Katja Zakrajšek: Novi afriški pesniki

»Najboljša poezija spregovarja univerzalno in globalno, izhajajoč iz specifične umeščenosti.« (Bernardine Evaristo)

 

V zadnjih letih se je začela vse vidneje uveljavljati vrsta mladih afriških pesnikov, ki ustvarjajo v angleščini – v Nigeriji ali Etiopiji, v Veliki Britaniji ali v ZDA. Nekateri prihajajo iz držav z dolgo tradicijo angleškojezične literature (Nigerija, Gana), za druge je angleščina jezik, v katerega so se naselili kot migranti ali otroci migrantov. Zlasti pri slednjih se pogosto zastavlja vprašanje, kam jih sploh literarno umestiti. Ko tu govorim o »afriški« poeziji, izhajam iz samoopredelitve ustvarjalk in ustvarjalcev, ki se tako ali drugače identificirajo s to oznako. To seveda ne izključuje njihovega dejavnega sodelovanja tudi na drugih literarnih prizoriščih, npr. britanskem, govori pa o njihovem pogosto težavnem položaju na njih. 

Ta pesniški razmah se ne dogaja v praznem prostoru. K njemu je dejavno pripomoglo več založniških in drugih iniciativ, za katerimi stojijo starejši afriški pesniki in pesnice in ki potrjujejo, da je tisto, kar je afriški poeziji predvsem manjkalo, uredniška in kritiška pozornost. To velja tudi za prej omenjene pesnike in pesnice, ki delujejo zunaj Afrike. Zgovoren je podatek, da je v Veliki Britaniji  še pred komaj več kot desetletjem, leta 2005, samo 1 % knjižnih pesniških izdaj odpadel na črne in azijske pesnice in pesnike – številka, ki jasno govori o njihovi podzastopanosti glede na sestavo britanskega prebivalstva (tako številko kot kategorizacijo povzemam po poročilu Free Verse, ki ga je naročil angleški Arts Council). Še več, večina njihovih knjig je izhajala pri ozko specializiranih založbah. Po desetletju intenzivnega dela na tem področju, ki je bilo usmerjeno v mentoriranje manjšinskih pesnikov (program The Complete Works), oblikovanje mrež in kolektivov ter njihovo vključevanje v založniške programe, je številka poskočila na 12–14 % knjižnih pesniških izdaj pri velikih (splošnih) založbah, ki so te pesnice in pesnike dotlej sistematično spregledovale.

Med mednarodno najpomembnejšimi tovrstnimi pobudami je nagrada Brunel za afriško poezijo, ki se je v kratkih šestih letih, odkar obstaja, že izkazala kot zanesljiv kazalnik pesniške odličnosti in relevantnosti. In zato se je zdelo smiselno, za kratek uvod v živ in fascinanten, a močno spregledan segment svetovnega pesniškega ustvarjanja, začeti kar z dosedanjimi prejemnicami in prejemniki te nagrade. Teh je bilo doslej deset, kar seveda ne more biti antološko reprezentativen prerez ustvarjanja celotne pesniške generacije celotnega kontinenta. Vseeno pa že ponuja lep, četudi neizčrpen vzorec raznoterih pristopov, zanimanj in poetik pesnic in pesnikov, ki se tako ali drugače samoopredeljujejo kot afriški (nagrada Brunel je namenjena »pesnicam in pesnikom, ki so se rodili v Afriki, ki so državljani katere od afriških držav ali katerih starši so Afričani«).

Ob ustanovitvi nagrade, ki jo podeljujejo v sponzorstvu londonske Brunel University in s podporo fundacije African Poetry Book Fund (APBF), je njena pobudnica Bernardine Evaristo izhajala iz ugotovitve, da je afriška poezija na mednarodnem literarnem prizorišču »tako rekoč nevidna«. Njen namen je bil torej po eni strani pritegniti več pozornosti na to zapostavljeno poezijo, po drugi pa spodbuditi novo generacijo pesnikov in pesnic. Zato nagrajenim in nominiranim tudi ponujajo možnost izdaje pesniške zbirke pri APBF, kar je še posebej pomembno, ker gre za mlade umetnice in umetnike pred izdajo prve »velike« pesniške zbirke.

