Letos poteka že 17. Festival Pranger, ki sta ga ustanovili skupaj z Lucijo Stupico. Kako se spomniš začetkov festivala, ki je precejšnja posebnost, saj je organiziran okoli soočenja pesnice, pesnika na eni strani in kritičarke, kritika na drugi strani?
Kolikor mi luknjičav spomin narekuje, je bilo nekako takole:
Z Lucijo sva bili od leta 2000, ko sva se spoznali, v živahni duhovni izmenjavi. Zaupali sva si od prvega dne, obe stari 29. Obstaja korespondenca, zdaj sva jo še enkrat prebrali – za crknit od smeha.
Pranger smo zasnovali 2003, takrat smo tudi ustanovili zadevno društvo, 4 ustanovni člani smo bili, 2 x Stupica in 2 x Potočnik Černe. Lucijin mlajši brat športni organizator in karate mojster David je pripomogel z željo, da bi skupaj s sestro organizirala tudi kulturno dogajanje v njuni domači občini Šmarju pri Jelšah, in s predlogom, da bi se kaj dogajalo okrog srednjeveških sramotilnih stebrov, ki so zaščitni znak Kozjanskega in Obsotelja. Lucija pa je bila tisto leto marca gostja hrvaškega festivala Goranovo proljeće, s katerega se je navdušena vrnila in poročala o tem, kako pozorno in odprto ostali pesniki in drugi gostje prisluhnejo poeziji, in da se zatem pletejo zelo formativne debate, bere pa se ob vodnjakih. Kot mlada pesnica je v Sloveniji pogrešala več neposrednih pogovorov o poeziji. In točno ta želja mlade pesnice je za obstoj festivala bistvena. In unikatna. (Predsednik DSP Dušan Merc je na Prangerjevi novinarski konferenci 30. 06. 2020 opozoril na zanimivo okoliščino: »Posebej pomembno se mi zdi to, da se je podelitev Stritarjeve nagrade pred leti preselila v Rogaško Slatino, kjer je Stritar leta 1923 tudi umrl. Predstavljam si, da bo dovolj odmevno to, da kritiku oziroma kritičarki nagrado podeljuje stanovsko društvo, torej kolegice in kolegi. Da torej – malo cinično rečeno – »žrtve« kritikov podeljujejo to nagrado. To pomeni, da – paradoksalno – pohvalijo tiste, ki nas najbolj grajajo. To se mi zdi zelo v redu.« – In Dnevnik je 03. 07. 2020 z duhovitim mednaslovom namignil, da bo na Prangerju podeljena nagrada DSP »najboljšemu rablju« 😊) – Ampak Stritarjeva nagrada se nam je pridružila šele 2013, tri leta zatem, ko je Lucijo življenjska pot že ponesla v svet.
Če se vrnem h korenini:
Poletje 2003 sva z Lucijo preživeli vsaka s svojo štipendijo v vili ob jezeru Wannsee pri Berlinu. Avgusta sva v vilini kuhinji s pogledom na vode, v katerih si je skupaj s prijateljico vzel življenje Henrich von Kleist, pretuhtali festival, ki tedaj še ni imel imena. Dve vitalistki. Sama sem verjela v literarno kritiko kot urednica Večerove literarne priloge 1996-2000, in kot komparativistka. Zdelo se mi je, da bi lahko funkcionirala srečanja kritičark in pesnic iz oči v oči – torej srečanja kritikov, ne le bralskega občinstva. Na enem od skupnih sestankov jeseni 2003 v Lucijinem tedanjem stanovanju na Vurnikovi v Župančičevi jami je bil z nekaj debate sprejet predlog »provokativnega« imena Pranger (Delo letos iskrivo piše o »sramotiteljih« kritikih). Postavili smo strukturo 3-kratne »obdelave« poezije, s kritiki, s prevajalci in publiko na literarnem večeru. Lucija je kot arhitektka naredila grafično podobo, jaz spisala koncept in gradiva za medije, David je priskrbel osnutek društvenega statuta.
