Lucille Clifton je slovenskemu bralstvu kljub neizpodbitnemu pomenu za ameriško poezijo in mednarodnemu ugledu razmeroma neznano ime. Z izjemo nekaj posameznih pesmi, objavljenih v antologijah, njeno poezijo le stežka najdemo prevedeno v slovenščino. Prav zato sem s pisanjem tega eseja odlašal toliko časa: čutil sem namreč neopisljiv pritisk, kako njeno mojstrstvo predstaviti na način, ki bi mu bil vsaj približno dorasel.
Blessing the Boats je eno izmed njenih poznejših del in predstavlja obsežen izbor novih pesmi ter pesmi iz štirih predhodno objavljenih zbirk. Najstarejše med njimi segajo v leto 1988, torej lahko rečemo, da zbirka v veliki meri zajema pesničino zrelo in pozno ustvarjalno obdobje. Prav v tej časovni razsežnosti je mogoče opazovati razvoj ene osrednjih značilnosti njene poetike: vztrajanje pri telesu kot prostoru spomina, izkušnje in preživetja.
Poezija Lucille Clifton je izrazito stvarna in telesna. Na prvi pogled se zdi, da je predvsem v uvodnih, novih pesmih v središču telesna izkušnja pesničinega osebnega boja z rakom, vendar se telesnost kmalu izkaže za veliko širši in kompleksnejši koncept njene poezije. Clifton se spominja očetovih od dela zgaranih rok, govori o vstopanju v svoje telo in izstopanju iz njega, o neuspelih poskusih splava, pa o poslavljanju od telesa mame in moža, svoje počasi ugašajoče telo pa v enem od ciklov primerja z bibličnim motivom Lazarjevega vstajenja.
Telo lirske pripovedovalke je ves čas v krču preživetja – v nenehnem prizadevanju, da bi iz sebe iztisnilo občutje, pa naj bo to jeza, žalost, strah ali celo dvom v možnost veselja. Telo, ki ga izrisuje Clifton, je hkrati ranljivo in vztrajno, omejeno in ustvarjalno, vir bolečine in prostor, iz katerega lahko ta bolečina dobi jezik.
Doživljanje telesa je pri Lucille Clifton tako tesno povezano s temeljnim kontrastom njene poetike: z razmerjem med intimno, pogosto telesno izkušnjo posameznice_ka in neizprosno krutostjo zunanjega sveta. Bolečina (in občasno tudi akuten občutek ugodja), ki jo je deležno telo, je vsakič znova posledica prostora, ki to telo obdaja. Ta napetost je izrazita na primer v sklepni pesmi cikla Shapeshifters, kjer se osebno in politično sicer prepletata, vendar se politična razsežnost nikoli ne vzpostavi na račun izvzetosti posameznice_ka.
Pesem se začne z izjemno intimno podobo: “the little girl breathes / into her pillow”. Jasno je, da je telo pri Clifton nosilec neizgovorjenega, a ta dekličina tišina je hkrati predstavljena kot posledica odsotnosti poslušalke_a: “she cannot tell / there is no one to hear”.
Pesem v nadaljevanju vzpostavlja paradoks med univerzalnim in individualnim. Clifton dekličino pesem opredeli kot “a political poem”, “a war poem” in “a universal poem”, vendar takoj zatem te oznake zrelativizira: “but is not about / these things”. Njeno središče namreč ni vojna (v takšnem ali drugačnem pomenu, Clifton se v svojem delu namreč nikakor ni poskušala izogniti aktualnih družbenim vprašanjem, vse od 2. svetovne vojne, vojne v Vietnamu pa do napada na dvojčka) ali politika kot abstraktni kategoriji, temveč to, kar pesnica imenuje “one human heart”.
