Rosa Jamali: Kemično bombardiranje tega kroga je prepovedano
rana je podobna kladivu
v prejšnjem tisočletju so mi zadeli žilo
poševno na strmino strahu, ki se je spustil naravnost
poševno na konici mojih prstov grize nohte moji sestri
do povratne rotacije do materine maternice
tukaj je:
datum splava.
moje življenje je razdrobljeno na koščke padlo v vodo
olupljena koža pomaranče
to:
topijo se, kot da spiš, vsi moji spomini, ki sem jih imela s plastjo zraka
vsi krogi, ki sem jih narisala brez šestila
vse bombe, ki ste jih vrgli na mojo glavo
to:
ekvator miru to polarno pleme/ zaspana sem …!
kdo bo popravil odtekanje sveta?
to:
gremo skozi rob pločevinke/ del pločevinke je bil preluknjan
»kemično bombardiranje tega kroga
je prepovedano
danes je prepovedano
jutri bo prepovedano
dotikanje je prepovedano,
vedno je prepovedano.«
bilo je pozno …
ekvator miru to polarno pleme/ zaspana sem …!
zagotovo si že olupil pomarančo (mislim na trenutni trenutek)
prisegam na kislost tega trenutka;
rana je podobna kladivu
glava me boli in grezilo pade v vodo
dan je raven!
kaj storiti, ko veš, da je spomin sveta bolj popačen od
tega stavka
kaj storiti, ko je čas že potekel?
zadnje sekunde;
urejanje las pod ruto je mimo
to je dežnik, ki je samo tebi padel na glavo
to je dežnik dolg en milimeter in širok kot ta svet
to je dežnik …
to je praznina, ki se je začela z moje leve roke
ta ohromljen krog
poglej, kako sem ga zvlekla do roba?
mogoče sem shujšala/ sem shujšala, kajne? shujšala sem – … to je to! z nenavadno umerjenostjo sem se vrnila nazaj v vodo materine maternice
s povratno rotacijo ki sega do posteljice, ki mi visi z glave
ne spomnim se prav dobro:
kot da sem nekaj pustila v maternici svoje matere
mleko, ki ga nisem sesala
bilo je, kot da bi šlo za dojke neme ženske.
dolgujem tvojemu očaranemu pogledu!
v veliki kotel sipajo sol neprestano
to je satelit ki je prebodel moj um
kot kodo so me shranili v podatkovni svet
moje hladne vojne z vami še ni konec
zakaj ne napišejo, da je kemično bombardiranje tega kroga prepovedano?
to stopi tisti krog, ki je bil združen z mojo sestro
zgradil je obleganje
ta kot je devetdeset stopinj.
prosim – … motenje prepovedano – ! ko drhtim in vem da so tropsko območje moje rane
z žilami nemih novorojenčkov sem se spojila
slabo sem spala
del spomina so mi ukradli
sama samcata in gola
zapirajo mi vrata
in nihče ne ve
mogoče sem shujšala?
rezervni deli/ in svoje rezervne dele sem zvlekla pod to streho
nisem nič drugega kot izkrivljena interpretacija vzdiha
včeraj sem bila arhivirana
jutri me bodo vrteli na optičnih diskih
prekinitev nemega kroženja po mojem svetu
stojim do absolutne ničle
virus me obdaja
nekaj podobnega nalezljivemu madežu
v moji sobi je zmanjkalo kisika
V pesmi »Kemično bombardiranje tega kroga je prepovedano« naletimo na grozljivo zbirko diskretnih podob, ki jih težko logično povežemo med sabo. Ta analiza želi doseči glavno idejo dela z razlago osrednjih konceptov v pesmi in čim bolj poenotiti številne podobe pesmi v psihoanalitičnem pristopu ter bolj ali manj zaobiti kompleksno strukturo dela.
Pri prvem stiku z besedilom lahko evalvacija besedišča do neke mere pomaga razumeti temeljni konflikt v pesmi. Skozi celotno pesem naletimo na besede, ki s svojim ponavljanjem in pogostostjo vzbujajo vzdušje grožnje, ranljivosti, pomankanja, propadanja, bolezni, življenjske nevarnosti in strahu pred smrtjo:
Poškodba (rana) (3krat), zadeti žilo (2krat), shujšati (4krat), topiti (2krat), bomba (bombardiranje) (3krat), preboden (puščanje) (3krat), razdrobljeno, biti popačen, praznina, ohromljen, vojna, obleganje, ukraden, biti sam, biti gol, absolutna nič, virus, nalezljiv, zmanjkanje kisika …
V skladu s temi interpretacijami so besede, ki jasno kažejo na hudo tesnobo, ki jo povzročajo te grožnje in strah pred smrtjo:
Tesnoba, drhtenje, slabo spati, grizenje nohtov, glavobol …
Vnetje in strah izhajata iz prevlade senčne plati smrti nad napetim in nestabilnim svetom, ki je v nasprotju z eno samo besedo: »mir«. Mir, ki je tako globok, da lahko ozdravi strah in neizmerno tesnobo in njegovo odsotnost je globoko čutiti.
