Ana Žunič: Kirka na Jadranu

Pesnik in prevajalec Peter Semolič je v spremni besedi pesništvo v najnovejši zbirki Andraža Poliča uvrstil med popotno poezijo posebne vrste, kajti že naslov, kjer vlada čarovnica Kirka iz Odiseje, bralcu da slutiti, da bodo pesmi govorile o zapletenih odnosih med človekom in mističnimi silami morja. Gre za čutne in premišljujoče impresije s popotovanja po Jadranu, kjer so oporne točke za popotnika in/ali bralca le imena otokov in obalnih mest, vsemu ostalemu pa vladajo skrivnostne globine morja. Sredozemlje so že od Odisejevih časov naprej zaznamovali spopadi in lepota, ki je lahko ob sončnem zahodu tako silna, da je človekov jezik ne zmore ubesediti. V pesmih se drobci zgodovine in mitologije povezujejo s filozofskimi mislimi, družbena kritika se plete z ekokritiko, simboli književnosti se povezujejo z osebnimi spomini popotnika/pesnika, vse skupaj pa prepletajo univerzalna občutja; od najbolj temeljnih, kot so doživljanje sonca, poletnih užitkov, plesa, petja, okušanje soli in vina ter opazovanje čarobnega bleščanja planktona, pa vse do kompleksnejših občutij, ki zahtevajo trenutek premisleka – tu gre za spoznavanje lepote v preprostih stvareh, za izkustvo revščine in duhovnega bogastva, učenje sobivanja z nepredvidljivo naravo in nepredvidljivo naravo človeka, doživljanje samote in miru, ko se sredi kaotičnega sveta človek na čolnu zave, da smo kljub vsemu podrejeni gibanju vetra.

Pesniška zbirka Andraža Poliča Kirka na Jadranu.

“Burja nas drži v zalivu tri dni.
Pojenja sol in domače vino.
Potem nastopi tista preizkušnja treznosti,
ko je čas mera trpljenja.
V kokpitu smo zbrani
in bližina je vse težja.
Kot bi me vsak pogled privezal na jambor,
kjer mi sirene ližejo tretje uho.
Kot bi si želel le dolge ceste za svojo samoto.
Kljub tehnologiji 21. stoletja
smo še vedno odvisni od vetra …
to me pomirja.”

Kornati, III.
 

Vrednotni in miselni okvir popotnika/pesnika je torej znan, pesmi pa v odličnem jeziku (ki je hkrati dovolj znan, da zbudi spomine, in dovolj skrivnosten, da poraja nove miselne povezave) odkrivajo podobe po meri epskega popotovanja in nagovarjajo popotnika/bralca, sodobnega Odiseja, ki ga Peter Semolič poimenuje homo turisticus. V svetu megapotrošništva, v digitalnem svetu instant užitkov, v črno-belem svetu, v katerem se zdi, da barve mitologije, fantastike in erotike obstajajo le še v zaprašenih knjigah na policah, na simboliko Odiseja, Kirke in Itake pa smo pozabili, je poetika Andraža Poliča, ki presprašuje “klasične”, nadčasovne problematike, izredno dobrodošla. Bralca pesmi v zbirki pozivajo k iskanju lastne intimne Itake ter k premisleku o eksistencialni in poetološki temi – ali se je Odisej sedanjosti in prihodnosti sploh še sposoben odpraviti na potovanje, ki med dolgimi urami samote sredi voda naplavi tudi težka vprašanja o smislu, minevanju, ljubezni in premnogih zmotah človeštva, ter kako lahko pri tem pomaga poezija?

 

Ana Žunič
Latest posts by Ana Žunič (see all)