Vsakoletni izbori so delo žirij, sestavljenih iz priznanih književnikov in književnic, ki prav tako sodelujejo v afriških literarnih prostorih in jih s kandidati in kandidatkami družijo sorodne individualne in kolektivne zgodovine. Letos so bili v žiriji nigerijsko-britanska pesnica Bernardine Evaristo, karibsko-britanska pesnica Malika Booker, gansko-jamajški pesnik Kwame Dawes, nigerijsko-britanska pisateljica Diana Evans ter etiopsko-eritrejska(-ameriška) pesnica in likovna umetnica Mahtem Shiferraw. Opazne so »večdelne« identifikacije (povzete so s spletne strani nagrade), kakršne so značilne tudi za dosedanje nagrajenke in nagrajence in govorijo o njihovih mnogoterih vpetostih v različne prostore in zgodovine, zaradi česar jih je še bolj kot kdajkoli nemogoče posplošeno opisati. »Afriškost« afriških literatur je bila v preteklosti pogosto deležna bolj ali manj homogenizirajočih, bolj ali manj normativnih opisov in opredelitev. V zapisih, ki spremljajo in reflektirajo omenjene novejše pesniške iniciative, nasprotno izstopa dosledno odklanjanje tovrstnega početja, tudi kadar prihaja »od znotraj«. Namesto tega beremo o mnogoterosti odzivov in pristopov k specifičnim kolektivnim zgodovinam in individualnim izkušnjam afriških pesnic in pesnikov, o širokem zajemanju najrazličnejših literarnih vplivov in povezav, samozavestnem preigravanju različnih (več)kulturnih položajev … Chris Abani je npr. o procesu izbiranja in predstavljanja nove afriške poezije v izdajah APBF zapisal: »Pazimo, da ne poskušamo razsojati, kdo je ali ni Afričan, kaj je ali kaj ni afriško. […] Nočemo dajati vtisa, da pravimo: to je afriška poezija,  temveč: tu je nekaj novih pogovorov, ki potekajo v umetniški obliki, v tem konkretnem kulturnem trenutku, med temi pesniki afriškega porekla, ki živijo na celini ali zunaj nje.«

Da bi pričujočemu pesniškemu naboru vseeno poskusili začrtati osnovno ozadje – začenši s tem, zakaj po vsem doslej povedanem sploh govoriti o »afriški« poeziji – sva se z Bernardine Evaristo dogovorili za pogovor. Žal se zaradi njene zaposlenosti nisva mogli sestati  v živo – v Londonu sem bila ravno v času pred razglasitvijo letošnjih Brunelovih nagrajenk – zato pa si je Bernardine med svojimi številnimi literarnimi, uredniškimi in aktivističnimi projekti utrgala čas, da sva si po koščkih dopisovali o mladih afriških pesnikih, o literarnih kategorijah in njihovih rabah, o nagradi Brunel za afriško poezijo, vidnosti in vključevanju marginaliziranih pesniških glasov.

Bernardine Evaristo

Ko govorimo o literaturi, sta označevalca »Afrika« in »afriški« precej gibljiva: včasih označujeta vso celino, drugič samo njen podsaharski del. (Običajno vključujeta tudi osebe afriškega porekla nasploh.) Za nagrado Brunel ste se odločili za široko opredelitev, ki zajema celino v celoti in vključuje pesnice in pesnike, ki živijo zunaj Afrike in katerih starši so Afričani. Kakšno vlogo imajo po vašem mnenju tovrstne pobude v oblikovanju kategorije »afriška poezija« (oziroma širše, »afriška literatura«) – in kakšna je sploh vloga tovrstnih kategorij?

Z besedo Afrika vedno mislim celotno celino, saj je Afrika ravno to: celina. Vedno se mi zdi smešno, kadar se izključuje Severno Afriko – včasih to storijo kar Severnoafričani sami. Moja želja, ko smo leta 2012 uvedli to nagrado, je bila, da bi razvijali afriško poezijo, ker je bila tedaj na mednarodnem prizorišču skoraj nevidna. Hotela sem, da bi v se osredotočili na tiste, ki so bili na celini rojeni in tam živijo ali pa sta oba njihova starša s celine.

