Krištof Dovjak: Rade Tomić – Gozdni diakon

 Je reka v ženski obliki nežna, v moški divja?

Naslov pesmi Dunav ljubavnik je nemogoče dobesedno prevesti iz srbskega v slovenski jezik, vendar oviro nemara lahko preosmislimo v tok, ki bi morda zmogel, čeprav nedobeseden/nezadosten, odplakniti komunikacijsko-jezikovne šume in poroditi valovanje dvojezičnega.

Rade Tomić

Pričujoči izbor v slovenščino prevedenih pesmi Radeta Tomića nosi naslov Ljubica Donava / Dunav ljubavnik zaradi povezovanja s pomočjo vode, ki je eden izmed temeljnih motivov Tomićevega pesniškega opusa; zaradi prepletanja bližnjih in daljnih svetov, ki predstavljajo ključno temo/snov vseh štirih Tomićevih knjig, iz katerih je izbor urejen; zaradi sežemanja žensko-moške čutnosti, čuječnosti in poltenosti, ki so tudi temeljni vzvodi Tomićevega govora-petja.

Mar ni neprevedljivost tista čezvesoljna skrivnost, ki »Poeta iz južnih krajev« Radeta Tomića najbolj vznemirja, čeprav je že, kot trdi v eni izmed pesmi, »[…] preiskal vsa ozvezdja«?

Je reka v ženski obliki divja, v moški obliki nežna?

Trki, nasprotja in iskanje možnosti sobivanja različnih svetov je tematika Tomićevega pesniškega opusa. Skovanka Gregorja Strniše »svetovje« je zagotovo primerna za premišljevanje o Tomićevi poeziji, saj sta si pesnika iste generacije in daleč in blizu.

Animizem, relativizem, ohranjanje, predajanje ljudskega, druidskega, vztrajanje na robu stika z resničnostjo. Oba gojita čudenje vesoljnemu, prisluškujeta naravi, čutenju živali … Zavezanost razumu, razsvetljenstvu ju tudi veže kot podobna in hkrati različna si pesniška brata, ki znata biti radikalno zapisana eden gotskim vitražem, drugi zgoščeni svetlobi v hopovski baziliki. V iskanju čezsvetnega se znata v istem hipu predati tudi poltenemu, mesenemu.

Sta novodobna druida, ki si v pesniškem zamaknjenju nadevata mašniško-redovniški plašč in ga, ko ga prepoznata za pretesnega, uniformnega, po vzoru Dositeja Obradovića uporno snameta. Oba sta liturgična. Molita. Taras Kermauner bi s svojo kratitščino verjetno rekel, da molita »Nejdam«, se pravi naprej-drugam. Strniša je formalno strog do sebe, Tomić bolj razvezan. Obema je skupno, da se odmikata od predpisanih pravil. Oba privzdigujeta neprevedljivo. Njun pesniški napor v prevajanju neprevedljivega zveni v bližino vere, slutnje …

Iz vasice v mestece. Iz mesteca v mesto. Iz mesta v velemesta. Iz velemest v vasico.

Kdo je, kje je Rade Tomić?

Rade Tomić, ki v pesmi Krušedolski angel pravi: »Potnik zamudnik sem angel«, se ves čas vrača v rodno Papratno. Pravzaprav ves čas ostaja v Papratni, vasici, ki danes šteje nič prebivalcev. Res nič?

Naslovnica četrte pesniške zbirke Radeta Tomića “Vulkan moj brat” (1976)

Kje je Rade Tomić, pesnik, ki je tudi izjemen avtoironični avantgardist (glej cikel štirih pesmi v reviji Polja: kje je rade tomić?); če ni ves čas v Papratni, ki mu predstavlja vir čuječnosti, čutenja, čudenja, vir modrosti, pra-modrosti in s tem kanvas za presežek? Rade Tomić, odet v mašni plašč zelene praproti, ni ludist-reist, čeprav zna biti tudi v ludizmu-reizmu vrhunsko provokativen, uporniški, soroden Šalamunu, Alešu Kermaunerju. Kljub temu, da je Tomiću ludizem-reizem blizu (npr. pesmi Čimprej si slecite kožo in Tretje oko, predvsem pa cikel štirih pesmi kje je rade tomić in pesmi Kje je gospa Ripaux in Ripaux gospoda klobuka pardon klobuk gospoda Ripauxa, ki niso uvrščeni v pričujoči izbor) in z njim učinkovito provocira oziroma klofuta malomeščanstvo in potrošniško razčlovečenost, se ne zapiše takšni vrsti uporništva, temveč ostane zvest ezoteriki, ki se mu kot poskus spoznavanja neznanega, nerazumljivega, neopisljivega, neopredmetljivega zdi temeljnejše, zavezujoče. V dilemi, ali ostati v provokativni drži ali biti nežnejši, izbere slednje. Njegova poezija je sneg, ki pada, pada, pada in stopljen ogreva, skupaj z Zemljo, bralca za druidsko zaklinjanje, za vezenje spoznavno-razumskega z duhovnim-nespoznavnim. Tomićev opus je iskanje modernističnega pesniškega izraza, ki bo zmožen, v svetu brez Boga, ohraniti elegično, bukolično in liturgično. Zaradi tega vračanje – ki ni melanholično – v otroštvo, v nedolžno, v čisto, prečiščeno uro »zelene strele«. Vračanje k spominu na otroštvo je Tomiću ponovno odkritje, vstajenje le-tega. Mar ni Tomićeva pesniško-filozofsko-etična terjatev, ki jo izreka v verzih: »K spominu se obrni / K nostalgiji listja / K vsemu kar sahne mre / In pomaranč ne pozabi / Ki se grejejo v snu / In pripovedujejo pravljice / Vsako noč bo tvoj trud oživel / Nove naselbine«, ključna?

