Pogovor z Mário Ferenčuhovo

Najin pogovor poteka v času, ko je svet zajela epidemija koronavirusa. Ne morem si kaj, da me ne bi trenutna situacija asociirala na tvojo zbirko pesmi Imunost. Toda preden te začnem spraševati o tvoji poeziji, bi te vprašal, ali ima v teh trenutkih poezija moč, da odgovori na nastalo situacijo, na razmere, v katerih smo se znašli? Seveda ne more preprečiti epidemije ali ozdraviti kogarkoli, nemara pa lahko blaži tesnobo ali pa celo ponudi vizijo neke prihodnje družbe, ki bo – kot ugotavljajo različni filozofi – nastopila, ko bo epidemije konec …  

Mária Ferenčuhová, foto (c) Jaro Ridzoň

Grožnje, kot je aktualna epidemija, pri ljudeh pogosto povzročijo stres in tesnobo. V takšnih obdobjih je lahko naša pozornost kratkotrajna, motena ali razdrobljena. Pred nekaj dnevi sem opazila, da frenetično prebiram vse razpoložljive časopise o širjenju virusa, o njegovih genetskih lastnostih, o situaciji v Italiji, Španiji in Franciji, o situaciji v moji lastni deželi, o tem, kako v Veliki Britaniji (po mojem mnenju neodgovorno) želijo na hitro zgraditi imunost črede … Izmenično sem brala Guardian, tri glavne slovaške dnevne časopise, poslušala različne podcaste o pandemiji, toda nisem brala knjig! Nisem premogla dovolj koncentracije, da bi lahko brala kak roman ali teoretske knjige, ki jih rabim pri svojem delu. Potem pa sem vzela v roke zbirko Wielka liczba  Wisławe Szymborske, ki je zame vedno zdravilna knjiga, in res mi je pomagala, da sem izstopila iz panike, ki jo producirajo mediji. Razumnost, treznost in jedrnatost njene so bile pravo olajšanje. Ja, poezija je vsekakor lahko v veliko pomoč. Kot tudi filmi. Ne preseneča me, da v tem času ljudje na internetu iščejo aktualne filme, kot je na primer Kužna nevarnost Stevena Soderbergha, ali da igrajo igrice, kakršna je na primer Plague Inc: Evolved. Toda sama raje posežem po poetičnih filmih, kot je na primer To morajo biti nebesa Elia Suleimana, ki sem si ga ogledala nekaj dni nazaj. Virus preprosto ne more izbrisati lepote iz naših oči.

Kje, kdaj in na kakšen način je poezija vstopila v tvoje življenje? Kdaj si napisala prve verze in katere pesnice in pesniki so v največji meri vplivali na tvoje pesniške začetke?

Temu takrat nisem rekla poezija, toda pri dvanajstih ali trinajstih letih sem začela pisati spise v rimah. Včasih so bili zabavni, včasih pa le jezni ali škodoželjni. Pisanje je bilo zame terapija vse od kar sem se naučila pisati. Pri osemnajstih ali devetnajstih letih pa je postalo pisanje poezije nekaj veliko bolj resnega. Brala sem Baudelaireja, Rimbauda in Verlaina, seveda na precej naiven način, za njimi sem odkrila Mallarméja in Apollinaira, potem pa je šlo hitro naprej. Poezija dvajsetega stoletja je name delovala kot ognjemet. Še vedno sem globoko zaljubljena v poezijo Szymborske, Loiuse  Glück ali Ann Carson. Toda ko sem začela pisati, so name v največji meri vplivali slovaški pesniki in pesnice  Ján Ondruš, Peter Macsovský in Nóra Ružičková, ki je nekoliko mlajša od mene, a je svoj prvenec objavila pri dvaindvajsetih letih, medtem ko sem sama svoj prvenec, Skriti podnapisi, objavila pri sedemindvajsetih letih.

Imamo dve tvoji prevedeni pesniški zbirki, Ogrožena vrsta in Imunost, ki se med sabo precej razlikujeta. Kaj ti pomeni zbirka pesmi? In kako vidiš razmerje med pesmijo in zbirko pesmi? Portugalski pesnik João Luís Barret Guimarães je v pogovoru za Poiesis povedal, da sicer piše pesmi brez misli na neko celoto, da pa jih potem, ko se mu sestavijo v zbirko, naknadno popravlja prav z mislijo na zbirko pesmi kot celoto …

Naslovnica originalne izdaje pesniške zbirke “Ogrožena vrsta” (2012)

V tej izjavi se z lahkoto prepoznam. Vedno začnem s posameznimi pesmimi, ki pa so navadno zakoreninjene v določenem kontekstu, ki mi je na začetku pisanja skrit, a se mi s časoma razkrije. Ko končno spoznam, o čem pišem (navadno po štirih do desetih pesmih, včasih pa jih moram napisati tudi več), se lahko posvetim bolj osredinjenemu branju in bolj poglobljenemu raziskovanju določene teme ali tem in takrat se mi tudi razkrije, kako bom oblikovala knjigo. Vendar pa to pri meni ni hiter proces, saj navadno porabim zanj od tri do štiri leta.