Mislim, da je naša nagrada, ki stopa v svoje sedmo leto, pritegnila pozornost na številne nove afriške pesnice in pesnike in tako pomagala izoblikovati generacijo novih pesniških sil. Izbiramo najbolj izbrušene in izvirne glasove. »Afriška poezija« je raznovrstna, kakor smo raznovrstni ljudje. Te kategorije ne vidim kot nečesa, kar reducira ali omejuje, čeprav se zavedam, da nekateri ne razumejo, kako pomembno je, da lahko določeno literarno populacijo tudi poimenujemo. Take kategorije vidim v smislu proslavljanja neskončne vrste perspektiv, ki se porajajo na tako raznolikem kontinentu in v njegovi diaspori – perspektiv, ki so dostikrat spregledane. Pojme ameriške literature, irske literature, ruske literature, kitajske literature ali britanske literature sprejemamo kot neslabšalne in neomejujoče geografske oznake; enako bi moralo veljati za pojem afriške literature, z vsemi možnostmi in vso svobodo, ki je pri tem na voljo ustvarjalcem in ustvarjalkam.

Ta kategorizacija ponuja način, da prepoznamo in poimenujemo literaturo, ki prihaja iz skupnosti, katerih perspektive, zgodbe, družbe in kultura so bile sicer prezrte ali marginalizirane. Bralci in bralke lahko tako poiščejo dela, ki jih morda neposredneje nagovarjajo v njihovih lastnih izkušnjah, avtorice in avtorji pa lahko okrog mnogoterosti identitet, ki jih družijo, navežejo skupnosti in podporne mreže.

Ob razglasitvi letošnjih nominacij ste omenili, da si vedno prizadevate oblikovati vsecelinski izbor pesnic in pesnikov. Zdi se, da to še vedno predstavlja izziv. Od kod dobivate največ prijav? Je bilo pri tem kaj presenečenj?

Iz Nigerije dobivamo več prijav kot iz katere koli druge države, kar pa ni presenetljivo, saj ima tudi največ prebivalstva. Žal dobivamo zelo malo prijav iz Severne Afrike.

Imate kakšno hipotezo, zakaj jih ni več? (Gre morda za vprašanje identifikacije samih pesnikov z oznako »afriški« ali, banalneje, za jezike, v katerih pišejo, za manjšo vidnost vaše pobude v severnoafriških državah oziroma v tamkajšnjih medijih …)

Pravzaprav ne vem, zakaj, je pa možno, da je to povezano z dejavniki, ki jih omenjate.

Za nagrado se je mogoče potegovati tudi s poezijo v prevodu. Pa se je v praksi med prijavami (morda celo nominacijami) že znašla prevodna poezija?

Nisem prepričana, ker nisem sama tista, ki pregleduje vse prijave in ker pesmi niso vedno označene kot prevedene. Kolikor pa vem, še nismo nominirali nobenih prevedenih pesmi. Vsekakor seveda nimamo nič proti prevedeni poeziji – z veseljem bi vključili več neanglofonskih pesnic in pesnikov.

Upajmo, da se bo to zgodilo v naslednjih letih! Zdi se, da je nagrada Caine [za kratko prozo] v tem smislu obetaven primer, saj priteguje pisatelje in pisateljice, ki ustvarjajo v različnih jezikih, in so med nominiranimi in nagrajenimi zgodbami redno tudi zgodbe, prevedene iz različnih jezikov.

Splošno vprašanje – imate morda pregled nad tem, kako se sodobni afriški poeziji nasploh godi v prevodu? Še posebej me zanima, koliko se je prevaja v jezike, ki se pišejo in berejo v afriških državah.

O tem pravzaprav ne vem veliko.

Če se vrneva k nagradi Brunel: to je afriška literarna nagrada s sedežem v Združenem kraljestvu; pesniške zbirke nagrajencev izdaja African Poetry Book Fund, ki ima sedež v ZDA. Nasploh je za afriško literarno ustvarjanje še vedno značilno, da ga velik delež izhaja in tudi doživi priznanje zunaj celine.