Prvi Festival Pranger je bil konec septembra 2004, naredili smo ga s 3.800.000 SIT: 700.000 SIT Občina Šmarje pri Jelšah, 500.000 Ministrstvo za kulturo, 100.000 SIT JSKD, ostalo sponzorji (Steklarna Rogaška, Kemoplast Šentjur, Štajerski val, Kozjanski park, Vinska klet Vreže) – ki sta jih priskrbela domačina, prvih nekaj let pa je festival omogočal velik psihofizični vložek širše družine Stupica. Vsi smo delali udarniško, daleč daleč največ pa vodja festivala, Lucija, ki je za festival prva leta naravnost izgorevala. Že naslednje leto, 2005, smo festival premaknili na julij – 7. 7. se je začel, tako kot se bo letos 17. Pranger. Tedaj smo že dodali konceptualno razpravo – po pobudi filozofa in takrat malo še pesnika Gorana – prva tema pa je bila Poezija & politično. Zelo burna debata je bila, in sicer v prostorih Kozjanskega parka v Podsredi.
O spominih iz prvih in naslednjih let bi lahko napisali debele knjige, morda kdaj tudi bomo. Posamični, kot tale moj, so nujno enostranski.
Sodiš med najodličnejše slovenske prevajalce, prevajalke, leta 2008 si za svoje delo prejela tudi Sovretovo nagrado. Kako je književnost vstopila v tvoje življenje in kdaj in kako si se odločila za prevajanje?
Hvala za prijazne besede.
Knjiga je v mojem otroštvu še pomenila kulturni kapital. Imeli smo kar veliko knjižnico, čeprav sta bila starša ekonomista in profesionalno nista bila povezana s knjigo. Iz časa vrtca se spomnim, da sem imela rada Kraljično na zrnu graha (če si hipersenzibilen, si plemenit – pravzaprav škodljiv nasvet), Nano malo opico (če ne grabiš v pest, si svoboden in preživiš – zelo koristno), kaseti Zvezdica zaspanka in Medvedek zleze vase in še kaj, Setonove zgodbe iz kanadskih gozdov, recimo. Andersenova Deklica z vžigalicami me je kot otroka močno prizadela, jokala sem kot dež, in zdi se mi, da mi je še okrepila odločno željo po topli svetlobi varnega doma. V osnovni šoli pa se je pokazala ta literarna strast. Kupi knjig in čepenje v Pionirski knjižnici. V četrtem razredu me je razredničarka pohvalila, ker sem si izmišljevala nove besede in mi s tem dala informacijo, da je to torej nekaj nevsakdanjega, obenem pa družbeno sprejemljivega. Sledil je »dopisniški« krožek, nenavadno poimenovanje za literarna druženja na šoli. Tam sem že spoznala dela Draga Jančarja, na primer, spomnim se Velikega briljantnega valčka, ki smo ga z očetom in mamo tudi gledali v teatru. Ko pomislim, je bila morda pomembna za to smer prof. Zinka Iršič, prijetna slovenistka, ki je bila naša razredničarka in mentorica krožka.
Hkrati pa so bile na domačih policah tudi knjige v nemški gotici, ustno izročilo pesmi, pogovori z nemško govorečo omo, ki ni bila baš knjižni molj, v parku na promenadi sva krmili golobe, ob nedeljah pa skupaj z mamo sedeli v kavarni, bolj take reči, ki pa niso bile nezdružljive z zgodbami v knjigah. Sploh v povestih Ericha Kästnerja. Te oranžne knjige sem imela rada, in lepo so bile prevedene. Še danes, ko kje srečam kakšnega malega rjavega jazbečarja, z ljubeznijo pomislim na besedo »dakeljček« in na Vitala Klabusa. – Seveda nisem vedela, da bom gospoda sredi 90. let spoznala, z njim v kavarni Union jedla jabolčni zavitek, ob načrtovanju, katero knjigo bo naslednjo recenziral.
Po nekaj desetletjih – vmes jezikovna humanistična gimnazija, dijaški časopis, urbane avantgardne Kmečke & rockodelske novize, Mariborski radio Študent, Republika, Delo in Večer, TV Slovenija, B. A. diploma prava, M. A. diploma primerjalne književnosti in nemcistike – sem po pobudi Nika Grafenauerja začela prevajati. Ponudil mi je Huga von Hofmannsthala, jaz pa sem se hvaležna zatopila v delo ter spoznala, da sem za to verjetno rojena (in vzgojena).
