Tvoja pesem Po poti poezije v srčiko zadane bistvo poezije. Praviš: »ne morem se odpovedati Poeziji, usojena mi je, pretaka se po krvi«. Kako je poezija povezana s tvojim bistvom in kdaj se je zgodilo tvoje prvo srečanje s poezijo?
Poezija je moje bistvo. Brez nje nisem to kar sem, poezija me določa. Preko nje se lahko najbolje in najgloblje izražam. Če se navežem na omenjeno pesem, je Vladimir Martinovski v svojem kritičnem pogledu na pesniško zbirko Pot zapisal: »pesniško popotovanje v zbirki ni namenjeno samemu sebi, igri in razvedrilu, ampak bistvena, usodna potreba«. Verjetno tudi zato pišem, odkar vem zase. Še vedno hranim pesniške zvezke iz otroštva, gre za neko vrsto dnevnik odraščanja mene kot osebnosti in avtorice. Imela sem srečo, da sem živela v hiši polni knjig. Moja starša sta bila učitelja v šoli in sta ves čas kupovala knjige, ki so jih nudili in predstavljali v šolski knjigarni. Tako sem si zgradila svojo osebno knjižnico, to hrepenenje ter hlastanje po knjigah ter poeziji pa je ostalo v meni do danes. Morda je prav ta ljubezen do knjig, do besede, vcepljena in prirojena, določila moj poklic.
V tvoji poetiki lahko opazimo številne motive duhovnosti in aluzije na Biblijo. V določenih pesmih se zdi, kot da tkeš niti arhaičnega z modernim. Kakšno vlogo ima notranji, duhovni, onostranski svet pri tvojem ustvarjanju poezije?
Konec leta 2022 sem izdala zbirko Zgodbe iz prejšnjega stoletja. Morda ta naslov lahko pojasni prepletanje arhaičnega in modernega v mojem delu. Jaz sem otrok preteklega stoletja, otrok socialistične Jugoslavije, v kateri se je resnično učilo in bralo, še posebej otroci na vasi. Mislim, da so ta tri dejstva ključna zame kot osebnost in avtorico. Raziskovanje psihologije, duhovnosti in Biblije, ne le v kontekstu duhovnosti, temveč v kontekstu književnosti, se v meni razvija naravno. Izvira iz želje po uresničitvi sebe in sveta, v katerem živimo, razumevanju stvari, ki jih ne moremo opaziti. Kajti te so bolj pomembne od vidnih. Ne pozabimo, da ima oko omejeno ostrino in v njegovo vidno polje zaide le zelo majhen del pojava. Mislim, da niti nimam pesmi o naravnem pejsažu, vsa moja poezija govori o pejsažu duše.
Po poklicu si lektorica makedonščine. Svojo jezikovno mojstrstvo kažeš tudi v poeziji z izbiro starih makedonskih besed, tvorjenkami, besednimi igrami. Kako izbiraš besede in na kaj si pri jeziku še posebej pozorna?
Ko sem zatopljena v pisanje ne razmišljam o besedah in izboru besed, one preprosto »pridejo same od sebe«. To je čudežen občutek – misel se te naenkrat dotakne/se prikrade in preplavijo te besede, ki od tebe zahtevajo, da jih zapišeš. Kakor da se preko moje roke zlijejo na papir. Ko pa je enkrat zapisano to, kar je prišlo »samo od sebe’«, sledi kritično čiščenje, brisanje, dopisovanje, zamenjava določenih besed z bolj primernimi. Odraščala sem na vasi, z babico in dedkom, ki sta govorila bolj arhaičen jezik, ki ga danes mladi ne uporabljajo več. Zdi se mi, da skušam nekako podzavestno pred pozabo ohraniti te stare besede. V poeziji ne maram tujk in modernih izrazov. Rada imam čist makedonski jezik, ki ni onesnažen s tujimi elementi. Ne le kot avtorica, ampak tudi kot lektorica imam etično dolžnost, da ohranjam makedonski jezik in skrbim zanj.