Imate povsem prav, toda ti pobudi prihajata od ljudi, kot sva midva s Kwamejem [Dawesom], ki pač delujeva jaz na britanski univerzi, on pa na univerzi v ZDA.

To drži tudi tudi za afriško literaturo v splošnem. Večinoma izhaja zunaj Afrike; avtorji in avtorice, ki so že dosegli določen uspeh, pogosto migrirajo v Evropo ali Ameriko, če niso že tam, in to delno spremeni perspektivo, iz katere pišejo. To je zelo pomembno vprašanje, o katerem se moramo še naprej pogovarjati; nobenega enostavnega odgovora nanj ne morem podati.

Vsako leto nominiramo do deset pesnikov, ki niso deležni samo veliko medijske pozornosti, ampak jih večina svojo poezijo tudi objavi v sijajnih kompletih pesniških knjižic, ki letno izhajajo pri založbi African Poetry Book Fund v ZDA, ki jo vodi Kwame Dawes. Partnerstvo med Brunelovo nagrado in APBF je nadvse produktivno; doslej se je prek teh kompletov izdaj javnosti predstavilo približno štirideset novih afriških pesnikov. ABPF podeljuje tudi svoje nagrade; ta val aktivnosti in podpore je omogočil uveljavitev še drugih novim afriškim pesnikom.

APFB-jevi letni kompleti so fascinantno branje, tako zaradi poezije kot zaradi spremnih tekstov! Eden of uvodnih zapisov Kwameja Dawesa govori o uredniškem izzivu iskanja ravnovesja med pesniki, ki živijo in delujejo v afriških državah, in pesniki iz novejše diaspore. Ob tem Dawes ugotavlja, da mnogi med slednjimi »prav tako težko najdejo skupnosti, s katerimi jih druži podobna izkušnja in ki sploh razumejo njihovo specifično estetiko in to, kaj jih kot pesnike zanima«. To je spet povezano z vprašanjem vidnosti oz. vključevanja marginaliziranih perspektiv, ki se mu posvečate tudi z druge plati, znotraj britanske literature, v okviru programa The Complete Works.

The Complete Works (2007–2017) je bila iniciativa za razvijanje poezije britanskih nebelskih pesnikov. V tem času smo izbrali tri skupine pesnic in pesnikov, vsakokrat po deset, in jim odkazali pesniške mentorje in mentorice, ki so jim pomagali v pesniškem izpopolnjevanju, ponudili pa smo jim tudi skupinske seminarje, tedenske tečaje in dogodke, namenjene mreženju, da so lahko navezali stike s pesniško industrijo. Projekt je sijajno vodila dr. Nathalie Teitler, ki je zanj pridobila tudi sredstva, in bil je izjemno uspešen, saj je večina udeleženk in udeležencev že objavila (ali bo to storila v kratkem) prvo in v nekaterih primerih tudi drugo pesniško zbirko, in to pri širokem naboru založb. Osvajajo pomembne pesniške nagrade, dobivajo literarne rezidence in nasploh žanjejo priznanje za svoje pesniško delo. Med njimi so npr. Mona Arshi, Sarah Howe, Kayo Chingonyi, Karen McCarthy Woolf, Warsan Shire, Momtaza Mehri, Inua Ellams in še mnogi drugi.

Po šestih letih podeljevanja nagrade se poezija njenih prejemnic in prejemnikov – doslej jih je bilo deset – začenja kazati kot čudovito raznolik vzorec nove afriške poezije. Kako bi označili to novo generacijo afriških pesnic in pesnikov?

Mislim, da jih je povsem nemogoče kategorizirati.

Jaz pa sem ravno nameravala vprašati, kakšno razmerje vzpostavljajo do svojih predhodnikov in do drugih pesniških tradicij.

