Andraž Polič: Dve pesmi za iranske ženske

Lejla

Lejla je plesala gola
sama v luči mesečine
 
s peščeno tišino ovita
daleč stran od družine
 
brez prepovedi, ukazov
brez dolžnosti in črnine
 
bila je mlada vdova
prekleta in zaničevana
 
skrivoma je pobegnila
v neobljudene daljave
 
svobode pijana
je odvrgla obleke
 
do jutranje zarje
je Lejla plesala
 
nihče je ni videl
nihče je ni slišal
 
nikoli več
 
(Voda puščave, 2008)

 
Skrivnost
 
Razdevičena in pretepena.
Posiljena, osramočena.
Taka je moja skrivnost.
 
Alkohol je mama.
Oče srečolovec.
Tako vsakdanje kot se bere v časopisu –
v kroniki človeške blaznosti.
Taka je moja skrivnost.
 
Mastna šminka prek obraza
in solze na utrgan cvet.
Tiho krvaveča v kosteh
kot nevidna zora za oblaki –
taka je moja skrivnost.
 
Kot molk na razbitih zobeh.
 
(Ob robu ceste, 2019)

Andraž Polič
Latest posts by Andraž Polič (see all)