Osmega februarja, ko slavimo Prešernov dan in budisti praznujejo Dan nirvane, je Prago prekrila snežena preproga in nedeljski Vinohrady so mirovali v beli tišini. V mesto je prispela umetniška karavana, ki je naslednji dan odigrala vrhunski »hommage« Vitomilu Zupanu (1914-1987), z naslovom Šlagerji in pesmi iz zapora. Vita Mavrič in Jani Kovačič kot vokalna interpreta in glasbeni mojstri: Jaka Pucihar na klavirju, Anže Langus-Petrović na kontrabasu ter Jure Rozman na bobnih so v dvorani Ministrstva za kulturo glasbeno uprizorili »svetovno premiero« Vitomilovih pesmi, ki so nastajale v zaporu (1948/55) in jih je pred leti iz Zupanove zapuščine pripravila v sedmih knjigah Ifigenija Simonović. Tudi sam sem že uglasbil nekaj pesmi (Kavarna Union, 2006) in vesel sem, da se uporniški Vitomilov duh v izvrstnem šansonu seli iz naših »zazidanih celic« po »svobodnem« svetu.
Prepričan sem, da bi Zupanov pesniški ciklus Zrna afriškega peska (potopis po Zahodni obali Afrike, 1973) v temelju spremenil tok slovenske poetike, če bi bil objavljen ob času nastanka. Zbirko najdemo v knjigi Pesmi s »prostosti« (uredila Ifigenija Simonović, 2007). Kot zanimivost naj povem, da njegov izjemni pisateljski opus še nima prevoda v češčino. Kakšen je pretok »kulture« v združeni Evropi je danes domena entuziastov in ekonomskih »trikov«, da ne rečem »frikov«.
Toliko za uvod v pismo, kjer v naslovu obljubljam »nekaj neznanega« in glede na kontekst bi za začetek na kratko predstavil knjigo priznanega francoskega zgodovinarja-bohemista Bernarda Michela, ki v izvrstni študiji Prague, Belle époque predstavi Prago v letih med 1895-1928 kot mesto evropske umetniške avantgarde (Argo, 2010). Bernard skozi detajlno kulturološko analizo mesta, kjer se v času secesije »srečujejo« tri nacionalne kulture (nemška, češka, judovska), pokaže, kako se je v Pragi oblikovalo intelektualno-umetniško središče Evrope in prek najpomembnejših tedanjih ustvarjalcev poda na novo odkrito čarobnost »vzhodnega Pariza«. Med najzanimivejše pasaže sodijo »nove« interpretacije Kafkovih del, kjer ob njegovi navezanosti na domač umetniški krog med drugim izpostavi izvor osebnega konflikta v družini in ne toliko v abstraktni državni aparaturi. Z imeni kot so Rainer Maria Rilke, Max Brod, Gustav Meyrink, Jiři Karasek ze Lvovic, Jaroslav Hašek, František Bilek, brata Karel in Josef Čapek, S. K. Neumann, Alfons Mucha, Zdenka Brauner, V. Nezval, Jaroslav Seifert … Bernard Michel razvija podobo družbe, kjer je bila zastopana kulturna elita vseh tedanjih umetniških in avantgardnih stilov. Sledenje naprednemu vrenju je še toliko bolj zanimivo za slovenske bralce z današnje perspektive, saj je po eni strani Češka republika po ruski invaziji zapadla (v očeh večine »jugoslovanske« generacije) v slabšalni »češki« stereotip ali pač v današnji novodobni tranzicijski turizem.
To so tematski sklopi, ki se še kako dotikajo bistva umetnosti v zadnjih sto letih, ko se je skupinski prevratniški duh umetniških »avantgard« razbil v individualni preživetveni egoizem posameznikov, kjer je v duhu časa simbolni status umetnika le še davčna kozmetika. Vendar ravno omenjena knjiga dokazuje, da ni čas za cinizem … Četudi se v združeni Evropi kulturne posebnosti in lokalne veličine ignorirajo v prid splošnega povprečja profitnih interesov, pa je domena ozaveščenosti in angažiranosti »Foucaultovske strukture oblasti« (od mikro do makro soodvisnosti), da ustvarja boljše življenjske pogoje.
Odgovor: »beri-misli-deluj!«
Preden pometemo pred lastnim pragom, se lahko za začetek ozremo po kulturno zgodovinskih centrih Evrope in postavimo pod vprašaj svoje inertne klišeje. Naj ne izzveni kot moralka. V torek smo se sprehodili na trg Jiřiho z Poděbrad, kjer stoji Plečnikova cerkev, nominirana za vpis v dediščino UNESCO … Začel se je »Žižkovski masopust« – karneval s tradicijo češkega humorja!
- Andraž Polič: Mesto je naša hosta ali nebo nad Ljubljano (o poeziji Blaža Božiča) - 21. 7. 2024
- Andraž Polič: Dve pesmi za iranske ženske - 10. 9. 2023
- Andraž Polič: Kratek esej o večnosti - 19. 1. 2023