Nisem prepričana, da na to sploh hočem odgovoriti, saj govorimo o štiriinpetdesetih državah, od katerih ima vsaka svoje literarne zgodovine (v množini, ne v ednini). Rekla bi, da današnje pesnike navdihuje svetovna poezija, kjer koli jo najdejo, in pogosto jo najdejo na spletu. Romeo Oriogun, ki je nagrado dobil leta 2017, je nigerijski pesnik, ki je razkrit gej, ki do takrat, ko je prejel nagrado, ni nikdar zapustil Nigerije, in ki ga je k pisanju poezije navdihnila prva prejemnica nagrade, Warsan Shire, ki je iz Somalije, a je odrasla v Londonu, in ki se navdihuje pri številnih svetovnih pesnicah.

Prelepa zgodba! In zanimivo bo videti, koga bo (ali morda že je) navdihnil Oriogun … Internet je res vnesel velike spremembe v dostopu do besedil, pa tudi do skupnosti in mrež književnikov, o katerih ste govorili prej. In bo morda tudi pripomogel k doseganju širšega svetovnega občinstva za afriško poezijo? (Čeprav seveda vprašanja vidnosti, priznavanja in literarne vplivnosti segajo precej globlje in jih ne moremo zvajati na zgolj tehnološke možnosti.)

Mislim, da smo širše svetovno občinstvo že dosegli in da bo to le še naraščalo. Ti pesniki se samoopredeljujejo kot afriški, kar pa ne pomeni, da njihovo delo s svojm razponom in kvaliteto ne more doseči mednarodnega bralstva. Mogoče se nekaterim res tako zdi, medtem ko tega ne mislijo recimo o belih ameriških ali britanskih pesnikih, za katere verjetno menijo, da pišejo »univerzalno« poezijo – to je seveda smešno. Najboljša poezija spregovarja univerzalno in globalno, izhajajoč iz specifične umeščenosti.

Ste opazili kakšne trende, ki jih niste pričakovali?

Vem, da tega ne bi smela reči, ampak sprva smo dobivali ogromno (krščanske) verske poezije.

Sedem od desetih dosedanjih nagrad je šlo v roke pesnic. Je tudi med prijavljenimi za nagrado in v mlajši afriški pesniški generaciji nasploh večinski delež žensk?

Črne avtorice že nekaj časa prodirajo v ospredje in vzbujajo veliko pozornosti. Če govorimo o afriški poeziji, je bila ta večino dvajsetega stoletja 95% v domeni moških. Nisem analizirala, kolikšen delež prijavljenih je pesnikov in koliko pesnic, toda glasovi, ki med njimi posebej zažarijo, so pogosto ženski, nenazadnje tudi zato, ker jih preprosto nismo vajeni slišati – perspektiva žensk je dostikrat prav osupljivo odkritje; iz besedil najboljših pesnic sije moč in izvirnost, so pereča, intenzivna in delujejo osvežujoče v tej tradicionalno tako moški literarni zgodovini.

Letos so nagrado Brunel prejele kar tri pesnice: Theresa Lola, Hiwot Adilow in Momtaza Mehri. Slednja je tudi letošnja častna pesnica mesta London za mlade; tudi več drugih pesnikov in pesnic, ki so z zmago ali nominacijo doživeli »odkritje« ali potrditev, je odtlej doseglo pomembne uspehe, in kot ste omenili, očitno že navdihujejo še nove pesnice in pesnike. Ste zadovoljni z dosedanjim učinkom nagrade?

Presrečna sem, koliko smo dosegli v tako kratkem času. Začelo se je z idejo – da pač vzpostavimo to nagrado; londonska Brunel University je prispevala znesek za nagrado, 3000£, nekaj sredstev sem prispevala sama, nekaj pa smo jih dobili od programa Commonwealth Writers. Za celotno izvedbo nismo imeli nobeno leto na razpolago več kot 4500 £, trenutno pa samo 3500. Pregledovalce prijav je treba plačati, vsi drugi pa svoje znanje in čas prispevamo zastonj. To je edini način, da nagrada preživi. Vse organizacijske in administrativne zadeve opravim sama in se trudim, da bi jih obdržala pod nadzorom, saj sem, ne pozabimo, tudi sama najprej književnica!

In naprej?

Ne vem še. Nagrado bom organizirala deset let in potem ocenila, kako in kaj.