V enem od intervjujev si dejala, da je lektor podoben vrtnarju, ki izkoreninja plevel. Kakšen pa je literarni jezik sodobnih makedonskih avtorjev in avtoric? Ali se pri svojem delu soočaš z jezikovnim plevelom?
Ta primerjava res drži. Še posebej, ko začnem z lektoriranjem nove knjige, se počutim kot poljedelec, ki z zavihanimi rokami vstopa na njivo, da jo očisti plevela. Ampak, če ne bi bilo jezikovnega plevela, ne bi obstajal poklic lektorja. Sodobni makedonski avtorji so jezikovno zelo pismeni in v njihovih rokopisih ni veliko ‘«plevela za odstraniti’«. Pri njih mi manjka le jezikovno bogastvo, ki ga najdemo v knjigah starejših generacij, s katerimi sem odraščala. Pa vendarle, današnji avtorji odraščajo v drugačnih časih in vsako obdobje ima svoj jezik, svoje izraze.
Več lektorskega dela je v prevodih, še posebej iz angleščine in večinoma pri mlajših prevajalcih. Ne le v leksiki, ampak tudi v sintaksi, morfologiji, stilistiki. Čedalje redkejši so prevodi v duhu makedonščine. To zgolj potrjuje dejstvo, da za dober prevod ne zadostuje le znanje izvirnega jezika, ampak je potrebno poznati tudi bistvo maternega – ciljnega jezika.
Poleg poezije pišeš tudi eseje, kratke zgodbe in romane. Čeprav se v proznih delih dotikaš drugačnih tem, se zdi, da se ves čas ponavljajo določeni skupni motivi. Lidija Dimkovska je v recenziji zbirke kratkih zgodb Zgodbe iz prejšnjega stoletja zapisala, da so »poreklo, korenine, vaška ne(idila), odraščanje, ranljivost človeškega bitja, pozaba, spomini, življenjska pot tiste teme, ki jih obdeluješ na avtentičen način v duhu makedonske klasike«. Zakaj so ravne te teme tiste, ki te nagovarjajo in spremljajo tvoj opus?
To so najpomembnejše stvari v življenju. Lahko postaneš karkoli, lahko se povzpneš na najvišjo lestvico uspeha in bogastva, vendar boš globoko v sebi občutil praznino, če pozabiš na korenine oziroma kraj od koder izviraš in ljudi, ki so te oblikovali. Na nek način poreklo določa tudi smer ustvarjanja. Odraščanje, odhod v veliki svet – to so večne teme človeštva. Kdo smo in zakaj smo na tem planetu, potreba, da na tem svetu pustimo svojo sled, ljubezen in dobrota nasproti sovraštvu in zlobi, spomini in pozaba, vračanje, ne le v otroštvo (ki z današnjega zornega kota izgleda malo idilično), ampak tudi v nek drug zgolj sluten/občuten obstoj. Vse te teme so pravzaprav univerzalne, vendar le prelomljene skozi moje notranje ogledalo. V najnovejšem romanu Bela Sama (2023) se malo bolj poglobljeno in resno ukvarjam z ženskimi temami, čeprav se z njimi ukvarjam že v določenih predhodnih zgodbah in pesmih (večina jih še ni objavljenih).
Pesniška zbirka Pot je pravo popotovanje poezije, začne se s potjo vase, nadaljuje s potjo do drugih in konča s potjo ljubezni. V zbirki se ponavlja vprašanje iskanja sreče v odtujenem svetu, iskanje rešitev v situacijah, ko se zdi vse izgubljeno. Kako nam poezija lahko pomaga prebroditi vse težke poti, ki jih nosi življenje?
