Naj začnem s slikarji in ne s pesniki. Pablo Picasso je nekoč dejal, da on ne išče, ampak najde. Kako je s tem pri tebi? Ali iščeš pesem ali jo najdeš?
V obeh primerih, če bi rekla, da pesem iščem ali da jo najdem, bi logično predpostavljala, da pesem že nekje je. To se ne ujema z mojim občutkom, da pesem nastaja v kontekstu specifičnega trenutka, torej je ne morem iskati. Toda ko je napisana oziroma ko se piše, vznika na način, kot da od nekdaj je, in jo je treba samo očistiti. Torej se na neki način strinjam s Picassom, z dodatkom, da pesem najdem, čeprav je prej nikjer ni bilo.
Vsak pesnik, pesnica s svojim delom vzpostavi določeno tradicijo. Kdo so avtorji in avtorice, ki jih ti sama vidiš kot svoje prednike in prednice in na kakšen način jih vidiš?
Svoje navdušenje nad poezijo dolgujem slovenskim avtorjem, in to kar od začetka – od Prešerna, melodij Župančičevih otroških pesmi in Aškerčevih balad, Jenka, Murna, Gradnika, Kosovela … do Jožeta Snoja, ki je bil prvi moderni pesnik, ki sem ga brala v osnovni šoli. Od tu naprej sem se z branjem samo še dograjevala ne glede na izdelanost pesnikov, ki sem jih brala (Strniša, Zajc). Danes z veseljem berem prevode, ki me v mladosti niso očarali, in pesnice, ki jih prej zame nekako ni bilo.
Marko Pavček je zapisal: »To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen.« Tvoje pesmi se vseskozi gibljejo po za poezijo vedno spolzkem terenu ljubezni in erotike. Tvoja za zdaj zadnja pesniška zbirka, Kako se zaljubiš, pa je ljubezen celo vzela v naslov, kar je vsaj zame eno najbolj subverzivnih pesniških dejanj zadnjih let pri nas. Bi se strinjala s trditvijo francoskega filozofa Georgesa Batailla, da je poezija oblika erotizma?
Če prav razumem Batailla, da je erotizem najbolj intimno soočenje s smrtjo, ker smo smrtni, potomci pa nas bodo preživeli, in to velja kot psihološko iskanje tudi za poezijo kot kontinuiteto in razgaljanje, nimam razloga, da se s tem ne bi strinjala. Tudi občutek je tak, vendar ga ne bi povezovala samo s poezijo, ampak z ustvarjanjem nasploh.
Sem tudi počaščena, če moje pesmi vzbujajo vtis, da se vseskozi gibljejo po spolzkem terenu ljubezni in erotike, ker to pomeni, da so žive, želim pa dodati, da to gotovo ni tematski teren, saj več kot dve tretjini mojih pesmi nista ne ljubezenski ne tematsko erotični. Mogoče gre bolj za vtis, ki se me kot pesnice še vedno drži od mojega tematsko enotnega prvenca Razdalje telesa. Naslov Kako se zaljubiš pa je seveda res subverziven, saj pesmi iz cikla, po katerem sem naslovila knjigo, govorijo o zaljubljanju v karkoli in kogarkoli ali, bolje rečeno, v vse. Subverzivnost je samoumevni del poezije.
Zdi se mi, da se je v pesniški zbirki Prisotnost zgodil določen premik v tvojem pisanju, premik, ki se je napovedoval že prej, a se je morda tu realiziral: ritmi pesmi so vse bolj odsekani, liki v pesmih pa vse bolj razvidno nosilci družbenih vlog, kot je to na primer Izak iz istoimenske pesmi, v kateri uporabiš tudi tehniko dramatičnega monologa. Kako sama vidiš ta in še kak drug premik v svoji poetiki?
Za Prisotnost je res značilno, da se je družbeno še bolj razslojila v smislu vlog. V njej sem preigrala veliko svojih vlog (ženska med ženskami in ženska med moškimi, roditeljica, partnerka, politični subjekt, moralni subjekt, človek …). Knjiga se zaključi s futuristično izredno črno sliko, ki je nisem mogla in takrat tudi ne hotela zadržati zase. Zdaj se trudim, da ne bi pretirano sodelovala pri kreiranju katastrofičnega pogleda na svet. Zdi se mi, da se od te knjige dalje moje pesmi popreproščajo, vendar ne v smislu naivnosti, ampak smislu odlaganja balasta. Pomembni so mi majhni premiki znotraj pesmi.
Naj za hip ostanem pri pesmi Izak in uporabi dramatičnega monologa in sicer v smislu razmerja med tehniko in navdihom: v kolikšni meri je poznavanje pesniških tehnik pomembno pri pisanju poezije?