***

Dosedanje prejemnice in prejemniki mednarodne nagrade za afriško poezijo:

Warsan Shire (1988) je avtorica zbirk Teaching My Mother How To Give Birth (2011), Our Men Do Not Belong To Us (2014) in Her Blue Body (2015). Vrsta njenih pesmi se širi po spletu – v celoti ali v zanjo značilnih kratkih, poantiranih fragmentih –, najširša javnost pa se je z njeno poezijo seznanila prek albuma Lemonade pevke Beyonce, za katerega je prispevala vezna pesniška besedila. V Keniji rojena pesnica somalskega rodu, ki živi v Veliki Britaniji, se v svojih pesmih pogosto posveča temam vojne in begunstva, izseljenstva in življenja v vmesnem prostoru med deželami in jeziki, zlasti skozi izkušnje žensk, priseljenk in njihovih hčera, ki si pogosto utirajo pot po težavnem terenu med prisilami in omejitvami tako družbe izvora kot družbe, v kateri živijo. Te teme se v ozadju pojavljajo tudi v pesmih o tako intimnih temah, kot so ljubezen, odnos do svojega telesa in umiranje za rakom. Pod površino angleščine v njenih pesmih pogosto zveni somalščina in jo preoblikuje – to velja že za naslov zbirke Teaching My Mother How To Give Birth (Mater učim rojevanja), ki izhaja iz somalskega reka. Njene pesmi z intenzivnim vizualnim podobjem pogosto opisujejo kot »filmske«. Shire je bila prva prejemnica mednarodne nagrade Brunel za afriško poezijo (2013). Istega leta je postala častna mlada pesnica mesta London. Njene pesmi so prevedene v več jezikov (italijanščina, španščina, portugalščina, francoščina), v slovenščini je kratek izbor izšel v Lirikonfestovem zborniku Planeti z lastno svetlobo (2017). Tu je predstavljena z nagrajeno pesmijo Kaj je res naše.

Liyou Mesfin Libsekal (1990) je večino življenja preživela v Tanzaniji, Keniji, Italiji in ZDA, kjer je študirala antropologijo, nakar se je vrnila v Etiopijo, kjer se kot publicistka ukvarja z vprašanji kulture in okoljskih sprememb v okoliščinah naglega razvoja. Temi odhajanja in vračanja sta vpisani tudi v njeno pesniško delo, kjer se povezujeta tako z intimnimi spomini na otroštvo kot z beleženjem družbenega in političnega nasilja in krivic. Kot v predgovoru k njeni pesniški zbirki Bearing Heavy Things (2015)  zapiše pesnica Gabeba Baderoon, »se v kontinuiteti med podrobnim opazovanjem življenja in splošnejšimi spoznanji, ki izhajajo iz njega, v pesmih izraža intimen, v stvarnosti zasidran čut za pravičnost.« Njeni formalno izčiščeni in zgoščeni stihi pogosto delujejo kot zakletveni obrazci. Nagrado Brunel je prejela leta 2014; v nagrajenem izboru je bila tudi tu prevedena pesem Agar.

Safia Elhillo (1990) je avtorica pesniških zbirk a suite for ol’ dirty, ars poetica, asmarani (vse 2016) in The January Children (2017). Opisuje se kot »Sudanka preko Washingtona DC«. Izhodišče njene poezije je nelagodno prevpraševanje: »če nisem doma tam, od koder izviram, ne tam, kjer sem se rodila, kaj naj torej?« V pesmih prepleta osebno in družinsko zgodovino s »širšo analizo družbenopolitične zgodovine Sudana – zgodbe, ki mora zaobjeti kolonializem, državljansko vojno, genocid, boj za naravne vire in izgnanstvo«, kot v predgovoru k zbirki asmarani zapiše pesnica Karen McCarthy Woolf. Razumevanje »afriškosti« in »arabskosti« ter napetosti med njima pogosto raziskuje prek delno nostalgičnih, delno ironičnih navezav na egipčansko popularno glasbo, zlasti na pesmi Abdelhalima Hafeza. V pesmi v angleščini večkrat vpleta arabščino; prevajanje in refleksija o njem sta sestavni del njene poetike. Verz se tudi zato rad grafično razpostavi v segmente in stolpce, kjer se srečujeta v različni smeri potekajoči pisavi. Leta 2015 je prejela mednarodno nagrado Brunel za afriško poezijo – v nagrajenem izboru je bila tudi tu prevedena pesem »Besednjak« – in leta 2017 nagrado Sillerman za pesniško zbirko The January Children.

