Barbara Korun je spisala knjigo pesmi “Vnazaj” (Pivec, 2024), kjer skozi prečiščeno in minimalistično poezijo sledi svojim čustvom ob slovesu njene matere in dojemanju smrti in umiranja skozi možnost pesniške besede.
“to ni pesem/ nemoč je/ le nekaj/ besed:/ uničenje/ konec”
Soočenje s “koncem”, s smrtjo najbližjih, najbližje- matere in sprejetje bolečine, ki je kot potopitev v ledeno vodo:
“kako težko je sprejeti to/ vdihniti/ vodo/ porodno/ prost-ran-stvo …”
Zrenje v neznano, v ono-stranstvo, kar nas navdaja z izvornim strahom in spremljanje-potrpljenje z ljubljeno osebo, ki odhaja in nas pušča same s to “praznino- ljubeznijo”, ki se vzpostavlja za vnazaj.
Voda, element porajanja, porodna voda, maternična voda, ko smo v večnosti plavali proti odprtemu svetu in voda ledenega jezera, kjer potopimo svoje telo kot v slutnjo neizgovorljive drugosti in se hkrati hipno prerodimo v bližnjem srečanju s smrtjo.
“smrtna sem/ a danes so planine/ nad jezerom / ožarjene/ jezero mirno/ in mrzlo/ gostoljubno/ me objame …”
Kot da bi le ledena voda lahko uravnotežila bolečino ob izgubi in odhajanju ljubega bitja, čeprav “uravnotežila” ni ustrezen izraz, bolj gre za za-rezo, streznitev, protiudarec v bolečinsko jedro, ki se širi ob koncu knjige na tragičnost umrlih v vojni, ko reflektira smrt nedolžnih v slepih, nesmiselnih pobojih vojaških sil.
Kot bi v vodi načrpala silo ljubezni, da se upre silam razpada in uničenja, kot bi voda hranila ta spomin na materinsko ljubezen, ki se zdaj ob koncu vzpostavlja za nazaj, ko šele z nepreklicnim odhodom dojamemo vso zapuščino in ljubezen, ki so nam jo predali starši.
Tudi sam imam to izkušnjo smrti staršev, ki nepovratno zareže v psiho in se skozi spomin za nazaj vzpostavlja kot milost ljubezni, čeprav se v toku odraščanja tega nismo zavedali na tako celosten način kot ob neminovni izgubi.
Govorim o naravnem, ljubečem odnosu med otrokom in starši. Zato je še toliko bolj strašljiva realnost otrok v vojni; vredna dejavnega obsojanja in upora.
Tudi poezija Barbare Korun je upor, toda čist in prozoren kot gladina gorskega jezera, ki se šele v erotičnem razmerju odpre ne-skriti sili resnice:
“ko se potopim vate/ brez diha/ pod gladino/ ni konca/ ni smrti/ ni nehanja/ je vdrugovzetje …”
Pesmi v knjigi “Vnazaj” nas prizemljujejo s tenkočutno poetiko čiste blagosti in jasnosti spoznanja o neizgovorljivih resnicah življenja, ki pa se vendarle zapisujejo, upesnjujejo in izgovarjajo s kristalno čistimi stihi pesniškega jezika, ki nikjer ne zaide v odvečno metaforiko ali patos, ampak ostaja kot hladna izvirna voda studenca, da nas odžeja v globini duše.
Voda, anima, duša, ki izvira, privre na svet in odhaja v ocean stvarstva … lepota in bolečina ob spoznanju, ki se zapisuje lahko le skozi pesem: vnazaj.
p.s.
Lahko bi zaključil to kratko refleksijo, toda dodal bom pogled vnazaj, anekdotični spomin mi ne da miru in spomnim se začetka devetdesetih še v Jugoslaviji, ko je Barbara bila moja mlada učiteljica slovenščine na Poljanski gimnaziji.
Mnogokrat smo spomladi odšli na grad in se kot peripatetiki pogovarjali o poeziji in življenju ter črpali sončno silo v naše besede in razmišljanja. Hoja in pedagoški eros. Gibanje. Zrak in svoboda.
Nek dan smo pisali domišljijski spis na temo Srečka Kosovela in pripisal sem pomenljivo izjavo “dveh resnic” od katerih se je ena dotikala moje vzburjenosti zaradi učeteljičinih nog. Barabara je zaradi nepristranskosti dala moj spis ocenit kolegici, ki mi je dodelila čisto petico. Spis je potem divje krožil med nevoščljivimi sošolkami, ki so bile na družboslovju v veliki večini.
Z Barbaro Korun sva že takrat vzpostavila prijateljski stik, saj je bila ena prvih, ki je kritično brala moje pesmi iz zbirke “Hamlet v Karpatih” in me ustvarjalno vzpodbujala. Imela sva pesniško komunikacijo in kot bi se moja pot tudi danes vzpostavljala za vnazaj, prav zdaj ko to zapisujem, potrjujem tako pretekle kot sedanje pesmi.
Barbarine pesmi nagovarjajo z ne-skritostjo čustvovanja ob goli resnici, ki tudi boli, vendar v svoji resničnosti ostaja živodarna.
Zato z njenimi pesmimi gledamo naprej: v svetlo – odprto rano sveta.
- Andraž Polič: Vnazaj obstanejo pesmi - 31. 5. 2026
- Andraž Polič: Kavafis in grški Eros - 28. 3. 2026
- Andraž Polič: Bivanjske kaplja rije (o zbirki Kap lje Kap lje Lare Božak) - 14. 8. 2025