Počelo pesnikove besede v novi pesniški zbirki Jana Šmarčana je ogenj in ne voda (str. 9) in vendar je voda enako pomembna. Voda je element očiščenja, odnaša mrtve reči, kot da se “pravljica”, in tu je pravljica tudi metafora za ljubezensko zvezo, lahko začne šele takrat, ko se konča prejšnja pravljica, oziroma ko voda odplakne spomin na prejšnjo zvezo in s tem ustvari prostor za novo. Pesmi, ki sledijo, jemljejo motive iz vsakdanjega življenja, tako iz preteklosti kot sedanjosti – tu srečamo za Šmarčana značilen balkon, prazno dvorišče, prazne stene, podobe, obžarjene z melanholijo, ki ostaja kljub občasnim izstopom iz vsakdanjega v sveto, kot v pesmi na str. 17: “Pred križem na steni boš pomolil in se prekrižal. Nek spokoj bo zavladal v tvojem domu. Zahvalil se boš za milost in se vrnil v vsakdan.”
Zbirko sestavljajo razdelki: Pod kapelo; Ona; Sveti norec, vila in pesnik; Pesnik; Zmaj; Njim. Prvi razdelek je zaznamovan s samoto, nostalgijo, tudi strahom pred smrtjo, toda ob koncu se pravljičnost vrne v Šmarčanovo pisavo – prineseta jo božični čas in nova ženska, partnerica, nova ljubezen ali vsaj obljuba nove ljubezni. Pri Šmarčanu pravljičnost ni stvar izmišljije ali oddaljene preteklosti, ampak jo pojmuje kot del sodobnosti, pravljičnost je posebna, je sveti in čudežni čas, a je tudi del vsakdana: “… ena prvih stvari, ki ti jih je povedala, je bila, da ljubi Božič in njegov kič.” Pravljica je tako posebno čustveno stanje (zaljubljenost), posebno duhovno stanje (je svet čas) in del profanega, vsakdanjega (“je vilinska vas na bližnjem trgu”), zato je pesnikova vila profana in ne sveta. (str. 10).
Razdelek Ona ni toliko o njej, kot je o njem, o prvoosebnem govorcu teh stavkov; ta je do sebe neprizanesljiv in spregovori o rečeh, ki jih raje potlačimo, pa naj gre za strah pred smrtjo ali ljubosumje in, rečeno z zdajšnjim besednjakom, pasivno-agresivno vedenje, ki ga spremlja: “… ne zarohniš kot ogrožen orangutan, marveč se potegneš vase in začneš cepetati.” (str. 24). Pesmi, ki so pred nami, so pesmi v prozi in segajo od drobnih zgodb do razmišljanj, so hkrati celoviti pesniški izdelki, celoviti kljub svoji fragmentarnosti, in poglavja nekega daljšega teksta, ki se odvija pred nami. Zato se mi zdi, da teksti prehajajo od poezije in dnevniških zapisov do esejev in nazaj, da se marsikateri od njih izpisuje prav ta hip pred mano, tako kot zadnja pesem razdelka Ona: “Zdaj toneš v spanec, jaz pa že malo utrujen zaključujem pesem. Rad te imam.” (str. 34). Katero pesem zaključuje prvoosebni govorec? To, ki jo berem? Pesmi zbirke Vila in zmaj krasi profilirana pisava, ki s čutnonazornimi podobami, te priklicujejo različna čustva in občutenja, od otožnosti do radosti, neredko znajo biti tudi samoironične, in s plastenjem vodi v več smeri hkrati; naj za hip ostanem pri plastenju: ob osnovni govorici je tu vedno tudi meta govorica, ki nas vodi v premislek o izrečenem in, kar je nemara še pomembneje, neizrečenem ali ne do konca izrečenem: “Prišlo je novo leto in z njim nov rokovnik. /…/ Stran nazaj sem začel in napisal ljubezensko pesem. /…/ Rokovnik je nov in prazen, vendar vem, da ga bom s pomočjo tebe, moja muza, kmalu napolnil in nato prelil v tiskarsko barvo.” (str. 32). Pesnik nas tako venomer vabi v svojo pesniško delavnico, v prostor in čas nastajanja pesmi. In če so pesmi pred nami, pesmi iz tega rokovnika, kje je potem omenjena ljubezenska pesem? Kolikor so Šmarčanovi teksti jasni, toliko so tudi izmuzljivi in ob branju me spremlja občutek, da berem bolj njihove sledi kot pa tekste same, na nek način so bolj zemljevidi tekstov kot sami teksti; k tovrstnemu, naj mu rečem z nekoč razvpito oznako, postmodernističnemu branju, napotuje tudi neke vrste neopredeljenost, izmuzljivost subjekta ter preigravanje različnih literarnozgodovinskih momentov, kot sta trubadurstvo in romantika.
V razdelku Sveti norec, vila in pesnik se nam subjekt teh pesmi še bolj odmakne, teksti zdaj govorijo o pesniku v tretji osebi, saj poprimejo dikcijo pravljice, prizore sodobnega, urbanega sveta pa zamenjajo prizori vaškega življenja, ki vsaj mene spominjajo na srednji vek in renesanso; pesnik tu postane trubadur, ki svojo izvoljenko, vilo, opeva iz daljave – ljubezen na daljavo, značilno za globalizirani svet, Šmarčan tako domiselno združi s trubadursko hrepenevsko ljubeznijo in tako prek ovinka podeli tudi pesniku domovinsko pravico obstajanja v sodobnosti. V tem razdelku je pomemben tudi lik Svetega norca, ki je morda bolj kot Pesnik in Vila, alegorična postava, saj je utelesitev presežnega, čeprav ni samo to: “Sveti norec je odšel, ko so mu ponudili mano, ki umirja.” (str. 40) – mana so tu pomirjevala. Svet, ki ga slika Šmarčan, torej ni zgolj obujanje srednjeveškega in renesančnega sveta, ampak je tudi sodobni ponoreli svet. Kot da bi nam pesnik želel sporočiti, da so iracionalni elementi, kot je na primer vraževerje, tik pod tenko povrhnjico razuma in uravnovešenosti in da lahko vsak hip izbruhnejo in svet poselijo s postavami vil, zmajev, škratov … Šmarčanova zbirka je zato hkrati intimna, na trenutke že boleče intimna, in družbena, tu se ne brani niti družbene angažiranosti, pri čemer pa ni črno bela, saj subjekt pokaže v njegovi dvojnosti v odnosu do sistema (ko mu sistem koristi, ga hvali, ko mu ne, ga graja).
