Najnovejše objave

Ernad Osmić: Kako govoriti o pesništvu

Ko govorimo o poeziji oziroma o pesništvu, mimogrede zdrsnemo na raven patetičnosti, ki nas lahko tako kot živi pesek vse bolj vleče na dno ravno zaradi tega, ker se skušamo izvleči iz njega. S tem nismo soočeni le takrat, ko hvalimo pesništvo kot pojav; na raven patetičnosti lahko zdrsnemo tudi takrat, ko krenemo v nasprotno smer. Na primer takrat, ko govorimo o pesništvu kot o prekletstvu, ki se ga ne zmoremo rešiti, ali ko rečemo, da smo obsojeni na hlapčevanje verzom (ali kaj podobnega, kar sem slišal od psevdo-boemov, na katere sem naletel) –  tudi tu smo v polju patetike, kar pa niti malo ne pomaga ne našim argumentom v zvezi s pesništvom ne sami poeziji.

Da bom bolj jasen, prej navedena čustva so lahko popolnoma legitimna in iskrena, vendar nezadostna pri izražanju tistega, kar želimo povedati o poeziji. Njihova glavna pomanjkljivost je prav čustvena nabitost (pa naj bo iskrena ali izsiljena) ali če to povem z besedami mojega bivšega profesorja književnosti, ki je komentiral poezijo neke moje kolegice: »Verjamem, da so tvoja čustva iskrena, toda z besedami me nisi prepričala v to.«

Kako lahko potem sploh opišemo poezijo ali pesništvo kot pojav?

Če čustveni aspekt izpade iz igre, ker lahko mimogrede preide v patetiko, se zdi, da nam preostane samo nek mehanični, tehnični pristop, s katerim bi se lahko izognili izletom v nedefinirane sfere nedokazljivosti naših čustev. Že Horacij je v svoji Ars poetici iz leta 19 pred našim štetjem dal pesnikom navodila, kako naj gradijo pesmi. Ta pozitivistični vidik se je od Platona dalje širil po zahodni filozofiji, zato se ne smemo čuditi, da se ga ni uporabljalo le v znanosti, temveč tudi na drugih področjih človekovega delovanja, ki smo si jih hoteli razložiti. Tako imamo danes niz pojmov, ki se tičejo različnih pesniških figur, metričnih struktur, tehničnega in anti-tehničnega strukturiranja verzov in kitic itd. Opremljeni smo torej s terminologijo, s katero lahko natančno (celo matematično) opišemo, kaj je poezija. Če nas torej kdo vpraša, kaj je to pesništvo (poezija), potem mu lahko odgovorimo namesto z omenjeno patetično izjavo o ljubezni do besed, popolnoma tehnično in matematično s kakšno zgradbo besed imamo opravka in katere skladenjske strukture so največkrat navzoče v najbolj uspelih pesmih velikih pesnikov. Teoretično bi se lahko s pomočjo generativnega jezikoslovja izpeljala formula za poezijo, vendar temu ni tako. Noam Chomsky (oče generativnega jezikoslovja) ni pesnik. In to mora nekaj pomeniti.

Torej kako potem govoriti o poeziji?

Čustveno ne smemo, saj postanemo patetični, tehnično pa ne moremo zaradi irelevantnosti matematičnega govorjenja o nečem, kar je ne nazadnje namenjeno temu, da izzove čustvene odzive, tj. o poeziji.

Četudi se naslov teksta glasi Kako govoriti o pesništvu, bosta bralec ali bralka opazila, da na koncu naslova manjka vprašaj.  Ne gre za lapsus kalami, torej za napako v zapisu. Vprašaj bi sugeriral, da je v tekstu skrit odgovor na to vprašanje. Na žalost temu ni tako, zato sem ga tudi izpustil. Vse, kar lahko povem, je moja osebna izkušnja ob srečanju z navedenim vprašanjem.

Tako sem se pred kratkim z nekim absolventom matematike pogovarjal o tem, kaj je poezija.  Prebral je pesem nekega znanega pesnika, o kateri sva govorila približno deset minut. Nazadnje sva prišla do podobnega mnenja o pesmi. Svoje mišljenje o pesmi je strnil v en stavek in me vprašal: »No, poglej, to kar je pesnik povedal s pesmijo, bi lahko povedal tudi z enim samim stavkom.«

Priznam, da me je s to logiko utišal. Vedel sem, da nima prav, a mu nisem znal takoj odgovoriti. Razmislil sem o vsem, kar sem napisal zgoraj in mu želel odgovoriti s pomočjo terminologije, ki bi mu bila blizu. Na koncu sem mu odgovoril takole:

»Ti si porabil deset minut, da bi mi bil tvoj stavek razumljiv, on pa je za to porabil le 13 verzov, ki jih lahko preberem v 25. sekundah. Poezija je na področju jezika to, kar je stisnjena datoteka na področju računalništva. Ko jo eksportiraš, je veliko večja od spomina, ki ga zavzema v svetu.«

Zadovoljen je bil z odgovorom, jaz pa sem vsaj v tem primeru uspešno spregovoril o pesništvu.

Kaj sem spoznal? Bistvo govorjenja o pesništvu ni v tem, da je ali čustveno ali tehnično, temveč v tem, da tako kot poezija sama prepriča sogovornika v to, kaj v resnici občutite ob pesništvu. Ali kot pravi Horacij v svoji Ars poetici »tako kot slikarstvo, tako tudi pesništvo«, torej moramo biti imaginativni. Ker če te že kdo vpraša o poeziji, potem pričakuj, da mu boš na koncu moral dobesedno naslikati, kaj misliš.

 

Prevedel Peter Semolič

 

Ernad Osmić

Ernad Osmić

Ernad Osmić sem je rodil leta 1989 v Brčkem. Med leti 1992 in 1999 je živel v Hamburgu, po vrnitvi v Bosno in Hercegovino je leta 2012 končal študij Bosanskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Tuzli. Piše poezijo, kratke zgodbe, scenarije, kritike in eseje. Poezijo in kratke zgodbe objavlja na različnih spletnih portalih, v revijah in zbornikih v Bosni in Hercegovini, Črni gori, na Hrvaškem in v Srbiji, s pesmimi, napisanimi v nemščini pa je uvrščen v dve antologiji sodobne nemške poezije. Leta 2012 je osvojil drugo nagrado revije Avlija za še neobjavljeno kratko zgodbo, leta 2014 pa tretje mesto za kratko zgodbo časopisa Oslobođenje v Sarajevu. Živi in dela kot prevajalec in svobodni umetnik v Brčkem.
Ernad Osmić

Objave avtorja Ernad Osmić ( poglej vse)

O Ernad Osmić (2 Člankov)
<p>Ernad Osmić sem je rodil leta 1989 v Brčkem. Med leti 1992 in 1999 je živel v Hamburgu, po vrnitvi v Bosno in Hercegovino je leta 2012 končal študij Bosanskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Tuzli. Piše poezijo, kratke zgodbe, scenarije, kritike in eseje. Poezijo in kratke zgodbe objavlja na različnih spletnih portalih, v revijah in zbornikih v Bosni in Hercegovini, Črni gori, na Hrvaškem in v Srbiji, s pesmimi, napisanimi v nemščini pa je uvrščen v dve antologiji sodobne nemške poezije. Leta 2012 je osvojil drugo nagrado revije Avlija za še neobjavljeno kratko zgodbo, leta 2014 pa tretje mesto za kratko zgodbo časopisa Oslobođenje v Sarajevu. Živi in dela kot prevajalec in svobodni umetnik v Brčkem.</p>