Poezija je poglabljanje v globino duše in povzdigovanje duha. Ona je pot vase in pot k drugim, k svetu – je način lastnega raziskovanja ter kritičnega preverjanja stvarnosti. Morda sem še vedno idealist, če menim, da je poezija zdravilo, najprej za njenega ustvarjalca, potem pa tudi za njene bralce. Ker je globoko doživeta, izhaja iz reševanja osebnih dilem in težav, lahko vsakomur, ki se sreča z njo, ponudi rešitev ali pa vsaj tolažbo.
Eden ključnih vzrokov za iskanje poti vase, k drugim, k ljubezni je ravno zavest o našem mračnem in odtujenem svetu. Ta temen ocean ima najraje povprečje, v času nejevernih Tomažev, kakor pravim v Poti. Neverjetno je, da bolj ko smo tehnično civilizirani, bolj se biološko vračamo h krvoločnosti in borbi za teritorij. Najbolj aktualen primer je rusko-ukrajinska vojna in ponovno vzplamtel izraelsko palestinski konflikt z masovnimi uničenji in umori, zaradi katerih me je sram, da sem pripadnik takšne človeške rase.
Študirala si južnoslovanske jezike in književnosti. Imaš morda kakšnega slovenskega pesnika, ki ti je blizu in te lahko navdihne pri lastnem pisanju? Kako vidiš povezave med slovenskim in makedonskim literarnim prostorom?
Diplomirala sem na katedri za jugoslovanske književnosti (kasneje se je preimenovala v južnoslovanske književnosti), kjer smo imeli poseben predmet slovenska književnost. Danes nam je preko spleta lažje spoznavati in slediti ustvarjanju sodobnih avtorjev. Nekateri slovenski pesniki, ki sem jih brala in so mi všeč so Tomaž Šalamun. Josip Osti, Boris A. Novak, Brane Mozetič, Peter Semolič, Stanka Hrastelj, Barbara Pogačnik, Aleš Šteger. Navdušila me je tudi zbirka Svetlane Makarovič Prekleti kadilci, všeč mi je poezija Aleša Debeljaka (podpišem se pod njegov verz »Ponižno hvalim to radost«!), generacijsko in pesniško mi je blizu Aleš Mustar. Pri založbi TRI, kjer delam kot lektorica, smo izdali knjigi Kakor v filmu Vinka Moderndorferja ter slikanico Barbare Simoniti Močvirniki.
Leta 2007 sem v Kočanih spoznala in imela krasna druženja ter branja s Cvetko Bevk, Andrejem Hočevarjem, Marcellom Potoccom in Nino Kokelj. Dve leti pozneje nas je nekaj makedonskih pesnikov prišlo na enotedenska pesniška branja v Slovenijo. Zelo pomemben kraj za srečanja in spoznavanja so tudi Struški večeri poezije. Ta osebna srečevanja so zelo pomembna za razvijanje medsebojnih vezi, tako človeških kot ustvarjalnih. Zelo pomembni pa so tudi prevajalci in medsebojno objavljanje knjig tako v Makedoniji kot v Sloveniji.
Kakšna je vloga pesnice v sodobni družbi, ali poezija lahko spreminja svet na bolje in kako?
Naivno je verjeti, da lahko poezija spremeni ta naš svet, ki je lačen surovosti, v katerem do čedalje večjega izraza prihaja voajerizem po človeškem trpljenju. Palestinski pesnik Marwan Makhoul pravi, da za pisanje poezije mora slišati petje ptic, da bi slišal ptičje petje, pa morajo umolkniti letala. Pa vendarle ne smemo odnehati. Kakor ta piše tudi sredi ropotanja orožja, moramo biti tudi mi vsi s svojo poezijo glasniki tako potrebnih sprememb v svetu. In na koncu, moramo pustiti sledi pričevanja v tem surovem viharniškemu času.
Pogovarjala se je Lara Mihovilović
- Lara Mihovilović: O usojeni, neizbežni poti poezije v zbirki Pot Violete Tančeve Zlateve - 25. 4. 2024
- Pogovor z Violeto Tančevo Zlatevo - 23. 4. 2024
- Pogovor s Slavom Gjorgjom Dimoskim - 18. 6. 2023