Kristian Koželj: Ko prestopimo mejo zemlje (O pesniški zbirki Cvetke Lipuš, Kaj smo, ko smo)

Bilo je pred štirimi leti, dvatisočpetnajstega, ko sem, še ves zelen v pesniškem svetu (no, le nekoliko bolj zelen, kot v trenutku, ko nastaja pričujoči zapis), prijel v roke pesniško zbirko Cvetke Lipuš Kaj smo, ko smo. Ne spomnim se, ali je šlo za priporočilo katerega od znancev ali dejstvo, da je bila ena bolj izpostavljenih pesniških zbirk tistega leta, ki je kasneje prejela tudi Jenkovo nagrado, a to pravzaprav ni pomembno. Kar ostaja od tistega prvega branja, je spomin, da me je zbirka pretresla na način, kot me je pred ali po njej le še redkokatera. Bilo je branje, ki me je vase posrkalo celega, na besede med platnicama se je odzivalo celotno telo, bila je prva izkušnja tega, za kar sem kasneje izvedel, da Bataille imenuje erotizem – sestop iz profanega časa in prostora v doživljanje bivanja onkraj. Takrat sem bil prepričan, da bi o zbirki z lahkoto tudi kaj zapisal in znašla se je na razširjenem seznamu za forum Prebiranja v okviru takrat še spletne revije za poezijo Poiesis, ki pa je prenehal z objavami, preden bi napis dejansko utegnil nastati.

Cvetka Lipuš. Kaj smo, ko smo, Beletrina, 2015

A očitno se nekatere stvari preprosto morajo zgoditi in tako me je štiri leta kasneje Peter Semolič povabil k pisanju eseja o prav tej zbirki, ki naj bo del prihajajočega sklopa objav o poeziji Cvetke Lipuš. V telesu se je prebudil tisti znani občutek prežetosti z magijo njene pesniške besede in v hipu sem sprejel ponujeno nalogo. Kaj smo, ko smo se je ponovno znašla na bralnem seznamu in nočni omarici in končno tudi v rokah, rok za oddajo eseja se je nezadržno približeval. Z nekakšnim vznemirjenjem, kot ga občutimo ob srečevanjih s starimi prijatelji, sem odprl platnico.
 
Kar je sledilo, je verjetno najbolj travmatična izkušnja mojega druženja s poezijo do tega trenutka. Vse besede, podobe, zamolki, verzi in naslovi so bili točno tam, kot sem se jih spomnil, a kar naenkrat nisem mogel več do njih; kot da bi okrog priljubljenega vrta ali planinske poti nekdo postavil ograjo in ti ne preostane drugega, kot da sloniš na njej in opazuješ od zunaj in si razbijaš glavo, kako priti noter. Še vedno sem se čudil mojstrstvu pesniškega upovedovanja Lipuševe, a nisem vedel, kako mu odgovoriti kot bralec.
 
Preostalo mi je zgolj dvoje: spisati tehnično ustrezen, a vsebinsko prazen zapis o zbirki ali preprosto počakati. Ker se je prvo zdelo kot majhno svetoskrunstvo, sem se oklenil drugega. Tekli so dnevi in tedni, padel je prvi rok, pa drugi in tretji in danes, tako rekoč na predvečer načrtovane objave, sedim pred belino na zaslonu, odločen, da se pač prepustim toku in z zgolj enim jasnim zavedanjem: poezija zbirke Kaj smo, ko smo ima moč, da človeka pretrese, v katerokoli smer se ji zahoče, in tako ponovno prinaša spoznanje, da imamo v njej opravka z erotizmom, ki je tudi nasilen, ko je treba razbijati v naprej dane miselne okvirje in cone udobja. Poezija Cvetke Lipuš je izmuzljiva, je pesem, ki me vara že / od samega začetka, morda misliš, da si jo zapopadel, a gospa nenadoma bije / v drugem ritmu. Preden / se zavem, vodi ona in jaz / lovim korak s tujimi zlogi.
 
S to zavestjo torej k edini preostali strategiji: prepuščanju.
 
