Marko Pogačar: O slabem vremenu

To ni nobeno poletje.
samo rože se tope izvijajo iz svojih čašic
in čebele pójejo linolej in preprogo vetra. zrak,
globok in težak se vleče pod trave in dviguje
trebuhe miši: ne mine dan in razgrnejo
telo kot zaveso ter raznesejo
kosti in drobovje. to ni nobeno poletje.
samo vode v rekah rastejo in shrambe
čakajo, da jih zapolni pusta novica. nekje bogovi
grulijo iz grobov kot golobi. in njihovo ljudstvo
drugemu iztika oči, ampak ponoči, to se dogaja
ponoči. čez dan brsti in v mesto se vračajo ptice: žice
težke od pesmi in zemlja plodna od dreka zategujejo grlo.
žive meje lezejo v nebo. natakarji prinašajo mize
in muhe padajo v kozarce. zeleno se hitro uči jezika –
zanesljiv slovar cipres, črke bukev in brez;
celo zemlja pod nohti je pripravljena cveteti. vseeno to ni
poletje. nič ni. ni poletja brez tebe, dovolj je
dovolj je bilo laži.
 
Prevedla Jana Putrle Srdić

Marko Pogačar

Latest posts by Marko Pogačar (see all)