Zdi se, da se pesnica, bežeča pred svetom strahu in tesnobe smrti, zateče v materino maternico ter zatočišče in mir išče v tej spominski predstavi: »z nenavadno umerjenostjo sem se vrnila nazaj v vodo materine maternice«. Pravzaprav je osrednja podoba pesmi izkustvo, ki se v psihoanalizi interpretira kot maternična fantazija (womb fantasy). Avstrijski psihoanalitik Otto Rank v svoji knjigi Travma rojstva (The Trauma of Birth) pojav nevroze (neurosis) pripisuje travmi rojstva in prikazuje, kako na umetnost, mit, religijo in filozofijo vpliva tesnoba, ki jo povzroča ločitev od miru materine maternice (separation anxiety). Verjame, da je rojstvo pravzorec vseh naslednjih tesnob. Ernest Becker je tudi verjel, da je vsa tesnoba zakoreninjena v strahu pred smrtjo. V svoji definiciji želje po vrnitvi v maternico je maternica edina človeška izkušnja, v kateri je za vse njegove potrebe poskrbljeno, zato je bivanje v maternici smatral za vir vseh človeških predstav o utopiji, posmrtnem življenju in nebesih. Tudi Melanie Klein je menila, da glavni vir tesnobe izhaja iz ogroženosti življenja, ki jo povzroča instinkt strahu pred smrtjo. Je pa omembe vredno, da se želja po vrnitvi v maternico v umetnosti in literaturi pogosto izraža metaforično in simbolično ter nezavedno, medtem ko je v tej pesmi ta psihološka želja izražena v kar najbolj goli obliki, kar pesem naredi edinstveno.
Pesnica meni, da je »spomin sveta popačen«, da se »vsi njeni spomini« »topijo«, »prebodli so njen um«, »del spomina ji je bil ukraden« in »vrata so ji bila zaprta«. Po drugi strani pa takoj potem, ko si je zamislila svojo mirno vrnitev v materino maternico, pove: »ne spomnim se prav dobro/kot da sem nekaj pustila v maternici svoje matere«. Pojavlja se vprašanje: Ali je pesnica nekaj pustila (oziroma je pozabila) v maternici svoje matere in je to kot izkušnja iz »preteklega tisočletja«, ali pa se ne more spomniti miru v maternici, ki ga je izgubila?
Pesnica svoj obstoj razume kot »prekinitev nemega kroženja po svojem svetu« in pravi: »z žilami nemih novorojenčkov sem se spojila« ali »mleko, ki ga nisem sesala, bilo je, kot da bi šlo za dojke neme ženske«. Biti nem metaforično pomeni nesposobnost komuniciranja. Ali z drugimi besedami »prekinitev«. Ali niso sklicevanja na življenje kot tihi premor, pa tudi interpretacije ženske in nemega novorojenčka, sklicevanja na življenje zunaj maternice kot odklop od materine maternice? Zato pesnica pravi: »v prejšnjem tisočletju so mi zadeli žilo« in »v svet uma so sporočili«.
Pregled začetne kitice pesmi pokaže, kako pesnica svojo trenutno tesnobo najde v sklicevanju na trenutek rojstva in ločitve od maternice. Govori o »rani« in takoj v naslednji vrstici omeni, da so jo v »prejšnjem tisočletju /…/ zadeli v žilo«. Nato se s »povratno rotacijo« v času »na strmino svojega strahu« vrne »v materino maternico« in reče: »tu je / datum splava«. In to je trenutek, ko je njeno življenje, »razdrobljeno na koščke padlo v vodo«. Zato lahko rečemo, da se »splav« nezavedno uporablja kot negativna interpretacija rojstva, tako kot »prerez žile« v tem kontekstu spominja na prerez popkovine. A po drugi strani, če rojstvo pomeni biti odrezan od maternice in biti izpostavljen smrti, je razumljivo, da sta obe interpretaciji hkrati rojstvo in smrt. In v zvezi s tem lahko »lupljenje« razumemo kot nejasno sklicevanje na ločitev ploda od varnosti maternice. In kot da bi se v toku pesničinega uma povezovali »splav«, »padanje«, »razdrobitev« in »odtrganje«.
Pesnica dvakrat poudari, da se s »povratno rotacijo« vrača v obdobje življenja v maternici. Ker je vrtenje možno le po krožni poti, lahko sklepamo, da je pesničino poudarjanje koncepta kroga (5krat krog in 4 krat rotacija) metafora za krog življenja, krog, ki se začne z rojstvom in konča z smrtjo. In šele s povratno rotacijo na krivulji življenja se lahko tesnoba smrti (posmrtnega življenja) zamegli v podobi miru življenja v maternici (pred življenjem). In spet, morda se prav v tej »povratni rotaciji« lahko dotakneta »ekvator« in »pol« kroga življenja. Zato se pesnica v nasprotju s konceptom smrti sprašuje: »zakaj ne napišejo, da je kemično bombardiranje tega kroga prepovedano?«
Pesem in esej je iz perzijščine prevedla Maša Svetek
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