Nick Makoha je že kot otrok zapustil Ugando na begu pred Idi Aminovim režimom in pozneje živel v Keniji, Savdski Arabiji in Veliki Britaniji. Njegovo delo je prežeto z izkušnjo bega in izgnanstva ter izgube izvornega jezika: »Išči me v prevodu. V mojem jeziku ne boš dočakal odgovora.« V pesmih se pogosto ukvarja z vprašanji moči; njegova politična refleksija se ne ustavi pri diktaturi, temveč prevprašuje tudi, »kaj ljudje storijo eden drugemu … v imenu nacionalizma, svobode in osvoboditve«, kot v predgovoru k njegovi zbirki The Second Republic piše Kwame Dawes. Pri tem po Georgu Szirtesu, njegovem pesniškem mentorju, v svojih značilno obsežnih verzih dosega »zanimivo ravnovesje med neposrednim in slovesnim«. Poleg omenjene The Second Republic (2014) je izdal še zbirke The Lost Collection of an Invisible Man (2005), Resurrection Man (2017) ter Kingdom of Gravity (2017) ter napisal in uprizoril monodramo My Father & Other Superheroes. Leta 2012 je zastopal Ugando na Pesniškem Parnasu, ki je potekal v okviru Kulturnih olimpijskih iger v Londonu; leta 2015 je prejel nagrado Brunel. Iz nagrajenega izbora je tu predstavljena pesem »Kraljestvo težnosti«.

Chekwube O. Danladi, v ZDA živeča nigerijska pesnica in pisateljica, v svojih pesmih po besedah Kwameja Dawesa v predgovoru k njeni zbirki Take Me Back (2017) ponuja »tisti težko dosegljiv spoj lirskega raziskovanja jaza – ki je psihološko ranljiv in soočen s številnimi tveganji – ter globoko angažirano in drzno kopanje po kompleksnih političnih temah.« Križišče teh dveh vidikov je telo, ki pogosto stoji v središču njenih pesmi: njegova prekipevajoča čutnost in užitek – ali bolečina, ko se na njem izpisuje politično dogajanje. Njene pesmi so gosto obljudene z glasovi in liki žensk, od mater in tet do ljubimk; intenzivno se posveča vprašanjem spola in seksualnosti. Danladi piše z močno zavestjo o svojih literarnih predhodnikih, ki jih najde zlasti v ganskih in nigerijskih avtorjih 20. stoletja. Kot v tu prevedeni nagrajeni pesmi »Ob koncu sveta« večkrat piše v izrecnem dialogu z njimi. Nagrado Brunel je prejela leta 2016. Trenutno piše roman o življenju LGBT oseb v Abuji v Nigeriji.

Gbenga Adesina je nigerijski pesnik in esejist, ki piše o ljubezni in izgubi, oblikovanih in izkušenih sredi »žgočih postkolonialnih nesoglasij«, kot pravi pesnica Ladan Osman v predgovoru k njegovi zbirki Painter of Water (2016). Pogosto slika prizore nasilja in vojne, usodo otrok vojakov in otrok kot žrtev, ob tem pa se, kot piše Osman, dosledno zateka k »obredju nežnosti in normalnosti« in v kljubovanju nasilju slavi odprtost in ranljivost. Njegove pesmi so pogosto razpete med elegičnimi toni in oziranjem v prihodnost: »Moji mrtvi so še vedno mrtvi, / a nenadoma / je vse okrog mene življenje«. Nagrado Brunel je prejel leta 2016; tu je predstavljen z nagrajeno pesmijo »Kako nas spomin razstvari«.

