Immanuel Mifsud: Nikaragovsko jezero

Lahko bi zajokal, mar ne? Želiš si strmeti
v jezero in pomešati svoje solze z njim.
Rad si domišljaš, da so hribi na nasprotni strani –
skoraj nevidni v daljavi –
dolgo obljubljena dežela.
Toda veš, da niso: zato bi najraje zajokal,
saj veš: nikjer ni dežele zate,
četudi si tih človek, brez vsakršne krivde.
Nikamor ne moreš s svojim jezikom.
Želiš si, da ne bi prišel sem, mar ne?
Želiš si, da bi ostal doma, kjer se dobro počutiš.
Želiš si, da bi napolnil kopalno kad do roba,
se zleknil vanjo, počival, pozabil na vse.
Toda zdaj si tu in veš, da tišina,
ki tiho brni nad jezerskimi valovi,
ni enaka tisti doma.
Tukajšnja tišina ti prepeva miloglasne pesmi,
ki te vabijo, da bi vstal in se odpravil na pot,
po koščkih zapravil svoje življenje.
Nekje tam daleč daleč je morda obljubljena dežela.
Nekje tam daleč daleč boš morda stopil v praznino.

Prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič

Immanuel Mifsud

Latest posts by Immanuel Mifsud (see all)