V razdelku Pesnik v ospredje stopi že prej omenjena metapisava, osnovna tema pesmi postane pesnjenje samo, tekstom pa se tako ob dnevniškosti in pravljičnosti pritakne še esejističnost; Šmarčan premišlja pisanje, ki nastaja pred nami, pri tem pa ga ne poskuša uzreti od zunaj, temveč od znotraj, zdi se mi, da ga bolj kot rezultati zapisanega zanima to, kaj pisanje dela njemu oziroma govorcu pesmi: “Tako drugačni so ti dnevi, odkar spet pišeš.” (Str. 46).
Tudi razdelek Zmaj se začne v takšnem tonu: “Napisal si pesem in sedaj že sanjaš nov cikel in v predrznosti kar celo zbirko.” (str. 59). Tudi pesmi v tem razdelku se gibljejo v polju refleksije napisanega, s to razliko, da Šmarčana tu ne zanimata toliko psihološki in socialni vidik pesnjenja, temveč njegov duhovni, presežni del. Na vprašanje, kako naprej, ki se postavi ob manjši ali večji pisateljski blokadi, Zmaj odgovori: “Prinesi mi darove: nekaj sočnega mesa in cvetove. Jaz pa ti v zameno povem pesem, ki bo odprla pot tja daleč do izvora ognja.” (str. 59). Zmaj je muza, navdih, demon, Shelleyjev veter ali leva možganska hemisfera, se pravi, je tista točka, v kateri se rojeva ogenj kot počelo življenja,ljubezni, pesnikove in pesniške besede. Šmarčanova pesmi so polne drobnih, na prvi pogled neopaznih pesniških figur, kot sta na primer notranja rima in asonanca v zadnjem citatu. Te seveda v poeziji niso nikoli zgolj okras, pesem ni reklamni tekst, ampak so integralni del pesmi – Zmaj kot utelešenje pesniškega lahko govori le z jezikom poezije, v katerem, če uporabim metaforo, gori prvobitni ogenj. “Kot da vstopaš v nov svet, a vendar znan. Tako prijetno toplo in svetlo postaja. Zdaj veš, zmaj je govoril,” zapiše pesnik na strani 60 in tako izjemno natančno opiše trenutek, ko spoznamo, da smo bili, rečeno z Edvardom Kocbekom, deležni “srečne ure obiskanja”. Toda prikličimo si v spomin še enega pesniškega velikana preteklosti, Rilkeja in njegove Devinske elegije, ki se začnejo prav v tem hipu in z zavestjo o strašnosti angela. “Ura je pozna in želiš si človeškega glasu. /…/ Ostal si sam, ostal je zmaj.” (str. 61). Kolikor je dar pesnjenja blagoslov, toliko človeka tudi izpre iz človeškega sveta in zapre v objem zmajevega repa. Pisanje poezije tako je in ni človeško početje in pravljičnost Šmarčanovih verzov ni pravljičnost retuširanih pravljic iz 19. stoletja, ampak takšnih pravljic, kot so bile pred retušo: toplih, svetlih, a tudi strašnih. “Zmaj je mir, zmaj je toplina doma, zmaj je smrt.” (str. 67). Toda pri Šmarčanu stvari niso nikoli enoznačne: zmaj ni le zmaj pesništva, je demon, ki nas lahko mimogrede zapelje v pogubo, je gon po samouničenju … Pretresljivi so stavki, v katerih Šmarčan spregovori o alkoholizmu, s tem pa se zbirka vrne k začetku in prek njega napoti h koncu: “Dobro bi bilo, da namesto bruhanja po pivu bruham besede.”
V razdelku Njim se ton pesmi umiri in njihove različne plasti v marsikaterem pogledu pridejo do svojega zaključka, nastopi govorčeva sprijaznjenost z usodo, s koncem, le da slednji – vsaj tak je moj občutek – nastopi v futuru: “Potem se sprijazniš, sprejmeš svojo usodo. Vedno globlje v čas izginjaš in nato nekega dne za vedno zapreš veke.” (str. 86). S tem pesnik zbirko ob koncu tudi razpre, k novim ljubeznim, novim pesmim.
Jan Šmarčan je z zbirko Vila in zmaj ustvaril sodobno ljubezensko pesnitev, ki je zaradi svoje navezave na trubadursko pesništvo še toliko bolj sodobna, tako kot je sodobna tudi zaradi navezave na srednjeveško-renesančno obdobje; je intimna, hkrati pa se dotika najglobljih zgodovinskih premikov: se še komu zdi, da naša civilizacija nezadržno drsi v neko novo varianto fevdalizma?
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Pesnik, zmaj in ona (o pesniški zbirki Jana Šmarčana Vila in zmaj) - 4. 10. 2026
- Peter Semolič: Teža svobode (O zbirki Ena na ena Martine Potisk) - 23. 4. 2026
- Pogovor z Martino Potisk - 21. 4. 2026