Romeo Oriogun je nigerijski pesnik. O ljubezni, njenem odkrivanju, njenem zanikanju in o strahu, ki jo spremlja, piše, kot pravi v nekem intervjuju, kot »kvir moški v deželi, kjer LGBTQI+ osebe živijo v strahu pred linčanjem ali  zaporom, kjer je homoseksualnost kriminalizirana in so se kvir telesa prisiljena skrčiti vase, da preživijo«. Je avtor zbirk Burnt Men (2016) in The Origin Of Butterflies (2018). Nagrado Brunel je prejel leta 2017. Ker se doslej še ni odzval na vabilo k sodelovanju in dal privoljenja za objavo pesmi, tu (zaenkrat) ni predstavljen s pesmijo.

Končno so tu še letošnje tri nagrajenke:

Hiwot Adilow (1995) je etiopsko-ameriška pesnica in pevka, ki deluje kot članica skupnosti za urbane umetnosti First Wave Hip Hop And Urban Arts Learning Community na univerzi Wisconsin-Madison. Izdala je pesniško zbirko In The House Of My Father (2018). Žirija nagrade Brunel je zapisala, da se njene pesmi »vračajo k telesu kot torišču pomena, spomina in obračunavanja«. Izpostavila je Hiwotino »skrbno, drzno in disciplinirano izpisovanje ženskega telesa«, »veščino, ranljivost in neustrašnost« njene pisave in užitek jezika, ki se izraža v njej. Tu je predstavljena s pesmijo »in ko nisem mogla proč sem lagala«.

Theresa Lola (1994) je nigerijsko-britanska pesnica, članica londonskih umetniških kolektivov SXWKS in Octavia in zmagovalka britanskega pesniškega slama Hammer and Tongue (2017). Žirija nagrade je zapisala, da si njena poezija »prizadeva artikulirati krhkost, zapletenost in surovost« teles skozi »mikroskopsko podobje, ki je groteskno in popačeno in vendar presenetljivo nežno«, odlikuje pa jo tudi »neizprosna« kompozicija. Tu je predstavljena s pesmijo »Portret nas kot Sneguljčice«.

Momtaza Mehri (1994) je somalsko-britanska pesnica in esejistka, članica umetniškega kolektiva Octavia in urednica digitalne platforme Diaspora Drama, posvečene umetnosti imigrantov. Izdala je pesniško zbirko sugah. lump. prayer (2017) in istega leta prejela pesniško nagrado Outspoken Page (2017). Le nekaj tednov, preden je prejela nagrado Brunel, je postala letošnja častna pesnica mesta London za mlade. Žirija nagrade je zapisala, da Mehri »iz svoje muslimanske, somalske kulture črpa navdih za pisanje nadvse aktualne in pereče poezije«, ki jo zaznamujejo »prodornost in sočutje« ter »številne nepozabne podobe, ustvarjalna raba jezika, oblikovna smelost in spretnost«. Pesnik Tijan M. Sallah jo v predgovoru k sugah. lump. prayer opiše kot »ikonoklastično« pesnico, ki uporablja »verske ideje in podobe za prečkanje kar najrazličnejših prepovedanih meja: govori o beguncih, imigrantskem življenju, ljubezni, seksu, konfliktih, nasilju in spletnih interakcijah.« Tu je predstavljena s pesmijo »Pomežik«.

Katja Zakrajšek

Katja Zakrajšek

Katja Zakrajšek je komparativistka in literarna prevajalka, ki jo posebej zanimajo afriške književnosti. Prevedla je dela Ahmadouja Kouroume (Slonokoščena obala), Ken Bugul (Senegal), Djibrila Tamsirja Niana (Gvineja) in drugih, pravkar ima v delu roman v Avstriji živečega kongoškega pisatelja Fistona Mwanza Mujile. Leta 2017 je prejela lirikonov zlat za prevode pesmi Warsan Shire. Pričujoči izbor novih afriških pesnikov je delno nastajal v okviru njenega enomesečnega bivanja v slovenski umetniški rezidenci v Londonu aprila 2018.

(foto: Gordana Grlič)
Katja Zakrajšek

Latest posts by Katja Zakrajšek (see all)