Najnovejše objave

pesmi

Krištof Dovjak: Kača

Tepih spustim iz valja na štiri strani. Izgubljen beduin v puščavi poskušam najti celo pesem v pesku. Abeceda, nemirna kača v porah, miga z jezikom iz živega srebra. Igra se, kakor da bi hotela reči: »Zame ni prepovedanih stvari, grem in se spet vrnem, živa, živa, ujeta v kaplje, razbita in cela, bogastvo žarka najdem v pravem kotu, lesk iztisnem iz svojega hrbta, jezik razžrem človeku, ki poje.« Abeceda, nemirna kača v porah, môra pesmi v tankolasi gubi [preberite več]

14. 6. 2018

Jure Potokar: Dom

dom je tam, kjer se ustavi duša, kjer vsak dotik podplatov s tlemi nadaljuje zgodbo, dolgo več kot tisoč let.   ostri kamenček se ti zajeda v kožo, škržati ti z brezkončno prošnjo umivajo uho. če zapreš oči, se pred teboj razgrinja   enciklopedija obrazov, ki jih več ni. dolga pot v delfe ti lepi prah na obraz. trpko se navzdol zasukajo kotički ust.   v glino si zapisal le prgišče [preberite več]

27. 5. 2018

Jure Potokar: Stene

stene, bele stene pomnjenja, z ostrino noža izrisan svet, s pogledom upognjena senca telesa.   povsod okoli tebe so, razpete kakor mreža nad dnom sveta, ki zeva vate. stene, bele stene vsega pozabljenega,   mrzle in trdne kot obljuba samote. med njimi se skrivaš, med njimi bediš, noč za nočjo se obljube spreminjajo v prah.   vstal si in na žebelj pri vratih obesil [preberite več]

23. 5. 2018

Jure Potokar: Vrata

vrata v svet in vrata iz sveta. iz svetle jesenovine, ki je potemnela kakor sanje. ob robu žebelj, da nanj obesiš ključ. in vsako upanje.   prestopil sem jih nov, neuk in nebogljen, poln lakote in nestrpnosti, docela vpet v silnice množice zgodb, ki sem jih bral, vendar nikoli doživel.   vrata kot meja dveh svetov, ki se nikjer ne stikata; svet domišljije in slepila, ki mu nasproti stoji vse, kar naj bi res bilo.   čas je zdaj dokaz, da so tečaji [preberite več]

20. 5. 2018

Lidija Dimkovska: Wannseejski diptih

Seveda vam lahko povem, kaj je takrat rekel Eichmann, saj sem to slišala na lastna ušesa. Kadar kdo govori o hrani, si zapomnim vse do zadnje besedice. Pravijo, da je to poklicna deformacija, čeprav sem iz kuharice postala gospodinja, ki je stregla kavo visokim gostom. Še zdaj ga vidim, kako je napel svoje telo, ko je pazil, da stol ne bi močno zaškripal, čeprav takrat rado še bolj zaškripa. Z roko je premeril, ali sta od skodelice kave do roba mize dve pedi, in s pogledom premeril še [preberite več]

18. 1. 2018

Mladen Blažević: Beločnice

vsakič ko se široko odprtih oči skrijem v množici in pogoltnem kletvico si odtrgam košček telesa nimam več prstov na rokah in nogah   ljudstvo Evenkov se ni začudilo ko je v gozdu kjer so lovili majhne kožuharje padel komet   odprl je okno jamo zemlja je požrla ledeno kroglo in zaprla oko z veko iz prsti drevesa so se podrla in se polegla kot razvejane trepalnice   od takrat mislijo da ima zemlja oči in da jih odpre le zato da bi jih spet zaprla   Prevedel Peter [preberite več]

28. 9. 2017