Cvetka Lipuš: Kako oditi

1
 
Preštejem vse ceste, ki sem jih prehodila.
Odštejem tiste, ki so mi prišle naproti.
Izognem se križišču, na katerem sem se
ustavljala predolgo. Tam je semafor
zaljubljen v rdeče. Pred njim nenehno
zori grozd čakajočih. Na hribih vodni
stolpi stražijo soseščine. Pripete v pobočje
pešca po stopnicah spuščajo v nižino.
Med soteskami stavb, reka prometa.
Ko pramen svetlobe prispe do dna,
se svetlikajo avtomobili – ribe na površju
temne vode. Lesketajo se trenutki, ko mesto
drsi skozi mene. Jeklo, beton, asfalt
tečejo do nabrežja, se zožijo v mostove.
Pod njimi barže s premogom za
naslednji hlad. Segal bo do reber stekla,
do rjastih stebrov, do svetilk; zaščitniško
se sklanjajo nad ulico, ki se izteka vame.
 
2
 
Morda imajo v lekarni cepivo proti cestam,
ki tečejo skozi telo. Po njih potuje spomin,
rožlja s ključi vrat brez vhoda.
Nekateri segajo po kljuki ruševin, ko se
na tujem potapljajo v slovarjih. Ko gnetejo
tuje zloge v kruh, letijo ptice z dreves,
ki jih nihče ne obira več, skoznje, v kljunih
davni sad, okamenel. Vse poti vodijo
do tolažilnega izhoda: nekoč vrnitev.
 
3
 
Nekateri gredo vase, ko se spremeni kraj,
ko se na drogovih menjajo zastave.
Kjer koli odprejo vrata, vedno stopijo
v svojo ulico. Sledijo toku krvi kot reki,
ki ravnodušno teče skozi razsute mestne
četrti, mimo opustošene hiše, dokler se ne
vrne s povratno karto sonca na izhodišče.
Udomačijo zmajski strah v nočnega metulja.
Zaletava se v namizno luč, ko se sklanjajo
nad slovarje. Na slepo v vseh abecedah
najdejo sebe in dom. Kar nosijo v sebi,
jih nese, četudi prihodnost menja smer.
 
(iz še neobjavljene pesniške zbirke Odhajanje za začetnike, Beletrina, Ljubljana 2020)

Cvetka Lipuš

Cvetka Lipuš, rojena v Železni Kapli. Na Celovški univerzi končala študij primerjalne književnosti in slavistike, na University of Pittsburgh (Pensilvanija, ZDA) pa še študij bibliotekarstva in informacijskih ved. Petnajst let je živela v Ameriki, danes pa živi in ustvarja v Salzburgu.

Doslej je izšlo sedem njenih pesniških zbirk: Pragovi dneva, Doba temnjenja, Geografija bližine, Spregatev milosti, Obleganje sreče, Pojdimo vezat kosti in Kaj smo, ko smo.

Njena poezija je prevedena v mnoge tuje jezike. Za svoje delo je prejela več nagrad, mdr. 2016 nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko „Kaj smo, ko smo“, avstrijsko državno štipendijo za književnost, pospeševalno nagrado za književnost od dežele Koroške in štipendijo za literarni projekt Republike Avstrije. Za zbirko Obleganje sreče (2008) in za zbirko Kaj smo, ko smo (2015) je bila nominirana za Veronikino nagrado.

Foto (c) Marko Lipuš
Cvetka Lipuš

Latest posts by Cvetka Lipuš (see all)