Kaj ti je pri pisanju večji izziv: oblika ali vsebina?

Oblika in vsebina sta enako pomembni. Poezija živi tam, kjer se srečajo in včasih trčijo druga ob drugo tektonske plošče jezika. Vseeno pa mi je vsebina nekoliko pomembnejša od oblike, četudi je moje delo z besedami (nekateri kritiki ga imenujejo »kinematografski«) primarno sestavljeno iz umeščanja določenega jezika (medicinskega, znanstvenega, novinarskega, jezika arhitekture idr.) v popolnoma nov prostor: v prostor pesmi. Študirala sem jezikoslovje v francoskem post-strukturalističnem okolju in možno je, da je moj pristop k poeziji bolj jezikosloven kot pesniški.

V tvojih pesmih pogosto nastopajo različni liki, vendar pa imaš tudi pesmi, ki so napisane v prvi osebi. Na kakšen način občutiš razliko med pisanjem v prvi osebi in pisanjem v tretji osebi? Kako to vpliva na tvojo pesniško govorico. Iz lastne izkušnje vem, da s tem, ko pišem o nekom drugem, torej ne v prvi osebi, dobim neko večjo svobodo. Ta se kaže na primer že v tem, da lahko uporabim besede, ki jih sicer v pesmi, napisani v prvi osebi, ne bi mogel.

Ja, tako je, kot si povedal. Poetični (in neopazno sugestivni) »ti«, in seveda slovnična tretja oseba, ti omogočita distanco, kot tudi to, da se potopiš v »fikcijo«, jezikovno in poetično. Prav tako ti omogočita, da osvobodiš podzavest, kot bi rekli freudovci ali nadrealisti. Toda takšno pisanje je daleč od »avtomatičnega« pisanja: svoboda je samo prvi del pisanja. Drugi del je napredovanje od preproste avtoterapije do nečesa bolj zavestnega, premišljenega in – upam – bolj univerzalnega.  A obstaja še en razlog za igranje z različnimi pesniškimi »glasovi«: resničnost je pluralna, včasih tudi paradoksalna, in ljudje jo lahko izkušamo na različne in nasprotne načine. Sama skušam izraziti prav to pluralnost ali mnogoterost.

Tvoje pesmi so pogosto grajene okoli različnih likov in njihovih usod, hkrati pa se dotikajo tudi družbe in na ta način jih lahko vidimo tudi kot angažirane pesmi. Kaj meniš o angažiranosti v poeziji? Ali če vprašam drugače, ali meniš, da bi poezija danes morala biti angažirana, torej da bi morala govoriti o perečih družbenih temah – pesmi v tvoji zbirki Ogrožena vrsta so na primer zaznamovane z ekologijo in feminizmom.

Naslovnica originalne izdaje zbirke “Imunost” (2016)

Tako imenovana angažirana poezija je v devetdesetih letih češki in slovaški literaturi delovala precej sumljivo. Morda je bilo tako v vseh post-socialističnih književnostih, kar je logično, saj smo bili vsi do grla siti ideoloških tem v poeziji, tudi otroci v šolah. Skriti pomeni in kompleksne metafore so bile dojete kot dragocenejše, včasih tudi kot subverzivne. Ko sem pri sedemnajstih letih odkrila eksperimentalno, postmodernistično, zapleteno in vendar izčiščeno in sterilno ter samonanašajočo se zbirko pesmi Petra Mascovskyga, s simptomatičnim naslovom Strach z utopia (Strah pred utopijo, 1994), sem spoznala, da je poezija lahko precej drugačna od tiste, ki sem jo brala do tedaj.

Vendar pa je moralo miniti skoraj dvajset let, da si je mlada generacija upala vključiti angažiranost v poezijo. Za svojo tretjo pesniško zbirko, Ogrožena vrsta (2012), sem prejela precej negativnih kritik – kritike je vznemirili novinarski jezik, apokaliptično podobje, neke vrste ekofeministično stališče … Vendar pa sem šele s to knjigo dobila nekoliko večjo publiko, zato menim, da je najbrž na nek način le vplivale nanje 🙂

V naslednjih letih je nekaj drugih pesnic in pesnikov – vključno z že priznanimi avtoricami in avtorji, kot so Michal Habaj, Katarína Kucbelová ali Veronika Dianišková – objavilo knjige, ki so bile na svoj način družbeno angažirane. Za najmlajšo generacijo je angažiranost v poeziji postal skoraj nova norma. Morda se je bomo nekega dne spet prenajedli 🙂

Študirala si filmsko scenaristiko in dramaturgijo. Vemo, da je Eisenstein montažo odkril v poeziji, pri Majakovskem. V čem vidiš sorodnosti med filmom in poezijo?

