljo, če

je tam še vedno tisto,

njegovo srce

iz prejšnjih časov, ker

tega ki ga nosi zdaj, ni

treba več tako skrbno hraniti.

To, sedanje, bo že, dokler bo.

 

Ko otipa škatlo

od čevljev, ženskih, z zelo visoko peto, v kateri

je pokrito srce,

se oddahne. Še vedno je tam in on se

še vedno

vsako jutro spomni, da ga hrani pod posteljo. Dober

občutek je, če človek ve, da je srce na varnem in ga

ne zapušča spomin.

 

Potem poje jabolko.

Pomenca oči in se z istim občutkom

na koncu prstov,

s tisto potezo blazinic po topli kartonasti škatli, od

ženskih čevljev, z zelo visoko peto,

ozre skozi okno.

Zunaj je Slovenj Gradec ali Ravne na Koroškem ali Celje,

že kaj, nekaj je vedno zunaj,

kar ga spominja na njegovih devet desetletij.

Pristavi za angleški čaj.

Vklopi radio, ki je vedno naravnan na Radio Slovenija, tretji program,

program Ars.

Seveda mora biti na glas. Zelo na glas,

klinc gleda sosede! Janez je skoraj gluh.

Ne čisto gluh, a tako, da ne hodi več v teater. V kino še že

kdaj,

ker tam so podnapisi.

 

Potem ko so srce, škatla, jabolko

in angleški čaj

na svojem mestu,

sede

in tri ure piše.

Zjutraj vedno, včasih tudi

zvečer. Zvečer …! Takrat se razpre fantazija,

frfotajo krila, dišeča koža

ženskih prsi ponuja temne kolobarje

v poljub,

oko se od same sreče zasolzi, ena, dve, cela vrsta jih je,

kot bi plesale kan kan,

vse se zvrstijo pred rampo, pred zastor

ki zadaj temno valovi v žametu temno rdeče.

Potem zaspi pod toplo odejo ženskih vonjav.

 

Zjutraj,

ko zopet po škatli in jabolku, čaju,

spočitih misli sede k papirju,

še vidi njihove prsi, zaveso, vse ženske pred rampo,

pogladi jim krila, poboža lase

in v treh urah ljubezen

umiri.

 

Tri ure vsak dan? Vsak dan, hej!

To je privilegij. Starcev, gluhih in večno

zaljubljenih!

Peter Rezman

Peter Rezman

Peter Rezman se je rodil leta 1956 v Celju, živi v Velunjskem grabnu. Piše poezijo, prozo in uprizoritvena besedila, objavlja v revijalnih izdajah literature. Izdal je pesniške zbirke »Pesmi iz premoga« (1985), »Delavske pesmi« (samizdat, 1987), »Črno in črno, rdeče in rdeče, zeleno in zeleno« (1990), »Družmirje« (1998) in »Žvalinjak« (otroške, slikanica) 2014. Zbirke kratke proze »Kiril Lajš ni lastnik krčme Peter Rezman« (1985), »Skok iz kože« (2008, nagrada fabula 2009) in »Nujni deleži ozimnice« (2010, nominacija za nagrado fabula 2011). Romana »Pristanek na kukavičje jajce« (2010) in »Zahod jame« (2012, finalist za nagrado kresnik 2013). Uprizoritvena besedila so izšla v knjigah »Beseda te gleda« (2010) in »Ljubljana – Gospa sveta« (2011). Član literarnega društva Hotenja, Velenje in Društva slovenskih pisateljev, Ljubljana. Pisal in nastopal je v umetniški skupini »PreGlej«, Ljubljana. Uvrščen v antologijo »Slovenske rudarske pesmi« (1983) in »Antologijo sodobne slovenske literature« (2010).

Foto (c) Tihomir Pinter
Peter Rezman

Latest posts by Peter Rezman (see all)

O Peter Rezman (1 Člankov)
Peter Rezman se je rodil leta 1956 v Celju, živi v Velunjskem grabnu. Piše poezijo, prozo in uprizoritvena besedila, objavlja v revijalnih izdajah literature. Izdal je pesniške zbirke »Pesmi iz premoga« (1985), »Delavske pesmi« (samizdat, 1987), »Črno in črno, rdeče in rdeče, zeleno in zeleno« (1990), »Družmirje« (1998) in »Žvalinjak« (otroške, slikanica) 2014. Zbirke kratke proze »Kiril Lajš ni lastnik krčme Peter Rezman« (1985), »Skok iz kože« (2008, nagrada fabula 2009) in »Nujni deleži ozimnice« (2010, nominacija za nagrado fabula 2011). Romana »Pristanek na kukavičje jajce« (2010) in »Zahod jame« (2012, finalist za nagrado kresnik 2013). Uprizoritvena besedila so izšla v knjigah »Beseda te gleda« (2010) in »Ljubljana – Gospa sveta« (2011). Član literarnega društva Hotenja, Velenje in Društva slovenskih pisateljev, Ljubljana. Pisal in nastopal je v umetniški skupini »PreGlej«, Ljubljana. Uvrščen v antologijo »Slovenske rudarske pesmi« (1983) in »Antologijo sodobne slovenske literature« (2010). Foto (c) Tihomir Pinter