Pri Clifton osebnega nikakor ne smemo razumeti kot umik iz sveta, temveč eden od načinov, kako svet postane viden. Njena poezija se sicer res vedno znova vrača k nečemu, kar se zdi kot najmanjše možno merilo – enemu telesu, enemu glasu, enemu srcu –, toda prav skozi to majhnost lahko zajame nekaj univerzalnega. Osebno se kaže kot ena od zadnjih front poezije: kot prostor, na katerem se velike zgodovinske in politične sile nazadnje vedno vpišejo v posamezno človeško telo.
Toda sile, ki se vpisujejo v posamezno telo, so kljub moči poezije – ali morda prav moči »enega človeškega srca«, če parafraziramo prej omenjeno dekličino pesem – gromozanske in strašljive. To je posebej očitno v pesmi jasper texas 1998, v kateri Clifton obravnava umor Jamesa Byrda Jr., ki ga je leta 1998 ubila trojica zagovornikov nadvlade bele rase. Pesnica poda glas truplu – glavi, če smo čisto natančni – pokojnika, ki izprašuje why and why and why / should i call a white man brother? , s čimer razgalja razpoko v temelju ameriškega ideala bratstva. Zanima jo, kdo je sploh lahko prepoznan kot »brat«, kdo pripada skupnosti in pod katerimi pogoji se takšna skupnost sploh lahko vzpostavi. Telo, ki je bilo z nasiljem izbrisano iz sveta živih, tako v pesmi postane prostor, iz katerega se razgalja ideološka struktura sveta, ki je to nasilje omogočila.
Clifton – rojena dve leti za pri nas priljubljenejšo Audre Lorde – v zbirki vztrajno preizprašuje družbene hierarhije, mehanizme izključevanja in različne oblike nadvlade. Pri tem se izogne tako enoznačni viktimizaciji kot tudi preprosti delitvi sveta na nedolžne žrtve in absolutne povzročiteljice_e nasilja. Njeno zanimanje je, ko govori o družbenih neenakostih, usmerjeno predvsem v mite, s katerimi družba legitimira lastne hierarhije.
Eden osrednjih je mit Združenih držav Amerike kot prostora svobode, demokracije in enakosti. Clifton mit o »ameriških sanjah« sooča z zgodovino rasnega nasilja, suženjstva in trajajoče neenakosti, pri čemer se zgodovinsko nasilje vedno znova vrača in ostaja daleč od »zgodovinskega« nasilja.
Podobno preizprašuje tudi spolne hierarhije in predstave o tem, kaj naj bi pomenilo žensko telo, materinstvo, spolnost ali dostojanstvo – na primer v poem in praise of menstruation, kjer menstrualno kri med drugim primerja z »zvesto« reko, ki se vsak mesec vrača v isto delto.
Skozi pesmi pa se kot mit ves čas pojavlja krščanska zgodovina in simbolika. Svetopisemske podobe pri Clifton niso zgolj znamenja vere, temveč postanejo material za ponovno pisanje in prevrednotenje ustaljenih predstav o grehu, odrešenju, smrti, vstajenju in upanju. Preizpraševanje zbirke ni usmerjeno le v to, kdo je zgoraj in kdo spodaj, temveč v same zgodbe, podobe in verovanja, zaradi katerih se nam takšna razmerja sploh lahko zdijo samoumevna.
Clifton mitov ne zavrača, temveč jih vsakič znova postavlja na preizkušnjo: Kaj sploh pomeni upanje v svetu, v katerem so družbene hierarhije tako globoko vpisane v telesa, da se zdijo skoraj naravne? Kaj se zgodi z obljubo odrešenja, če jo izrečemo iz perspektive telesa, ki je bilo ranjeno, izključeno ali zgodovinsko utišano?
In nenazadnje – kaj je z odrešitvijo tistih, ki z vidika tostranstva odrešitve morda sploh ne potrebujejo?
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
- Aljaž Primožič: Zgoraj, spodaj (o zbirki Lucille Clifton Blessing the Boats) - 24. 10. 2026
- Pogovor z Anjo Novak – Anjuto - 3. 9. 2026
- Aljaž Primožič: Skozi, čez (o zbirki Anje Novak – Anjute Žilažili) - 31. 8. 2026