To je krasno in redko zastavljeno vprašanje! Tako kot je fotografija močno vplivala na slikarstvo (in prav pesnik Charles Baudelaire je bil med prvimi, ki je pokazal na to v svojem kritičnem članku o Salonu 1859), se je film, ko se je skušal razviti iz preprostih »živih slik« v umetnost, navdih najprej poiskal in našel v poeziji. Če bereš Whitmanove Travne bilke in potem gledaš filmske urbane simfonije, boš takoj opazil povezavo! Avantgarde dvajsetega stoletja so lepo pokazale, da je umetnost intermedialna.

Zame, kot »pasivno« filmarko in aktivno filmsko kritičarko (specializirano za dokumentarce in filmske eseje), je popolnoma naravno, da uporabljam filmske metode (različne snemalne kote, različne vrste »posnetkov«, montažo, celo dramaturgijo pri sestavljanju zbirke). Toda tudi druge vrste križanja umetnosti – med poezijo in glasbo, poezijo in arhitekturo, poezijo in znanostjo – so lahko enako plodne.

Naj ostanem še za hip pri študiju. Študirala si tudi jezikoslovje. Kako vidiš razmerje med jezikom in poezijo? Mnenja o tem so med pesniki precej različna – za nekatere je poezija jezik, za druge pa med poezijo in jezikom obstaja bistvena razlika.

Delno sem ti na to odgovorila že pri četrtem vprašanju. Ko govorim o poeziji z jezikovnega stališča, bi rekla, da je poezija raje idiolekt – zagotovo pa ni samostojen jezik. Vendar pa oblikuje jezik, velikokrat vpelje popolnoma nove perspektive, in mu omogoči, da »spregovori«, kot je zapisal Roland Barthes v eseju Smrt avtorja v odstavku o Mallarméju.

Zbirka Imunost prinaša pesmi, ki so blizu najdeni poeziji (found poetry). Ali te je najdena poezija  na kakršenkoli način navdihnila, da si se odločila prav za takšen postopek pisanja? In kaj meniš o tem, v kolikšni meri je pesnik svoboden pri uporabi tujega gradiva v svojih pesmih? Mimogrede, v svoji novi zbirki pesmi, ki naj bi kmalu izšla, imam kar nekaj pesmi, ki so napisane po postopkih najdene poezije …

Res je, v Imunosti uporabljam veliko najdenega tekstovnega gradiva, tako kot v moji novi zbirki Černozem (Črna prst), ki bo izšla čez nekaj mesecev. Toda spet enkrat je navdih prišel iz filma. Kot mlado filmsko teoretičarko – mislim, da se je to začelo, ko sem bila na doktorskem študiju – so me fascinirali kompilacijski filmi in še posebej njihov podžanr najdeni posnetki. Naj omenim samo filme Petra Forgácsa, ki je v zgodnjih osemdesetih letih začel delati na seriji filmov Zasebna Madžarska. Preuredil je in opremil z zvokom amaterske družinske filme od tridesetih do petdesetih let dvajsetega stoletja in pogosto je iz njih naredil tudi koncerte in eksperimentalne intermedijske gledališke igre. Prav tako je zanimivo delo ukrajinskega režiserja Sergeia Loznitsa. Potem Gustava Deutscha, avstrijskega eksperimentalnega filmarja, ki je čista konceptualna poezija, izvirajoča iz domiselnih, prefinjenih in dobro premišljenih ter preurejenih najdenih posnetkov.

Moram pa priznati, da sem mojstrovine najdene poezije odkrila šele nedavno. Zbirko Holokavst Charlesa Reznikoffa sem prebrala šele potem, ko se sem že napisala Imunost. Prav tako občudujem najdeno poezijo francoske umetnice in literarne teoretičarke Muriel Pic, ki je, mimogrede, študirala na isti univerzi v Parizu, kot sem študirala sama, na Ecole des hautes études en sciences socials in ki je znamenita zaradi svojega interdisciplinarnega in indermedijskega pristopa. Zelo me zanima tvoja najdena poezija – upam, da jo bom nekega dne lahko brala v slovaščini.

Naj končam najin pogovor z vprašanjem o tem, kaj se danes dogaja na slovaškem pesniškem prizorišču. Pred leti sem bil na literarnem festivalu v Banski Štiavnici in občutek sem imel, da je to prizorišče zelo živo in raznoliko.

Mislim, da je sodobna poezija povsod zelo raznolika. Poezija je zame sinonim za svobodo izražanja. To potrjujejo festivali, katerih se udeležujem. Kljub temu pa tudi v poeziji srečamo mode in trende.  Pesniki in pesnice imajo afinitete, ki so lahko generacijske ali pa konceptualne. Veliko mlajših slovaških avtorjev in avtoric je svoje čase pisalo, kot sta pisala Michal Habaj ali Peter Macsovsky, potem so mnogi od njih skušali posnemati Kucbelovo ali Ružičkovo. Z naraščanjem podnebne tesnobe najmlajša generacija piše ekološko-okoljsko angažirano poezijo, toda navadno brez zavedanja o knjigah, kot je na primer Ogrožena vrsta, ali pa o pesmih Robinsona Jeffersa, napisanih v osami. Poezija preprosto ujame duha časa, včasih je skoraj vizionarska, drugič pa zgolj trendovska.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

 

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)