Ob prebiranju zbirke Divje in tvoje Olje Savičević Ivančević se sprehajamo po času. Preteklost in prihodnost se dotikata sedanjosti prav tam, kjer bi jo morali začeti upomenjati. A se nam stičišče vendarle umika. Umeščenost vendarle določajo odhodi, prodiranje in zabrisanje meja in drugovrstna izginjanja, ki obračajo časovne razsežnosti. Pesničin jaz, določen predvsem z ranljivostjo, divjostjo in samosvojostjo, se v razkoščičen svet usmerja predvsem s svojim vitalističnim hrepenenjem in neobremenjeno predanostjo poskusom.
Jezik izreke je ob prebiranju preboden s kotaljenjem, tekom in igrarijami, ki jih lahko umestimo predvsem v čas otroštva in najstništva, ki pa se kasneje preobrne tudi v pesničino odraslost. A če se posvetim predvsem otroškim dejavnostim, nam ravno te omogočajo, da se učimo o resničnosti in z njo vzpostavljamo pomenska razmerja, vzgajamo svoj kognitivni in jezikovni aparat. Stalnost izhodiščnega življenja se premesti v nestalnost igre, polne nedolžnosti, neprimernosti in napetosti: „In vsi so hodili bosi.” V njej se vendarle vzpostavljajo mnogotera hrepenenja, želje subjektk_ov, ki marsikdaj surovo posežejo v obstoječa verjetja in položajnosti. Z igrarijami se skozi pisavo Divje in tvoje razkrivajo skrivnosti in neobdelanosti pesničinega jaza, ki s svojo dinamično naravo ves čas doživlja takšne in drugačne metamorfoze.
Divjina sebstva utrjuje pesničino avtonomijo in z resničnostjo vzpostavlja nadvse občutljivo razmerje kontemplativnih uvidov, ki času odmerjajo njegov ontološki prostor. Odvisni smo torej predvsem od našega spreminjanja in vsakokratnega upomenjanja, ki omogoča razširitve tako izkustvenega kot jezikovnega prostora. Meja zato v Divje in tvoje igra ključno vlogo, saj je tista, ki kaže na koordinate naše trenutne prispelosti in pripadnosti, nenazadnje pa tudi odsotnosti, ki je upomenjena onkraj nas. Zaradi številnih razkritih skrivnosti, igrivosti in obscenosti, mnogoterih dekadentnih in mesenih podob, nenazadnje tudi intimnih nagovorov :”Odšla sem v veliko mesto/Ampak te nisem našla tam” in izpovedi družinske dediščine, pa imamo občutek, da se ta meja s pesničinim izrekanjem ves čas premika in da niti ni namenjena prikrivanju, ampak predvsem opredelitvi nekih izmuzljivih bitnosti.
Pesničin jaz pa, kot sem že nakazala, ni samotarski in samozadosten, še manj pa ničejansko prepričan v svojo megolomanijo. Čeprav je jasno, da se v njem razliva nekaj organskega, neobrzdanega, se njeno notranje hrepenenje ne usmerja le v iskanje lastnega mesta in smisla, ampak tudi iskanja ljubeče_ga slehernice_ka. Ali pa tiste_ga, ki bi znala_ odgovarjati na trke, ki jih zbirka uspešno tke s svojo napetostjo in pripovednim lokom. Zastavljena otroška, najstniška drža hrepenenja se v pesničini odraslosti ohrani, pri tem le preobrne svoje objekte. Zaznava slednjih izgublja svojo samoumevnost in gotovost, zaradi česar se pred nami razkrije praznina in dezorientiranost, tako v eksistencialno zastalem svetu kot tudi v svetu vojne. Pripovedni lok torej ne dočaka bistvene razrešitve, saj zastaja v vprašljivosti lastnih nagibov.
Napetost poleg presekanega pripovednega loka ustvarjajo tudi omenjene podobe vojne, ki posežejo v rahel, primordialen prostor pesničine intimnosti, stkane iz njenih lastnih hrepenenj in pribežališč. Trenutna razmerja moči namreč omejujejo možnosti intimnega preseganja, saj meje začrtujejo še bolj grobo in preprečujejo razkritje, posameznice_ka pa s tem potisnejo v stanje nepremičnosti, nenazadnje pa tudi apatije in izpraznjenosti. Če tisto onkraj nas ni vsaj potencialno dosegljivo in če smo obsojeni na trenutne pomenske upodobitve, potem smo iztrgani tudi času samem. Stičišča praktično ni, saj slednjega izpeljujemo iz večsmernih nagnjenosti bivanja.
Zgodovina je s tem predstavljena kot zgodovina ujetosti, ki ves čas spodkopava posamezničino_ovo bitnost. Številne vojne (v zbirki predvsem tiste na Balkanu v devetdesetih letih) in krize sicer vnašajo kaos, nemir v stvarnost, povzročajo pa tudi notranjo zakrčenost, utesnjenost in nezmožnost iskanja lastnega prostora, kar nenazadnje pomeni tudi ustalitev v razmerah: „Da o drugih razmišljamo/Štiri minute na dan/Tako trdi znanost.” Zgodovina se tako rekoč ne razvija, ampak predvsem ostaja. S silo in sistemskostjo ustvarja vakuum, v katerem neobdelani jaz izgublja svoje štrleče obrise in se prilagaja občemu, nepremičnemu. Logika meja se uresniči le v primeru, ko je ta masovna in globalna do te točke, ko se posamezničina_ova metamorfoza zdi odklon, nenavadnost in izjema.
Prostor intimnosti je takorekoč vedno naš, ne glede na poskuse birokratskih in respresivnih podjarmljanj. Čeprav smo materialna bitja in zaradi tega podvržena številnim omejitvam in zakonitostim, nam naše notranjosti s svojo provokativnostjo in neuklonjivostjo omogočajo, da spreminjamo samoumevno. Zgodovina morda poskuša skrajšati naš domet, vendarle je sistemska in vrednotna, nenazadnje sooblikuje tudi nas. A vendarle se z izjemami da prodreti skozi stalnost. In Olja Savičević Ivančević nam pokaže, da je to tudi jahanje valov in kotaljenje lubenic po ulici lahko revolucionarno.
*Verze uporabljene v eseju je iz hrvaščine v slovenščino prevedla avtorica eseja.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
Foto (c) Murr