Kar me je dodobra iztirilo že pred štirimi leti in me sedaj še bolj, je naslov zbirke. Le-tem navadno ne posvečam pretirane pozornosti, a pričujoči bi si zaslužil zapis sam zase. Kaj smo, ko smo je temeljno vprašanje ne le vsakega ustvarjalca temveč slehernika. Staro kot misleči človek sam, nujno odpira vedno nova vprašanja in pušča bore malo gotovih odgovorov. Kar je, mimogrede, tudi končni občutek po prebiranju zbirke Cvetke Lipuš. A vendar je to vprašanje hkrati gonilo ne le našega obstoja, temveč predvsem razvoja. Predvsem na Zahodu smo se v zadnjih stoletjih utirili v smer, ki jo je s svojim Cogito, ergo sum začrtal Descartes. Torej smo, kadar mislimo, oziroma je samo dejstvo, da mislimo hkrati že dokaz, da obstajamo. Čeprav zagotovilo obstoja do določene mere človeka lahko potolaži in osmisli, je vendarle izkušnja lastnega bivanja tako močna, da se le redko vprašamo: »Ali sploh sem?« Je pa res, da smo se ljudje po padcu ontologije vedno pogosteje začeli spraševati tudi to. Kljub temu se zdi, da za človeka ni dovolj zgolj zagotovilo, da jè, ampak se sprašuje predvsem, kaj narediti s to informacijo. Še posebej, če pomislimo, da radikalizacija Descartesove misli lahko posameznika, ki svoje bivanje doživlja le v okvirih lastnega mišljenja, pahne v zelo odtujeno in osamljeno pozicijo. Torej je težišče poudarka na vprašanju kdo oz. kaj sem? In prav v tem kaj se zgodi poezija v zadnji objavljeni knjigi Cvetke Lipuš.
 
Spominjam se enega prelomnih trenutkov v svojem, sicer dokaj poznem odraščanju in dozorevanju, ki se ni zgodil v okvirih poezije, ampak gledališča. Na enem od intenzivnih seminarjev ljubljanskega Igralskega studia je Janez Vajevec izrekel stavek, ki je obvisel v meni ne zgolj zaradi svoje vsebine, ampak predvsem zaradi posrečene ubeseditve: »Človeški značaj je krparija.«
 
Eno najbolj splošnih dejstev je, da človek ni monolitna klada. Njegov značaj, njegov kaj sestavljajo vse izkušnje, ki jih je nakopičil v času svojega življenja, vsi ljudje, ki so mu prekrižali pot, družinska prtljaga, ki so mu jo naložili in ga obtežili z bremenom generacij, lastne ambicije in želje, izživete in neudejanjene, telesne predispozicije in še kup drugih dejavnikov, ki se lepijo nanj kot krpe, ki jih nekako poskuša sešiti v smiselno celoto. Seveda se v tem procesu dogajajo bolj ali manj travmatične izkušnje in posledične potlačitve, ki se občasno prebijejo na plano in porušijo navidezni življenjski red. Po navadi so to trenutki, ko se med britjem naslonimo na umivalnik, se zazremo v obraz na drugi strani ogledala in rečemo (ali zavpijemo): Kaj si?!
 
Tako nekako sem se počutil ob prebiranju zbirke Kaj smo, ko smo, le da sem začutil, da si je avtorica odgovorila ali vsaj poskušala odgovoriti na to že pred ali najkasneje v procesu nastajanja zbirke.
 
Že uvodni kratki cikel petih pesmi pod naslovom Odprti konec da vedeti, da so kakršnikoli ostanki mladostne idealizacije sveta na tem mestu preraščeni. Lirski subjekt se faktično in brez slabe vesti zaveda tako svojega izvora kot tudi potencialov: Karkoli bo, nobenega kesanja, / nobenega izpraševanja vesti, / če se zbudim v Kuala Lumpurju / s svežim tatujem na desnem ramenu.
 
Takšna soočenja s sabo navadno človeka lahko pahnejo v samoobtoževanje in obžalovanje, ki se iztečeta v zagrenjenost, a lirski subjekt na tem mestu ni sentimentalen, ne objokuje propadlih iluzij, vse kar ga zanima, je sedaj. Hic Rhodus, hic salta (si) reče pesnica, se demistificira in z lakoničnim Ezopovim epigramom vpelje prvino, ki z razvojem njene poezije iz zbirke v zbirko postaja bolj in bolj opolnomočena, dominantna in se v pričujoči knjigi dokončno vzpostavi kot osrednji pesniški postopek: (samo)ironijo.
 
Potem beremo naprej: Saj je samo nekaj zgodb: / poraz, zmaga, nadaljevanje in opustitev in si s tem, ko si nastavi možnost izbire, naloži tudi breme odločitve, ki pa je, glede na to, da gre za enega prvih verzov v zbirki vsaj v tej točki kar hitro jasna: nadaljevanje. To odločitev po etapah preverja skozi vso zbirko, pri čemer je prej omenjena (samo)ironija njena osebna mesotes, zlata steza, ki jo vodi po tankem robu med malodušjem in evforijo, na kateri samo sebe drži na distanci in ne dovoli, da bi jo vse, s čimer jo obstreljuje življenje, vrglo s tira, čeprav jo tudi zamaje in pojavijo se najdragocenejši trenutki v zbirki, ko skozi ironijo presije ranljivost in se bralec zave, da ima opraviti z bitjem iz mesa in krvi in z izkušnjami, ki so odprte za komunikacijo z njegovimi lastnimi, kot je na primer zaključek pesmi Nespečnost: Urina kazalca obležita v ovinku / pol pete. Ponovno zaprem oči / in levo zrklo vpraša desno: / A končno že spiš?
 
