Milan Šelj: ***
Iz spanja me zbuja trzajoče šelestenje svinčenega listja. Prepričan sem, da je deževalo vso noč. Med komaj slišnim mrmranjem mi nekdo prigovarja: Zbudi se. Reka bo do jutra tako narasla, da je ne boš mogel prebresti. Veter se zaletava v veje, s katerih visijo scefrane zastavice plastike in skozi reže preperele cunje neba. Nikogar ni. V porajajoči se svetlobi je breg še vedno tako strm, kot prejšnji večer. Spušča se dol do mostu, ki najbrž ne vodi [preberite več]