Na prevajanje imamo dva med sabo precej različna pogleda – prvi vidi prevajanje kot zgolj prestavljanje določenega besedila iz enega jezika v drugi jezik, drugi pogled pa vidi prevajanje kot soustvarjanje določenega besedila v jeziku, v katerega se ga prevaja. Kako sama vidiš, doživljaš prevajanje leposlovja?
Po moji izkušnji in prebrani teoriji – predvsem tudi razmišljanja in branje teorije in poročil o praksi prevajanja – pojmovanje prevajanja kot »zgolj prestavljanja« obstaja le še kot iluzija oziroma kot bolj tradicionalni pogled. Če recimo mislim, da besedilo obstaja zunaj kulture, zunaj zgodovine, prostora in časa, in zunaj mentalno-izkušenjskih silnic, ki ga porajajo. Psiholingvistika poudarja tudi pomen neverbalnih informacij. Kako češ to prestavit …
In ker je leposlovje besedna umetnost, hlapljiv prostor svobode, kjer vsaka bralka sama dopolnjuje pomene, je na voljo razmeroma malo teorije, ki bi si upala normativno definirati razmerja med izhodiščnim besedilom in ciljnim besedilom (kot se v prevodoslovju imenujeta izvirnik in prevod)
Vem, da obstaja močno hrepenenje po shematiziranju kompleksnih razmerij, po preprostosti, včasih tudi v meni, najmočnejše in radikalno je bilo v zgodovini pri ruskih prevodoslovnih (post)»lingvističnih« šolah 20. stoletja ter njihovih naslednikih, recimo Leipziški šoli. A celo Leipziška šola se je v 80. letih odprla. Bom citirala akademika Ericha Prunča: Ciljno besedilo so opredelili kot „novo stvaritev neke (v izvornem jeziku) nekoč že kodirane semantično-pragmatične totalitete“ (Neubert 1983: 110). Pri „nenehnem iskanju otočkov skupnega v neskončnem morju razlik“ (Neubert 1986: 88), kot piše Neubert tri leta pozneje, se prevajalec ne more opirati le na razmerja ekvivalence med sistemi, ki mu jih ponuja kontrastivno jezikoslovje. Svoji prevodni nalogi se mora posvetiti kreativno, tako da izhaja iz besedila kot celote (top down), nato pa iz neskončne obilice mogočih razmerij med nespremenljivkami izbere ustrezno rešitev. Pri tem na mikro ravni celo sme kršiti to ali ono zahtevo po ekvivalenci.
Sama prevajanje leposlovja pojmujem kot zgodovinsko pogojeno, kulturno specifično delo z besedilom.
Zalotim se, da imam izhodiščno besedilo včasih še na piedestalu, čeprav strukturno vem, da to ni ok. Zgodilo se je v preteklosti, da sem bila sposobna izhodiščno besedilo v gorečnosti braniti celo pred samim avtorjem, ki je bil pripravljen na prilagoditve ciljni publiki. Ta menjava fokusa proč od »izvirnika« je torej včasih še naprej v močnem kontrastu s prevajalsko in tolmaško prakso, ki sta še mestoma ostali zavezani tradicionalnim predstavam o transkodiranju (»Prevedite tako, kot piše!«). Postulat ekvivalence na relativnost prikazanih realnosti multikulturnih družb še zmeraj meče dolge sence univerzalnih resnic, ki da menda zelo razločno govorijo iz tekstov.
Mene zanima, kako je s sociolingvističnimi okoliščinami, v katerih je do prevajanja prišlo in ki med drugim govorijo o (spremenljivih) razmerjih moči med jeziki, kot opozarjajo prevodoslovke in prevodoslovci. Ali Bourdieujev pojem habitus, torej širše rečeno prevajalkine ali prevajalčeve strukturne lastnosti, njihove izkušnje, njihova osebnost; na njihovi osnovi prevajalka dojema svet okrog sebe in se nanj odziva – in drugače ne more prevajati. Tudi nima uskladiščenega drugačnega govora. Teksti po mojem mnenju ne obstajajo v vakuumu – ne v zgodovinskem ne v psihološkem, čustvenem, družbenem. Oseba, ki je neko besedilo v nekem jeziku s svojim (in velikokrat tudi necitiranim nevede utelešenim) slogom napisala, je besedilo napisala na neki svoji razvojni stopnji, z zavestnim ali neozaveščenim političnim nazorom, v družbi.