Na videz se zdi, da poznavanje tehnik sploh ni pomembno, saj se jih pri pisanju, razen v končni fazi ali v vmesnih končnih fazah, ne zavedam, toda v resnici je tehnika v pesnico ali pesnika že vraščena. V mojem primeru se je to zgodilo z branjem poezije in deloma verjetno z učenjem o tehnikah. Predvidevam, da je bistveno branje, ki postane del izkušnje, iz katere nastaja nova poezija.
Vem, da se zadnja leta intenzivno poglabljaš v geštalt terapijo. Od kod odločitev za to in na kakšen način se to poglabljanje vpisuje v tvoje pesmi?
Po moji drugi knjigi in rojstvu obeh otrok je zame postalo vsakodnevno psihološko in duhovno raziskovanje neizogibno. Pomagale so mi različne knjige in pristopi in še vedno sem radovedna za različnosti, toda zadnja leta sem se fokusirala na geštalt terapijo kot okvir svojega raziskovanja. In izkazalo se je, da če želim izkoristiti vse možnosti, ki jih ponuja geštalt terapija, osebna izkušnja ne zadostuje, ampak jo je potrebno nadgraditi s sočasnim študijem. Seveda je vpliv na mojo poezijo zelo velik, vendar le redko direkten. Gre za vpliv na moje življenje. V geštalt terapiji je pomemben kontakt, ob katerem vse vznika v polju možnosti v sedanjem trenutku ob našem zavedanju in odgovornosti ali pa ob umanjkanju le-teh.
Z Aljo Adam že nekaj časa vodita delavnico Gita joga, ki – kolikor vem – kombinira pesništvo, jogo in geštalt terapijo. Za marsikoga je ta kombinacija precej nenavadna …
Metafora za zdravje je v geštalt terapiji otrok, ki se igra, ali umetnik, takrat ko ustvarja. Oba se namreč sproti odločata spontano in avtentično in nista zavezana fiksnim nekontekstualnim odzivom, ki nam v življenju jemljejo možnost (odgovorne) izbire. Z Aljo sva odkrili, da je pesniška (ali pisateljska) blokada povezana z neavtentičnostjo. Del teksta, za katerega slutimo, da ne funkcionira, je pogosto ali celo vedno neavtentičen, to pomeni, da ne izhaja iz našega edinstvenega izkustva, ampak iz ideje o nečem. Z Aljo to pomagava prepoznati, kar je dovolj, da se sproži nov proces. To pa ni edini primer, kako se da z geštaltističnimi principi in s pomočjo nekaterih tehnik obogatiti naše pisanje, recimo glede notranjih vsebin. Joga pa pomeni zavedanje in pozornost v tem trenutku, kar se povezuje tako s pisanjem kot z geštalt terapijo.
Po svetu, še sploh v Združenih državah Amerike, je terapija s poezijo priznana oblika terapevtskega dela na področju psihologije. Kakšne so tvoje izkušnje v zvezi s tem? Ali ima lahko poezija neko relevantno terapevtsko vrednost?
Čeprav ne poznam terapije s poezijo, prav nič ne dvomim, da ima pisanje poezije tudi terapevtske učinke, včasih za pisočega in včasih za bralca. Vsaj jaz jih doživljam. Že samo pisanje kot izjavljanje je lahko terapevtsko, uporaba metafor je lahko terapevtska in oblikovanje napisanega je lahko terapevtsko. To je dimenzija, ki se je ne da ločiti od pisanja, zato je pomembno, kaj je naš namen – pisanje poezije ali terapija s poezijo. Lahko se zgodi, da je poezija terapevtska, in ne izključujem možnosti, da je lahko kdaj tudi terapevtsko pisanje poezija, vendar ima poezija neke zahteve, ki jim samo terapevtsko pisanje ne more zadostiti. Predvsem gre za akrobatsko pozicijo potopljenosti v svoj material in hkratno igrivo odmaknjenost od njega (sebe), ki omogoča, da se lahko zapiše karkoli, vendar postane, ko je zapisano, edina možnost. Najdena možnost – če se vrnem k Picassu.
Pred izidom je tvoja nova pesniška zbirka. Ob branju tvojih zbirk imam občutek, da so izjemno skrbno grajene. Ali pišeš pesmi z neko vizijo celote?
Prav v času pisanja tega intervjuja je moja nova knjiga z naslovom Minute prednosti izšla. Zdi se mi raznolika, urejena pa je po sklopih, ki jim je skupen neki pristop. Ko pišem knjigo in še bolj ko pišem take sklope, sicer imam občutek za bodočo celoto in deloma imam vizijo, vendar v resnici ne vem, kaj bom napisala, in sem odprta za vse (meni dosegljive) možnosti.
Pogovarjal se je Peter Semolič
Foto (c) Tihomir Pinter
- Maja Vidmar: Na obali - 5. 5. 2015
- Pogovor z Majo Vidmar - 28. 3. 2015