Ljudje smo na splošno bitja komunikacije in posebej v procesu iskanja odgovorov na večna vprašanja smo hvaležni, če se lahko o dvomih in strahovih pogovarjamo z nekom, pa naj bo to nekakšen duhovni voditelj, psihiater, prijatelj, neznanec ali prvi, ki nas je pripravljen poslušati. Poezija Cvetke Lipuš v pričujoči zbirki je poezija, ki zmore poslušati. Polna je zamolkov, tišin in odprtih koncev, ki kar vlečejo odziv, ob katerih pomisliš, »res je, poznam to«, in se čutiš povabljenega, da to tišino napolniš s svojo tišino ali s svojo mislijo in ob tem nimaš občutka, da si posegel v nedotakljivo umetniško delo. Poezija Lipuševe ni slonokoščeni stolp ali monolit na previsokem piedestalu, ki ga občuduješ kot sveto, kot tremendum et fascinosum, njena poezija je tu in zdaj, ob tebi, v tvoji postelji, za tvojo mizo, za belino zaslona, ko ne veš, kaj bi pisal o njej, in pravi: »vem, poznam to,« in potem pišeš, ne da bi zares vedel, ali ji delaš pravico ali krivico, čeprav najverjetneje nič od tega.
 
Kot sem zapisal že zgoraj, ta poezija živih, mesenih podob vstopi bralcu v telo in se naseli v njem, kar ni povsem naključno, saj je telo eden od pomembnih elementov v konstelaciji zbirke, čeprav ga sam ne doživljam tako dominantno, kot ga izpostavlja spremna beseda. V kontekstu naše »krparije« zavzema točno tisto organsko mesto, ki mu ga je odredila narava: je najbolj intimen in hkrati najbolj izpostavljeni del tega, kar smo, je medij med zunanjim in notranjim svetom vsakega posameznika, s katerim spoznavamo svet in svoje mesto v njem, hkrati pa se zavedamo svoje omejenosti, ranljivosti in končnosti. Stalno prebivališče imamo v telesu ugotavlja v prvem verzu pesmi Prijavni urad in vzpostavi telo kot naš najintimnejši del ob jasno nakazanem zavedanju, da smo mnogo več: Treba se bo vrniti / v telo, a vsaj še hip ali dva, / da se navadim nase.
 
Je pa v zbirki glede odnosa do telesa moč zaznati še en ironičen obrat: če novodobne instant duhovne prakse rade poudarjajo, da je um tisti, ki obvladuje telo, Lipuševa obrne prizmo in zdi se, da je telo tisto, ki ima odločilen vpliv – ko je telo sproščeno in umirjeno, mu sledita tudi um in duh, ko pa je pod stresom, ko ga denimo muči nespečnost, pa se morastim podobam vda vse bitje.
 
Pomemben košček v krpanki poezije Cvetke Lipuš so tudi sorodniki, nezmotljivo prisotni ves čas, a ne kot frustracija, temveč kot dejstvo, s katerim je lirski subjekt že razčistil … v dobrem in slabem; kot spomini, prijetni, odrešeni, skoraj celestialna bitja v pesmi Čakanje ali neuresničeni potenciali v pesmi Kaj bi, so predniki neločljiv del tega, kar smo, nekakšen ključ do zemljevida lastne pokrajine, s katerim se je potrebno pomiriti in ga sprejeti, če ga želimo razumeti. V odnosu do prednikov ni zaznati nobenega resentimenta, nobenih potlačitev niti idealiziranja, zgolj občasno blagohotno ironijo, predvsem pa zavedanje, da smo z njimi neizbežno zaznamovani, da so vžgani v kodo vsega, kar smo. Nekdo pravi, odkar sem se vrnil, / hodim na pogrebe gledat, kaj / se prenaša iz roda v rod, pravi v pesmi Dediščina, in še: Sum, fusnota družinskih albumov.
 