Tako da ja, kot si vprašal, jaz sicer seveda mislim, da je prevajanje leposlovja soustvarjanje nekega besedila v neki drugi kulturi, a z leti sem se naučila zmernosti. Prevajanje je sodelovanje dveh partnerjev – avtorja_ice (če je živ_a) in prevajalca_ke. V Evropi po veljavni zakonodaji pa za avtorja prevedenega besedila velja prevajalec. To je v resnici še kar prevratna pravna ureditev, glede na piedestal izhodiščnega besedila in njegovega Avtorja, ki še prevladuje v naši družbi.
Prevajaš iz nemščine v slovenščino, v tandemu pa tudi v obratni smeri. V čem se razlikujeta in v čem sta si nemara podobni obe »smeri« prevajanja?
Po raziskavah nevrofiziologov se pri rabi različnih jezikov aktivirajo različni možganski centri. Mimika je drugačna, gestikulacija, grlo, mehko nebo in jezik drugače delajo.
Po eni strani je prevajanje eno samo, maksimalno fokusirano početje v tem ali onem jeziku. Vendarle pa so asociacije, občutek bližine vsega prebranega, doživljenega in občutenega vselej različni.
Pri mojih dveh načinih – samostojnem v slovenščino in tandemskem v nemščino – pa gre tudi za bistvene razlike v postopkih.
Pri tandemskem mislim tudi na soprevajalko, da ji v komentarju spišem še kakšno potrebno informacijo ali alternativno jezikovno ponudbo. In z vsakim soprevajalcem/soprevajalko ustvarjava drugače. Nekateri želijo z menoj »v živo« v videokonferenci predebatirati vse, z drugimi si pišemo cele dopisne pole komentarjev – in včasih se tam pridruži tudi avtorica, potem pa tri debatiramo, si pritrjujemo ali pa tudi ne. Sodobno prevodoslovje govori o tem, da se prevod med deležniki »izpogaja«. Pogajaš se seveda tudi z lektorjem in urednikom, jaz imam te faze zelo rada, ker mi dajo možnost, da se popravim.
Prevajanje v slovenščino in v nemščino pa se seveda razlikujeta po jezikovnih in kulturnih posebnostih. Pa sva spet pri kulturnem prilagajanju literarnih besedil.
Na FF v Mariboru vodiš vaje za literarno in humanistično prevajanje. Kako se prevajanje leposlovja in humanistike razlikuje od t. i. tehničnega prevajanja?
Misliš, strojnega prevajanja ali misliš, prevajanja tehničnih besedil?
Če slednje: pri prevajanju tehničnih besedil imaš funkcionalno ekvivalentne neliterarne tekste s terminološko jasno določenimi predmetnimi in glagolskimi pomeni. Tvoja naloga je, da jasno določiš, za kateri vijak gre in kako temu rečejo slovenski mojstri. Medtem ko seveda pri prevajanju umetniških (v neki meri pa tudi esejističnih) besedil nimaš te sreče, da bi vsak leksem pomenil nekaj točno določnega, temveč prevajaš metafore, metonimije in ostalo med vrsticami lebdečo in le v tvojem duhu in telesu zaokrožujočo se literarno vsoto. Ampak si srečen, da je tako.
Če prvo: Prevajanje leposlovja in humanistike učim po metodi empatije, torej human translation (HM), ne machine translation (MT). In ne kot »postediting« – kjer človek »uredi in polika« strojni prevod (ki je vedno zbirka kopice shranjenih človeških prevodov). Postediting je drug poklic kot prevajalski poklic, da se ga študirati in se za to obliko dela z besedili izvežbati. Potrebuješ drugačne kompetence kot prevajalec.
