Izbor poezije Zorana Pevca (V sobi – raje bi, da ne/ 1986-2024, Hiša Poezije, 2025 ) predstavi vpogled v pesniško tkivo 11-ih Zoranov knjig poezije, kjer pa je kot v naslovu zbirke “Moški v sobi” ( 2004) centralno izhodišče pesnjenja prostor (soba) in “lirski subjekt “ ( moški ali ženska), ki v svojem prostoru-čumnati, izbi, sobani, podstrešju, sobi … išče svoj notranji pesniški kraj-svoj “hortus conclusus”. Latinski izraz je tukaj na mestu, saj se Pevčeva poezija navezuje na filozofsko in humanistično nasledstvo sodobne človeške zgodovine in nakazuje poetiko visoke intelektualne ravni z znanstveni referencami, ki pa ostajajo globoko pesniške.
Tako že prva zbirka “ Orbis pictus” ( 1986) referira na “Svet v slikah”- prvo slikanico za otroke, ki jo je ustvaril češki mislec in pedagog Jan Amos Komensky (Orbis Sensualium Pictus, 1658). Že naslov nam sugerira, da živimo “slikovni svet”, da nas obkrožajo vizualni dražljaji, ki jih lahko le z refleksijo ponotranjimo v poiesis:
“potemkinove vasi so postale hit tisočletja/
pogrošne imitiacije so pogoltnile vsa doživetja.
(Kanibali)
Desetletje kasneje sledi knjiga “Zapisi pozabljenih” (1996), ki tudi z naslovom nakazuje hermenevtiko starodavnih palimpsestov in vedenje, ki se iz pozabe obuja v prisotnost zavesti, kjer se kot v zrcalnem blodnjaku soočamo s spominom in pozabo:
Zrcalni blodnjak
“Sem, ker me ni, in zato vam lahko/ govorim o lutkah v starih zaprašenih/ skladiščih …
…
(Collectanea notationes: naše edino/
upanje je poskus – napolniti praznino).
Kako napolniti praznino? Kako spregledati simulaker v “hitrosti osvoboditve” in zaobjeti resnično bistvo stanja stvari? Zoranov odgovor je poezija.
“Stoletje alkimije se razteza v frazo neskončne ravnine …”
Poezija kot alkimistična dejavnost kot “kamen modrosti”, eliksir življenja- zlato iz besed, ki jih kopiči živo srebro govorice. To so uvodne zbirke, ki vodijo na nek način v centralno tematiko Zoranove zrele poezije, t.j. “Moški v sobi” ( 2004 ). Naj takoj povem, da je ta središčna eksistencialno poetična tema našla nadaljevanje v zbirki “V sobi” ( 2024 ), kjer pa “moški” postane pesnik in pesnica iz svetovne literarne zgodovine.
Drznil bi si reči, da je ta “subjektivnost v (objektivnem) prostoru osrednja eksistencialna tema Zoranove poezije, kjer “moški-pesnik/ca- subjekt” s svojim poetičnim delom ustvarja svoj notranji kraj čustvovanja – razmisleka in spomina.
V pesmi XXVI:
Moški v sobi/ ve, da je od resničnega potovanja/ veliko lepše potovanje med črkami,/
zapisanimi v različnih knjigah”.
Pesnik kot psihonavt, popotnik po pokrajinah svoje duše skozi duše drugih pesnikov-popotnikov.
Seveda me “ideja” spominja tudi na znamenito knjigo Xavierja de Maistera “Potovanje po moji sobi”, kjer v duhu razsvetljenstva spremljamo dnevniški potopis po avtorjevi sobi, ki se spotoma spreminja v refleksijo lastne duše.
Pridemo do neke točke “spoznanja”, vendar je vednost-epsiteme postavljena v oklepaj: tako v zbirki “V neki točki” (2006) Zoran zapisuje verze v oklepajih in formalno postavi v “suspenz” resnico- trditev, ki tako nakazuje povratno zanko razmisleka bralca in avtentičen dvom do sveta, ki nas z Descartesovo metodo vodi do jasne in razločne spoznaje (“kako dobro je včasih biti sam”).
“Hasidski pevec” (2011) je na nek način najbolj “sanjska” Zoranova knjiga, v smislu bogastva in metaforike goste pesniške govorice, ki se mnogokrat začenja z vprašanjem: “kaj je izkustvo spraševanja?” (Kamen brez sveta); “So sanje začetek poti?” ( Zvezdni vrt) in nas poetična pot vodi skozi labirinte nezavednega in starodavnega “kabalističnega” izročila o uganki stvarstva.
Sledi “To ni Michel Foucault” (2014), ki je že v naslovu referenca na slavnega filozofa in misleca 20. stoletja, hkrati pa seveda aluzija na znamenito R. Magrittovo sliko Ceci n’est pas la pipe, kjer je narisana “pipa, ki ni pipa”. Torej filozofija in nadrealizem, dva polja, dve tvarini uma, ki prehajata, se križata v poetiki (za)umja:
“to ni Michel Foucault
in ni filozofija
umetna mačka v kotu prede
in ni norost
ne drugi slog norosti …”
V knjigi je mnogo referenc na sodobno umetnost: Donna Haraway, Robert Frost, Street art, Jason Shinder … a celoten korpus “ni vidno v nevidnem”, je le okvir pesniške slike, je “pesem, ki ni, a prav s tem še bolj obstaja”.
“Kako postati nihče”(2018), knjiga pesmi, ki se v Zoranovem stilu sprehaja med kulturnimi referencami od visoke do popularne kulture kot nekakšen eksperiment:
“Na razpolago imam vse pesmi”. (Eksperiment).
…in ustvarja intimno zvezo in preizpraševanje odnosa do umetnosti in samega sebe:
“A je lahkotno (p)ostati Nihče,
ob vseh, ki hočejo biti vse.” (When death comes around)
“Na objektivističnem stolu “( 2021) so pesmi, ki se vživljajo v perspektivo “avtorjevega stola”:
Platon, Chagall, Cinestol, Abraham, Pesnik … od mitologije, verstev, filozofije, do sodobnih kulturoloških fenomenov.
“Beckett- moj advokat” ( 2022), pa je “hommage” S. Beckettu, mojstru “izginjanja” govorice in jezika, mojstru neupovedljivih zamolkov, kjer pa s Pevcem dobimo poetično izkušnjo prvotnega erosa: “vsak dogodek je treba preizkusiti znova”, prvotnega izvira človeške kreativnosti.
In tako se v izboru srečamo z zadnjo zbirko “V sobi” ( 2024), kjer se eliptično vrnemo k izviru:
času in prostoru-notranjem kraju, kjer pesnik črpa svoje besede – v stihiji stihov lušči poetični credo.
Cela vrsta pesnikov in pesnic se zvrsti v Zoranovi sobi in se ponovno rodi skozi pesniški pogled in zapis vrhunskega pesnika, ki je našel svoj jezik univerzalne pesniške lepote v vsaki sobi, kjer ga prebiramo, četudi je nad nami le nebo.
Zoran Pevec je nasledstvo sonca – in raje bi, da je.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
- Andraž Polič: Pesnikove sobe - 2. 7. 2026
- Andraž Polič: Vnazaj obstanejo pesmi - 31. 5. 2026
- Andraž Polič: Kavafis in grški Eros - 28. 3. 2026