Pesnik iz Papratne veruje v oživljanje izgubljenega, čistega, nedolžnega, nekoč že učlovečenega.

Zdi se namreč, da s Tomićem lahko na »ladjevju živali« odplujemo daleč, daleč nazaj vse do Vinčanske kulture, ki je bila tisočletja pred Kristusom tako »balkanska«, da ni poznala vojne, neenakosti, osebnega dobička. Kaj naj rečemo njim, »glasnikom s srpi«, ki ne kujejo mečev?

V prečudoviti pesmi Kot šum trsja Tomić zahteva: »Nazaj odnesite kopja ščite«. V pesmi Ulivanje zvona: »Poslušajte ribo v vodi / Zvok ki se ne oplodi spojite z zemeljskim zvokom«

Mar ni Rade Tomić, ki je s svojim prvencem priplaval na površje sočasno z arheološkim odkritjem Lepenskega vira, v resnici lepenski, vinčanski pesnik, ki mu gre prvenstveno za govor ribe, vode, duha, miru? Od kod je Tomić? Turška beseda Balkan pomeni gozdnate planine. Od tu je, pesnik-pastir-diakon. S Stare planine, iz njenih gozdov, z njenih jas je! Bolj balkanski ne more biti!!!

Kje je Vinča? Kje je Lepenski vir, kje budmirska kultura? Kam drdra barjansko kolo, »ki se zasveti v Ljubljani vzdolž ulice po mojih pesmih grajene«? Kje je riba, ki govori? Kaj je z našim spominom, z našim sluhom, vidom? Kaj je z našim tretjim očesom? Kaj je z našimi sanjami, ki grejejo in hladijo?

Tomićev govor-petje je v mnogočem gejzir, ki prska iz tmin in silnih bliskov sanjskega, ki se jim pesnik predaja, da bi začutil, objel dušo, ji stisnil roko, jo dojel ter posredoval resnico stiska s tukajšnostjo in resnico stiska s Stiksom. Četudi zaprisežen Brochovi »pesniški sekundi sna«, Tomić ne zanika razumske vpetosti »v tu in zdaj«. Razpet, razcepljen pravi: »Gozdni duh se vame seli / […] / Veter piha skozme / Zdaj v eni zdaj v drugi obliki / Nese me na vse strani« …

Kje je Rade Tomić?

Mar ni tudi v večnem dvomu, spontanem, čuječem, pesniškem relativiziranju, s katerim dojema, priznava in sprejema svojo nezadostnost, omejenost, minljivost (tudi izrazno, jezikovno).

V Pesmi za Vladimiro se sprašuje: »Mogoče je laž tudi tisto sonce v Hopovem«. Z mislijo na svetlobo, ki se gosti pod kupolo bazilike, predan mističnemu, preide v racionalni relativizem, dvom – le tako se bo lahko spopadel z nihilizmom moderne dobe – da pesem zaključi z radikalno (naivno?) vero v poezijo, v ljubezen, upanje:

»Nekaj pa je trajnejše Vladimira / Nekaj kar izključuje vse smrti / Vse praznine vsa molčanja / Ta pesem Vladimira«.

Tomić ne pristaja na praznino, na molk, tišino. Tišino bombardira (glej Bombardiram tišino), v praznini bo videl iskrico: »Nekaj je treba vendar ohraniti / Vsaj za pesmico / Da bi krenili v noč / Da bi v breznu uzrli iskrico«. Taras Kermauner bi verjetno ob tem poudaril, da Tomić sledi »odreševanju niča«, Bogu.

Vero v »odreševanje niča« Tomić mogoče najbolj nežno a tudi samokritično izpoveduje v pesmi Krušedolski angel. Ko se znajde v mejni situaciji, ko se sooči s samim sabo kot izvotljenim ponesrečencem v bleščečih slepilih velemest, samoironično, samokritično priznava: »K obrežju vesolja sem krenil / A glej v bleščečih rovih / Pokopavam srce« in sežeto sooči visoke cilje z realnostjo, lastno nezadostnostjo, omejenostjo. Vendar ne obupa. Skrušen, tako rekoč suicidalen zmore tisti napor, s katerim nagovori angela (varuha?) z verzoma: »Sediva z ramo ob rami / Laže bova noč prebedela«.

Bdeti, prisluškovati nočni tišini, soočati se s strahovi, s prividi, moliti ves čas opazovati, motriti in se predati čudenju, vzvodu modrosti … vse to je Tomić dodobra izkusil na svoji nežni koži kot pastirček v divjini. Tu se je izučil za filozofa, pesnika. Od tu je odšel v Zaječar, Gnjilan, Prištino, Zrenjanin, Novi Sad, Beograd. Od tu je krenil v Avstrijo, Nemčijo, na Dansko, v Francijo, opremljen s pastirsko čuječnostjo. Mesta so ga očarala a tudi strla:

 »Sanjalo se mi je sanjalo / Kako mi kljuješ oči / Kako v gozdu v vresju rdečem / Ude mi raznašajo volkovi / Prevaral si me / Kraljiček moj kraljiček moj«. Pesem je napisana z bukolično izkušnjo Papratne, divjine Stare planine, a je pravzaprav prispodoba modernega, mestnega, odtujenega življenja, v katerem je življenje bolj kruto, bolj divje, saj spontana, naivna zaupljivost ni več dovoljena. In tako se celo (na videz) nežno bitje, kot je ptič pevec, spremeni v sovražnega hlastača, ki začne žvrgoleti skupaj z volkovi, da bo deležen plena: oči. Gregor Strniša bi verjetno upravičeno rekel, da je »Oko« več kot plen.

Je pesnik-pastir, prišlek v mesta, velemesta trčil ob precej »pesnikov kraljičkov«, ki so kljuvali in zasmehovali njegovo pristno, spontano, čisto zrenje, čudenje, zavistni in preplašeni pred njegovo izkušnjo Stare planine?

Tomić se v svoji poeziji na več mestih boji odtujenosti med ljudmi, npr. v pesmi Sponke za ptice: »Nihče ne ve kaj nas spreminja v ozka strma stopnišča« in vsakršnega nasilja. Pred sovraštvom in arogantnostjo svari tudi v pesmi Ti tamle: »Ali vidiš Donavo / To reko prastaro ki bo / Preživela in mene in tebe / […] / Ja postoj zamisli se / Ne prešuštvuj človek / Ne počni neumnosti / Prenesi to štafeto naprej«, še bolj v pesmi brez naslova z verzi: »Srce prostor meri z dnevi golobov. To je imetje, / ki sem ga pridobil, daleč od vas, pritajen / v izbi poltenosti. Ne povečujte ga, niti pomanjšujte; / kdorkoli opazi žerjavico pod pepelom, naj ne spočne ognja.«

Sklicevanje na t.i. »svetost ognjišč« se mu zdi absurd. Netenje ognja greh, prešuštvo. Žerjavica pod pepelom, skromno dogorevanje življenja in – Taras Kermauner bi rekel: sprejemanje usode kot milosti, mu zadostujejo, enako kot je Kosovelu za preživetje in pisanje zadostovala ena koza. Samo takšna, dandanes nam nepredstavljiva skromnost in razumsko odrekanje slepilom urbanega sveta lahko rodita verze iz Člena večne verige:    

 »Z zeli sem pozlato posnel / Polže napasel / Z neslišnim klicem sem bil omamljen / Diakon gozdni tristo poletij / Učil sem se obredov zelenih«.

Cel Tomićev pesniški opus, ki ga zaznamujejo impresivnost, ekspresivnost, refleksivnost, animizem, spevnost na eni in odsekana, robata ritmičnost na drugi strani, angažirana družbena kritičnost, samokritičnost, avtoironičnost, tudi avtoironično samopoveličevanje, je pravzaprav predihavanje človekovega koprnenja po nedolžnem, čistem, ki se v stiku z resničnostjo razblinja. Ta trk, vsaj že od Vergila naprej zavezuje pesnike k iskanju izhoda, pomiritve. Tomić je pristni prenašalec starodavnih izročil in je moderni elegik, ki samokritično priznava svojo telesno-duhovno in tudi jezikovno-pesniško-izrazno omejenost. Kot Dositej sname s sebe mašni plašč in gre »naprej, drugam« v personalno molitev in v neotipljivo korespondenco z bralcem, ki se je pripravljen odpreti Swedenborgovemu ali Kristusovemu ali nemara že vinčanskemu principu: »Kakor na nebu, tako na zemlji.«

 

Ljubljana, marec 2020

Krištof Dovjak
Latest posts by Krištof Dovjak (see all)