Prevajanje leposlovja in humanistike se začne s počasnim branjem, nežnim dežjem asociacij, preciznim dojemanjem, pri leposlovju čutno-duhovno senzibilnostjo, vživljanjem. Ta faza je dolga. Točno si moraš predstavljati vsak detajl, kot film, in počutje likov, njihovo situacijo. Navsezadnje boš vsem likom moral podeliti neki jezik, govorno vlogo. In fino je, da uživaš v svobodi, ustvarjalnosti. Empatija ti bo kazala pot in te opremila z vsem, kar potrebuješ – razen z jezikom, ki si si ga moral nahrčkati že davno davno prej, vse do danes, da sproti rahljaš okostenele matrice možganskih impulzov, ki silijo po najkrajših poteh.
Prevajanje je tudi pomemben del vsakoletnega Prangerja – kakšno mesto zavzema v okviru festivala?
Prevajanje je eden od 3 konceptualnih stebrov festivala. Besedila pesniške zbirke »obdelajo« 3 entitete: kritičarka, poslušalka in prevajalka.
Kritik analizira in poda mnenje iz oči v oči, prevajalec analizira in poda mnenje iz oči v oči, poslušalec občuti in dojame in lahko poda mnenje iz oči v oči, lahko pa tudi ne, in si misli svoje ali pa ne.
Prevajalke in prevajalci pesniku in pesnici osvetlijo posebnosti njihovega pisanja glede na izkušnjo poskusa presaditve v drugo kulturo (jezik). Skozi potujitev prideš kot pesnik do še enega spoznanja o samem sebi. In ker prevajalec postavlja veliko vprašanj, moraš o sebi še enkrat podrobneje premisliti. Se soočiti s seboj.
Prevajalec je torej svojevrsten kritik poezije, saj ti vzame domača tla pod nogami, in te sooči s tem, da v drugem jeziku nisi več ti tisti, ki o večini odločaš.
Poleg tega, da si vodja festivala Pranger, si tudi organizatorka in mentorica vsakoletnih prevajalskih srečanj na Premudi. Za kakšno vrsto srečanj gre?
Poletni seminar literarnega prevajanja na Premudi študentom ponuja štipendije za učenje literarnega prevajanja, ki poteka na hrvaškem otoku Premuda blizu Silbe, Lošinja in Zadra. Na seminarju, ki ga (so)organizira Inštitut za teoretsko in uporabno prevodoslovje ITAT Univerze Karla in Franca v Gradcu, študentke in študentje preizkušajo literarno žilico in stopajo v svet literarnega prevajanja.
Z ustanoviteljem seminarja, dvojezičnim akademikom, v Škocjanu ob Klopinjskem jezeru v Podjuni na avstrijskem Koroškem leta 1942 rojenim prevodoslovcem red. prof. dr. Prunčem, sva kot mentorja prevajanja v nemščino in slovenščino skupaj delovala 13 srečnih let. Po prihodu dojenčka sem izbrala naslednico, nekdanjo seminaristko-študentko, danes podpredsednico DSKP, Tanjo Petrič. Erich pa nas je na našo veliko žalost zapustil. Njegov duh bo še dolgo preveval slovenski prevodoslovni svet. Delo na Premudi je sicer po njegovem konceptu potekalo v tandemih – en avstrijski in en slovenski študent sta tvorila odgovorno skupnost, ki je imela nalogo ustvarjati prevode v slovenščino in nemščino na tandemski način – to pomeni, da je bil tvoj »tandem« tudi tvoj slovar na dveh nogah, in ti njegov. On je prevajal v slovenščino, ti pa v nemščino. Lahko sta prevajala sredi noči ali zjutraj zarana, na plaži, v sobi ali na skupnih senčnih terasah, kjer koli na malem otoku. A prevod je moral »preživeti« 4 »pretrese«: najprej ti ga je pregledal tandem, potem je sledila konzultacija pri tutorki, nato naslednji dan še pri mentorici, in na koncu, če je bil prevod dovolj zrel, si z njim nastopil na večernem branju prevodov pred celotno seminarsko skupino, ki je nato živahno komentirala, pohvalila ali tudi kaj pograjala. Na koncu pa si vsa ta spoznanja moral inkorporirati v tekst in ga predati mentorju. Vsi tako večkrat predebatirani skorajda kolektivni prevodi so našli pot na CD ali v modernejših časih na ključek zbirke prevodov iz Premude. V vseh teh letih se je nabralo bogastvo prevodnih rešitev mladih ljudi in tutorskih/mentorskih domislic.