Prav ta pesem me je s svojim zadnjim verzom morda najbolj pretresla v kontekstu vprašanja, kaj smo: Namesto domov k svojim se je / nepričakovano obrnil in jo prijel za roko. Kako grozljivo preprosto se dogajajo ključne odločitve, ki za sabo povlečejo ne le tistega, ki jih sprejme, ampak vse, ki so del njegovega življenja. Kaj smo, niso namreč le naše izbire, temveč v enaki ali še večji meri predvsem naše ne-izbire. Vsaka odločitev za eno stvar je odpoved vsem ostalim možnostim in morda prav v tej bolečini odpovedovanja tiči globoka, čeprav umirjena in sprejeta bolečina naše zbirke. »Kaj smo« hkrati ni nič od tistega, kar bi lahko bili. So vse minule sanje, ki jih je zbirka polna, vsi napol odkljukani to-do seznami, vsi izginuli potenciali, mladostna drznost, ki je sicer ni veselilo v vesolje, a še manj domov; je vse, česar ni, pa bi lahko bilo.
 
Kaj torej ostane, ko smo, kar smo? Saj je samo nekaj zgodb: / poraz, zmaga, nadaljevanje in opustitev.
 
Če se na začetku še vprašamo, kaj bi lahko sledilo nadaljevanju, ob koncu postane jasno, da je nadaljevanje po zlati poti ironije edina možnost za lirski subjekt, ki je pred nami. Življenje je, kar je, in nikoli ni vse odvisno zgolj od naših (ne)dejanj, zato je zmagati tako rekoč nemogoče. Prepuščati se v trenutkih, ko zgolj s svojo voljo ne moremo urejati vsega, kar nas doleti, je edini način, da ubežimo porazu in ne obupamo v opustitvi, dokler ne zaslišimo glasu, ki nas bo pospremil in predstavil / gluhonememu vesolju, / nam zapel uspavanko, / aja tutaja, aja tutaja, / iz mene izhajaš, k meni prihajaš …
 
Torej nadaljevati. Pisati vedno nove pesmi, takšne, ki bi rade šle na fešto, in tiste, ki nočejo na plano, in celo tiste, ki varajo, in jim dovoliti, da nas vodijo po plesišču beline, da v moči pesniške govorice predrugačijo vse, česar ne moremo predrugačiti sami. Pesem ima namreč moč, da vse dela novo. Čeprav v resnici nihče ne ve natančno, kako. A to niti ni več pomembno.
 
V tem credu prestopiti mejo zemlje.
 
Tudi to smo lahko, ko smo.

 

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Kristian Koželj

Kristian Koželj (1984) je knjižničar v Osrednji knjižnici Celje. Ob mag. Tini Kosi je somentor Celjske gledališke šole. Z mladimi je v Celju postavil na oder predstave Hamlet (2012), Antigona (2013), Premalo za življenje (2013) Kar hočete (2014), Dogodek v mestu Gogi (2016) ter Terorizem (2017). Z Antigono so gostovali na mednarodnem festivalu v Pragi, Dogodkom v mestu Gogi in Terorizmu pa na mednarodnem festivalu Bina mira v Zrenjaninu oz. belgijskem Eupnu.

Je tudi mentor pesnikom srednješolcem, s katerimi pripravlja mesečne večere slam in performativne poezije.

V letu 2017 je pod mentorskim vodstvom Janeza Vajevca kot igralec na oder postavil monodramo Alessandra Barrica Devetsto. Je član Igralskega studia bratov Vajevec od leta 2012.

Kot literarni ustvarjalec je sodeloval na vidnih mednarodnih festivalih doma in v tujini in prejel nekaj nagrad in priznanj. Poezijo in eseje je objavil na portalih Poiesis in LUD Literatura in v revijah Literatura, Sodobnost, Poetikon, Mentor in Vpogled, zborniku Rp Lirikon XXI, hrvaških revijah Poezija, Književnost uživo in Artikulacije.

Leta 2015 je sodeloval na mednarodnem festivalu Lirikonfest v Velenju, leta 2016 na mednarodnem festivalu Stih u regiji v Zagrebu, leta 2018 pa na mednarodnem festivalu Galovićeva jesen v Koprivnici.

Leta 2016 je prejel nagrado Mentorjev feferon za najboljšo protestno oz. družbenokritično pesem, tega leta pa je na prvem državnem prvenstvu v slam poeziji postal državni podprvak. Leta 2018 je na natečaju revije Sodobnost prejel nagrado za najboljši slovenski esej. Je tudi prejemnik nagrade celjske zvezde za leto 2018.

V letu 2018 je na njegovo pobudo in pod njegovim umetniškim vodstvom v Celju zaživel mednarodni pesniški festival poezije in performansa Izrekanja.
Oktobra tega letapri založbi Poetikon/Hiša poezije v zbirki Sončnice izide njegov pesniški prvenec Muzej zaključenih razmerij. Od takrat ni ustvaril nič omembe vrednega.

Foto (c) Eva Klevska
Kristian Koželj