Skozi leta se je Pranger obogatil z marsičem, med drugim se v okviru Prangerja podeljuje tudi Stritarjevo nagrado za mlade kritike in festival na sploh podpira mlado kritiko. Kje je kritika danes? Marsikdaj se ji očita, da je postala zgolj PR posameznih založb … In zakaj je kritika sploh pomembna? In še, kdo je zate dober kritik, kritičarka?
Literarna kritika v Sloveniji je kar močna. Literarne revije redno objavljajo odlične poglobljene daljše kritike, Radio Slovenija prav tako. Dnevno časopisje prinaša literarne kritike, nekatere rubrike jedrnatejše (Recenzijski izvod), spet druge dodelijo več prostora (v Večeru med pandemijo in po njej opažam povečano število dragocenih literarnih kritik, standardno kritiško aktiven pa je tudi Dnevnik). Pravzaprav torej v Sloveniji izhaja kar nekaj literarnih kritik. Glede na vprašanje o PR založb – včasih je res tak vtis, morda neko svaštvo tudi med recenzenti in recenziranimi, ki v slovenskem okolju pač nujno nosijo več vlog, tudi avtorsko, uredniško, ob recenzentski. Kar mene še manj navduši, pa je neka ohlapna panegiričnost prijateljskih ali sodelovalnih vezi. A ker smo živali v istem tropu, je to res pravi izziv. Pritisk je velik.
Kritika je pomembna, da ti pove »resnico« – s tem imaš v iskrenosti sploh možnost rasti, dobiti spoznanja o svojem ustvarjanju »od zunaj«. Sicer je to vedno subjektivna resnica kritičark in kritikov, a če so dobri in iskreni, dobronamerni in utemeljeni, umetniškemu ustvarjanju zrcalo ponudi potrebne informacije.
Zame je dobra kritičarka tista, ki ima obenem močne tako čutno-duhovne kot tudi intelektualne radarje. Ki ima po eni strani široko znanje, kupe prebranih knjig (tudi iz drugih okolij), in ki pozna (slovensko in svetovno) literarno zgodovino in (ni čisto nujno) teorijo, ki je izobražena in hitro vidi, kaj ima pred seboj znotraj ali zunaj kanona. Da mi reče, glej, tako je pisal že Jenko, daj, zdaj smo v 21. stoletju. Ali: o glej, zanimivo, tole pa zveni malo kot Vegri ali Krakar. Ali pač Inger Christensen, Rumi, Gryphius, Krese. Da ve in ti pove, kaj je samoniklo, kaj epigonsko, četudi ali prav zato, ker se ne zavedaš, da citiraš. Poezija so tudi ritmi, nekaj telesnega, in tudi te informacije se ti nehote zalepijo v možgane. In dobra je, po drugi strani, kritičarka, ki »razume«, občuti poezijo pred sabo, in ki zna ta spoznanja povedati tudi meni. To slednje je bistveno. To, da znaš na drugim dojemljiv način govoriti o umetnosti, je povsem nekaj drugega, kot globoko čutiti ali razumeti umetnost. Recipientov poezije – torej vseh nas – je nešteto, kritičark in kritikov s sporočilno sposobnostjo pa malo.
Dobra kritičarka pa se tudi ne boji vrednotenja.
Kako izbirate kritike, kritičarke za festival? Kaj je tisto, kar vas spodbode, prepriča, da se odločite za določeno osebo?
Kritiki in kritičarke za festival imajo veliko gornjih vrlin. Najti jezik za spoznanja o 9 različnih zbirkah v 4-5 mesecih, koliko običajno mine od poslanih izborov do roka za oddajo utemeljitev in do podanih mnenj o preostalih 6 zbirkah do festivala, ni mačji kašelj. Ti kritiški možgani so zelo fokusirani, z izjemno kapaciteto in zanesljivostjo.
In kar izrečejo, izrečejo utemeljeno, podprto s primeri, da lahko kdor koli v publiki razume.
Obenem pa morajo zdržati pritisk govora v živo, neposredno pesnici in vsem ostalim, zdržati v skupini, biti disciplinirani, zvečer in zjutraj, zdržati (ali celo sprejemati) drugačna mnenja in zdržati na prangerju in Prangerju. Kajti zgodi se, da kdo njihovo vrednotenje ali opažanje pokibica. Enako seveda velja tudi za vse ostale v prostoru, a trije kritiki kritičarke pač ob še kar nepopustljivi moderatorki sedijo na odru.
Pranger je zelo intenzivna izkušnja. Ki pa človeka v najboljšem primeru tudi duhovno in čustveno na(d)gradi.
Kritičarke in kritike izbiram sama.
Letošnja tema festivala je Poezija in množice, ki si med drugim zastavlja vprašanje, ali »bi se morala poezija in ostale umetniške zvrsti danes nekako prilagoditi principom pop-kulture kot kulture množic, ali pa je ta ista kultura, kot je trdil Adorno, izraz prepletenosti barbarstva in napredka, ki kliče k tvorjenju alternativnih prostorov, neprepustnih za njene omejevalne principe«. Kakšen je tvoj pogled na to problematiko?
Tukaj lahko odgovorim kot zasebnica, ne kot vodja festivala.
Kot vodja festivala sem namreč dala okvir, ki omogoča dialog. Ne enostransko.
Moje zasebno naziranje o poeziji je tako, da je umetniška poezija tista, ki ubira formalno estetsko mišljenjsko kognitivno karseda neprehojene poti in ruši jezikovne vzorce, topi lepilo vsakodnevnega govora, sporočilnosti, ritma in melodije. Gre ven. Mi da pobeg iz okostenelosti in jezika, ki ga slišim v medijih in na ulici. Pri tej poeziji ni v osredju potrjevanje moje izkušnje, temveč osvoboditev. To se lahko zgodi skozi ritmični trans ali motivično ost, zaobrnitev. Ali z vsemi drugimi še nepoznanimi sredstvi.
To je poezija, za katero vem, da je popolnoma samonikla, da noče ugajati, da je neprilagodljiva, in da če je v njej pop-kultura, da mi jo razdraži, potuji, razkosa, da mi razbije kak popkulturni vzorec – magari si ga potem takoj sestavim na novo, ampak umetniška poezija je tu za to, da mi pošlje elektriko v sinapse in telo.
Mi pa godi tudi poezija, ki mi stare reči, izkušenjsko poznane, a morda malo pozabljene, primakne pred nos, da rečem, saj res, točno tako, oh, kako to boli, oh, kako lepo je to, hej, kako smešno, itd. Tako poezijo laže s srcem berejo množice. In če vem, da je imela avtorica pošastno usodo, mi razpara prsni koš in skozi to rano podoživim še vse svoje bolečine. Tudi tako poezijo spoštujem. Po svetu hodimo polni ran, z obliži.
Ali pa poezijo, ki ni toliko sporočilna, ki je bolj matematična, kot glasba.
Sem pa še kar izbirčna glede jezika, pa tudi glede ritma, tematike in motivov.
Kot vidiš, sem bolj pri Adornu.
Predstavljam si, da ti organizacija takšnega festivala, kot je Pranger, pobere veliko časa in energije, saj za organizatorje festival nikoli ne traja samo tri dni, ampak praktično celo leto, a vseeno sprašujem, kaj se trenutno nahaja v tvoji prevajalski delavnici?
Trenutno s sodelavcem gospodom anagramistom končujeva »prevedke« peščice anagramov nemške umetnice zgodovinske avantgarde, Unice Zürn, ki so del besedila avstrijske avtorice Natasche Gangl in bodo skupaj z Rdečo raketo uprizorjeni avgusta v Pavlovi hiši v Potrni. Razen tega imam v delu delčke poezije Prangerjevih pesnikov in pesnic v nemščino, Andreja Medveda v nemščino in roman nemškega pisatelja Saša Stanišića v slovenščino.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved