Pogovor z Goranom Gluvićem

Kot otroku se mi je zdelo izjemno imenitno, če bi odraščal v katerem od turističnih krajev – zdeli so se mi vznemirljivi, tudi zato, ker so vanj prihajali turisti, z njimi pa vsaj po mojem mnenju nenadejani dogodki, srečanja … Danes se turističnim krajem raje izognem, sploh v turistični sezoni, preveč hrupni so mi, s turisti pride v njih preveč begotnega. Odraščal si na Bledu, ki si mu posvetil v zbirki Zmerjanje Lepe Vide (Lipa, zbirka Rob, 1989) pesem. V njej berem: »mislim na Bled /…/ kljubovanje poskočnicam in enodnevnim obiskovalcem …« Kako se spominjaš Bleda svojega otroštva, kako te je zaznamoval, kako se je nemara vpisal oziroma se še vpisuje v tvojo poezijo?

Goran Gluvić

Bled je življenje in odraščanje mojih prvih dvanajst let, če izvzamem svoje rojstvo v Hercegovini, kjer sem se še eno leto uspešno ukvarjal s problemi hoje in teka v pokončni drži. Potem smo se preselili in sem se posvetil jezikovni praksi in sprejel kleni gorenjski dialekt z blejske okolice, ki me je pozneje, ko sem se preselil v Ljubljano, spravljal v zadrego. Namreč ljubljanski sošolci so se mi posmehovali, kajti mi Gorenjci v glavnem govorimo za pol oktavo višje in ko dodamo svojo leksiko, je skleda polna smeha za tiste, ki niso vajeni takšne govorice. Tako da sem potem rajši molčal in kar nekaj časa govoril le v zborni slovenščini, dokler mi neko dekle ni reklo, da čudno govorim. Zamislil sem se in začel uporabljati ljubljanščino. Žal mi je, da sem izgubil to blejsko govorico. Morda je bila travma s sošolci hujša, kot si mislim. Ko sem na Bledu, grem v najbolj zakotno gostilno, kjer lahko srečam domačine in potem uživam v poslušanju govorice mojega otroštva. Najbrž bi rabil kakšne pol leta prebivanja, da bi jo spet znal brez razmisleka uporabljati, kajti ko se razburim, mi kdaj pa kdaj podzavestno uide kakšen »uhka« ali »bvo«. V podzavesti jo prav gotovo imam, samo priklicati jo je treba. Sicer pa, Bled je res turistično naselje, je pa tudi podeželsko. Oboje me je zaznamovalo. Turizem so zame kot otroka bili predvsem  avtomobili. Takrat v začetku in do sredine šestdesetih je redko kdo na Bledu imel avtomobil. Turisti, ki so prihajali iz različnih koncev Evrope, so imeli tudi različne avtomobile in različne registracije. Gledali smo skozi šipe, koliko kilometrov na uro gre kakšen avto. Takrat sem dobil tudi prvo lekcijo iz tujega jezika. Neki prijazni nemški turist se je dobrosrčno nasmejal, ko sem rekel »volcvagen«, in me poučil, da se reče »folkzvagn«, potem pa sem jaz druge maltretiral, če so narobe po naše rekli, češ tako je rekel tisti Nemec. Veliko smo se družili z otroki tujih turistov. Igrali smo nogomet, odbojko, se lovili … Enkrat pa se je nekdo spomnil, da bi jih povabili k igri »partizani in nemci«. Namreč, te borbe, ki so zdaj na računalniku, smo mi izvajali v živo tako, da si rekel »pa-pa«, če si prvi zagledal nasprotnika in je bil izven igre. Igrali smo se kavbojce in indijance ali ravbarje in žandarje, partizane in nemce, odvisno kateri film smo gledali prejšnji dan. Pri razdelitvi vlog se je vedno zataknilo pri nemcih, ker nihče ni hotel biti okupator. Otroci turistov so sprejeli izziv. Nismo jim pa povedali, da se bomo igrali partizane in nemce, ampak ravbarje in žandarje, najbrž … Tako se lahko pohvalimo, da smo najbrž bili edini otroci v Sloveniji, ki so v igri partizanov in nemcev imeli prave Nemce. Na koncu je bilo neodločeno in potem sta najmlajša morala odločiti o zmagovalcu. Eden sem bil jaz, ki sem nemškega mestnega fanta v sekundi položil na hrbet. No, to je moj drugi Bled. Bolj kmečki, ko sem hodil po vasi, se potepal po gozdu in dnevno preplezal nešteto dreves od maja do septembra dvanajst ur na dan v povprečju. Spoznaval sem živali, predvsem konji so me navduševali. Tisti čas tudi turistov ni bilo veliko, mislim, da ravno prav. Zdaj pa … Huda lakomnost. Saj veš, to vabljenje v naše tako imenovane bisere in raje je pogubno. Kot pravi pesem Eaglesov The last resort: »They call it paradise /I don’t know why /You call someplace paradise /Kiss it goodbye.«

In to se je zgodilo z Bledom, Bohinjem itd.

Ja, Bleda je kar nekaj v moji poeziji. Npr. Grand hotel, Zadnji poletni ples, pesem, ki jo omenjaš in mislim, da je še kakšna. Tudi v prozi sem Bled izbral kot prostor dogajanja (Blejsko potrkavanje, Flik), v dramatiki Blejski grad, kjer spregovorim o turizmu na svoj način. In še to: ko grem na Bled, ne grem na Bled, ampak se vračam domov. Tako čutim in tega se ne da izbrisati.

Tvoja prva pesniška zbirka ulične revolucije, dopolnjena z dramskim tekstom veno, veno, je izšla leta 1984 v legendarni zbirki Znamenja založbe Obzorja, pri Obzorjih ti izide tudi naslednja zbirka Predgovor k ljubezenskim pesmim (1987), že omenjeno Zmerjanje Lepe Vide objaviš pri koprski Lipi v odmevni knjižni zbirki Rob, Zadnji poletni ples pri Mondeni (1993). Od takrat se je marsikaj spremenilo: izginile so knjižne zbirke, založbe … Kako se spominjaš osemdesetih let, kakšna je bila takratna literarna scena v primerjavi z današnjo? In vprašanje, ki bi nemara moralo predhoditi temu: kako se je literarna scena spremenila z letom 1991?

Naslovnica druge pesniške zbirke Gorana Gluvića Predgovor k ljubezenskim pesmim (Obzorja, 1987)

Osemdeseta so bila turbulentna leta. Sicer pa, katera niso? Takrat se je zgodil preboj naše generacije, ki si je tudi izborila svojo založbo Aleph, izhajali so naši prvenci itd. Mene je motilo, da so se literati, predvsem starejši, začeli ukvarjati zgolj s politiko in so s tem potegnili tudi del naše generacije, tu mislim tudi na gledališčnike, glasbenike, manj likovnike, s tem pa so si izbojevali svoje elitne pozicije. Vsak literarni večer se je izrodil v dve skrajnosti; prvi bolj banalni z vprašanji, kako in kdaj pišete, zvečer ali zjutraj, ponoči in drugi, kaj menite o naših politikih, ki se sprehajajo po mestih naše takratne države. Redkokdaj smo se pogovarjali o ustvarjanju, o temah, ki so okupirale vsakega posebej. Vse skupaj se je nadaljevalo po 91em, z dodatkom nacionalizma, morda celo še kaj hujšega, potem pa je šlo vse k vragu. V osemdesetih smo se osvobajali pritiskov države, vsaj mislili smo tako, potem pa nas je v devetdesetih čakalo presenečenje. Založništvo, ki je bilo zgledno urejeno, kjer so vse založbe imele edicije, in so točno vedele, kakšne knjige kam sodijo. Takšna so bila legendarna Znamenja, ki so izdajala knjige, ki so prinašale nekaj novega, izzivalnega … Založništvo je bilo razporejeno po celi Sloveniji in enakovredno ovrednoteno. Potem pa so kmalu vse skupaj  prevzeli amaterji. S tem mislim na ljudi, ki nikoli niso delali v založništvu, kot je v navadi: se pravi, začeti nekje na dnu in se prebijati k vrhu, da bi zbirali izkušnje. Ti ljudje niso vedeli za preproste stvari kot so, kam in kako se postavi kolofon, in bolj metafizične, kako založba poskrbi za svoj ugled in podobno. Kot da bi mešali kislo zelje z motornim oljem. In kar je najhuje, začeli so trditi, da mora trg usmerjati slovensko knjigo in literaturo. Pobirali so ideje od zahodnih kapitalistov in jih prenašali na naš trg, ki pa je bil, kot sem povedal, zgleden, nikakor pa idealen. Hotel sem reči, prenašali so, ne da bi analizirali, ali vsaj poslušali starejše založnike o specifičnosti majhnega trga. Če bi bilo po njihovo, bi danes izhajali samo dr. romani, slabe kriminalke in spomini zvezdnikov in morilcev, pa še kuharske knjige. In odgovor na vprašanje, kakšna je bila literarna scena v primeri z današnjo. Najbrž podobna. Edina razlika, ki jo opazim, je pa današnja gonja za nagradami, scena je kot kakšna arena starorimskega imperija, kjer se brezzobi levi grizejo z duhovi mrtvih gladiatorjev. Na naši literarni sceni se tega nikoli nismo šli, niti na misel nam ni prišlo. Seveda, morda zato, ker nagrad ni bilo. Razen ene, Zlate ptice, pa še te marsikdo ni resno jemal.  Zdaj imamo veliko nagrad in literarna stroka, ki se ne upa brskati po literaturi, se zanaša nanje. Če nisi dobil nobene nagrad, je enako kot da te ni, kot da nisi obstajal. Ta del stroke je piflarski in so kot piflarji zasedli pomembna mesta na naših fakultetah, kjer ustvarjajo nove piflarčke. Iz strahopetnosti ali nezmožnosti odkrivanja novega, so ocenjevanje različnih del in avtorjev  in s tem odgovornost prepustili žirijam in nagradam. Smešno.

Ostaniva za hip še pri osemdesetih letih minulega stoletja in takratnem vrvenju na slovenskem Parnasu. Debate so se vrtele predvsem okoli vprašanja postmodernizma, katerega pojav je t. i. generacija osemdesetih let videla – upam, da tu ne pretiravam – že skoraj kot dokaz znamenite misli Francisa Fokuyame o koncu zgodovine. Kako si ti doživljal postmodernizem in prerekanja okoli njega, kako nanj gledaš danes – zdi se mi, da tvoji literarni vzori ležijo drugje, v avantgardah, tudi ruski … Nenazadnje si v knjigi Harms danes (Aleph, 1993) na harmsovsko humoren način  v pretres vzel prav omenjeno generacijo …

Naslovnica pesniške zbirke Gorana Gluvića Zmerjanje Lepe Vide (Lipa, knjižna zbirka Rob, 1989)

Ti razni Lyotardi, Lacani, Fokuyame in drugi razni misleci so koristni, ko si star devetnajst, dvajset let. Moteči pa so njihovi verniki, lahko rečem tudi kar sužnji. Ti konci zgodovin se vsakič pojavijo v izjavah mislecev ob prelomnih in prevratnih momentih civilizacije. In ljudje res znajo trositi nesmisle. Ena največjih je bila po letu 91, ko so mnogi gledališčniki trdili, da je konec političnih dram. Mene so osebno vprašali, kaj bom pa sedaj pisal, ko ni več političnih tem. Malo mi je bilo čudno, zakaj to mene sprašujejo, ker eksplicitnih političnih dram nisem nikoli pisal, ampak sem vedno postavil določen lik, ki se sooča z družbo, v kateri  je med številnimi dejavniki tudi politika, kar je normalno. Drugi nesmisel je pa otepanje naše generacije glede postmodernizma ali post moderne. Nihče ni hotel biti postmodernist. To se mi je zdelo smešno pa sem izjavil, da se bom jaz žrtvoval in bom postmodernist. Mislili so, da se šalim. Menim, da  nihče ne more izjavljati ali je realist, ali modernist ali postmodernist, ali karkoli že. Če živim v postmoderni dobi, bom pač postmodernist. Ne bom modernist. To dobo poznam le teoretično in iz pripovedovanja. Mislim, da je mnoge v moji generaciji zmotilo postmodernistična oblika pisanja, ki pa je le manjši del postmodernizma, mislim, da je ogromni del kljub vsemu vsebina. In v vsebini je veliko več dovoljeno, kot pa v obliki. Čeprav tudi to mora imeti svoje meje. Motila jih je tudi pripadnost nečemu ali nekomu, kot se je to dogajalo v modernizmu, ko so te znali verbalno linčati, če si odstopil od zapisanih smernic. S tem odporom pa so se pokazali kot pristni postmodernisti. Literarni zgodovinarji in teoretiki bodo imeli še veliko dela okrog postmoderne. Ni dovolj ugotovitev, da je v naši generaciji imel vsak svojo poetiko. To  je preveč preprosta ugotovitev. Glede ruskih avantgardistov pa takole: mnogi jemljejo, v svetu in pri nas, ruske avantgardiste za vzor, jih preoblikujejo, reciklirajo in počnejo razne reči. Jaz jih nisem imel za vzor v tem smislu, da bi jih dosegel, oponašal, kar se mi samo po sebi zdi nesmiselno. Vzel sem jih za model, da bi se izrazil na svoj način. Kot recimo vzameš komedijo, tragedijo, idilično pesem, protestno pesem, da ne naštevam naprej. Da pa sem vzel humor, ironijo v svoje okrilje, je pa krivo okolje, v katerem se živel. Na Bledu, o katerem sva se prej pogovarjala, so me obkroževali sami pobalini, ki so preizkušali svoje besedne domislice na meni, ker sem bil najmlajši. Nadaljevalo se je med počitnicami v Zagrebu, Sarajevu, Beogradu, na Reki. Zdelo se mi je, da sem se rodil, da bi bil poskusni zajec za vse bolj ali manj duhovite prevare, trike in štose. Včasih me moti, da nekateri avtorji govorijo o komediji, satiri kot norčevanju iz koga. Tako ne gledam na humor. Norčevanje je najnižja oblika tako imenovanega humorja in sodi prej k politikanstvu kot literaturi. V Harmsu se nisem iz nikogar norčeval, ampak sem jih postavljal določene situacije, ki so zaradi početja določenih likov smešne in zabavne. Nič drugega.

Kje, kdaj, na kakšen način je književnost vstopila v tvoje življenje? Iz kakšnih spodbud si napisal prve verze, stavke? Kaj je nastalo prej, pesmi ali zgodbe ali nemara dramski prizori in kateri avtorji in avtorice so te takrat najbolj navdihovali?

Naslovnica pesniške zbirke Gorana Gluvića Zadnji poletni ples (Mondena, 1993)

Resnično ne vem, kdaj je stopila v moje življenje. Vem le, da sem že zgodaj pisal zgodbe, ker moja domišljija ni imela mej. In mojo domišljijo so ponavadi učitelji zatrli. V petem ali šestem razredu sem napisal spis o čevlju, ki je govoril svojo zgodbo, pa sem dobil slabo oceno, ker čevlji ne govorijo. Sicer sem hotel ugovarjati, da sem bral pravljice … A sem dobil odgovor, da nisem pisal pravljice. Malo sem se čudil, potem pa sem nadaljeval s pesmimi in sem napisal svojo prvo pesem, no, ne vem, če je bila prva, ampak spomnim se je, ker sem jo poslal v šolski list. Niso mi je objavili. Naslov pa je bil O, Sava, gorska hčerka, kam tečeš. Baje je zelo spominjala na neko hvalnico druge reke. To sem vedel. In sem protestiral z argumentom, zakaj tudi Sava ne bi imela svoje pesmi oz. hvalnice, če jo že ima Soča.

Resneje pa sem se začel pisati v srednji šoli. Poezijo in dramatiko, tu in tam kakšno prozo. Moji vzorniki? Mislim, da jih je veliko. Nimam niti nisem imel popolnega vzornika. Od vsakega sem vzel, kar se mi je zdelo fascinantno. Poskušal sem napisati nekaj podobnega v svojem slogu. Navdihovalo me je vse, kar je bilo duhovito, bistroumno, s slogom, ki te preseneča. Naj pojasnim na primeru kriminalk. Pri njih me je najmanj zanimalo, kdo je zločinec ali morilec. Zanimali so me duhoviti dialogi, nenavadne metafore in tako naprej. Odkritje v srednji šoli so bili romani hard-boilda, potem drame absurda in tako naprej. Torej, dolg spisek je avtorjev, ki so me navdihovali in še vedno segam po njihovih knjigah.

Kaj pa me je vzpodbudilo, da sem začel pisati, ne vem. Niti ne vem, kaj me vzpodbuja, da vsa ta leta vztrajam. Pač tako je, kot je.

Ne vem, kako je s tem v drugih okoljih, a zdi se mi, da smo v Sloveniji še vedno nagnjeni k temu, da ko nekoga popredalčkamo, radi vidimo, da za vedno ostane v zanj določenem predalu. Če si pesnik, potem si pesnik, ne pa tudi dramatik, kaj šele pisatelj … Pišeš poezijo, prozo (za odrasle in otroke), dramatiko … Kako doživljaš preskoke med različnimi zvrstmi? V čem se pisanje pesmi razlikuje od pisanja proze in v čem od pisanja dramatike?

Ne samo predalčkanje po zvrsteh, temveč te opredalčkajo po določeni pesmi, zbirki, drami, romanu in s tem te določijo in zapečatijo, tako da se teh oznak težko znebiš. To pomeni samo eno. Večina strokovnjakov ponavlja ugotovitve predhodnikov in temu pravimo sindrom papagajev. Redki se spustijo v nove interpretacije, ker se ne menijo za svoj t. i. akademski mir, drugi pa so pač verniki in razširjajo nauke svojih učiteljev, ne preverjajo verodostojnost itd. Tako se lahko zgodi, da nisi nikjer, ker zadolženi za poezijo rečejo da si dramatik, zadolženi za dramatiko te smatrajo prozaikom, zadolženi za prozo trdijo, da si pesnik in potem si res nikjer, obvisiš nekje v zraku.

Meni preskoki med zvrstmi ne delajo težav. Obstajajo le tehnične reči, ki jih moraš obvladati, drugo je pa dokaj enostavno, vsaj pri meni: v vseh zvrsteh pripovedujem potencialnemu bralcu, gledalcu ali poslušalcu. Če te vsaj dva razumeta, je to že nekakšen uspeh. Tu ni velike modrosti.

Kako pri tebi nastane pesem? Kaj te bolj vznemirja, oblika ali vsebina? V tvoji za zdaj zadnji zbirki Samo koraki v dežju (samozaložba, 2020) se pojavijo metrične sheme, rime …

Naslovnica za zdaj zadnje pesniške zbirke Gorana Gluvića Samo koraki v dežju (samozaložba, 2020)

Oboje me vznemirja. Vse me vznemirja. Natančneje: me zanima. Najbolj način interpretacije, ki naj bi dosegla bralca. Tu pa uporabljamo vsa literarna orodja, ki jih poznamo.

V zadnji zbirki, ki je nastajala po posameznih dolgih presledkih, sem se pri nekaterih pesmih naslanjal na določne melodije različnih popularnih žanrov, od roka, šansone in bosa nove. Zato so metrične sheme in rime, v nekaterih pesmih pa sem uporabil meni ljubo asonanco. Kasneje sem se posvetil metaforam, ker se mi zdi, da so v današnji poeziji pozabili nekako nanje. Bitniška poezija, ki je na videz preprosto pripovedovanje, je marsikoga opogumila, da piše poezijo, ker se zdi, da je vsak stavek, ki ga zapišeš, poezija. Tudi recept za mesno štruco, golaž ali popravilo brisalcev za šipo … Menim, da so v zmoti. Teoretično pa imajo morda prav.

Med zbirko Zadnji poletni ples in zbirko Samo koraki v dežju (samozaložba, 2020) je minilo sedemindvajset let. Vprašanje se ponuja kar samo: zakaj takšen premor? Vsiljuje pa se mi tudi misel o pesnikovem molku. Res je, pisal in objavljal si knjige drugih zvrsti, a misel vseeno kar noče oditi, pri čemer se ji je pritaknila še ena misel, misel umetnostnega zgodovinarja Herberta Reada, ki je nekje zapisal, da je bil Duschampov molk ravno tako pomenljiv kot Picassova hiperprodukcija …

Mislim, da je tudi moj molk pomenljiv. Nisem mogel najti dveh neznanih bralcev. Pa tudi premalo pesmi sem imel za zbirko. Vedno sem se vrtel okrog tridesetih. Nikakor nisem mogel dalje, dokler me ni spodbudilo metaforično stanje v današnji poeziji. Tudi stanje drugih besednih figur, na katere se pozablja v današnji poeziji. Kot tudi v dramatiki, ki je pripeljana do tega, da je ni več na odru. Da je dovolj, ko nekdo stoji in kriči, kar se spomni v tistem trenutku. Morda pa je to recimo konec umetnosti: dokončna izguba metafor, oz. besednih figur v poeziji. To sprejmi kot šalo. Nadalje, ko pa sem imel zbrane pesmi, ni bilo zanimanja zanje. Opazil sem, da sem kot pesnik pozabljen. Nikomur se ne da prebijati skozi tisoče pesniških zbirk, ki so izšle v teh desetletjih. Pa sva spet pri tvojem vprašanju glede založništva po osemdesetih. Najprej si je ta divji kapitalizem dovolil izobčiti korektorje, potem še marsikje lektorje, in na koncu kvalitetne urednike, ki bi spremljali vso literarno sceno, ne samo svoj krog, tako da so knjige uhajale brez sita in … demokratično si je marsikdo, ki si ne bi to zaslužil, privoščil knjigo. V osemdesetih smo se z uredniki pogovarjali ure in ure, preden je izšla kakšna knjiga. No, potem sem se odločil, da to knjigo izdam v butični izdaji 20 izvodov in podarim štirim knjižnicam, da ne bi bila prikrajšana tista moja dva neznana bralca.

Prva tvoja pesem, ki me je nagovorila in je ena tistih, ki jih vse od takrat nosim s sabo, si jo ponavljam v sebi (sploh verza: »Blazinice mi krvavijo.« in »Verjamem v svoje korake.«), je pesem Travniki in blues (Ulične revolucije), ki se izpisuje na presečišču poezije in glasbe. Pesmi iz tvoje zadnje zbirke je uglasbil tvoj sin Luka Gluvić. Kaj ti pomeni glasba in kolikšno vlogo igra pri tvojem pisanju?

Poezijo sem začel pisati v obliki songov.  Pravzaprav je vedno prisotna melodija in seveda ritem pri pisanju pesmi. Travniki in blues je značilna, modificirana blues pesem, kjer sicer ni križišča, kjer se odločaš za pot, so pa travniki, po katerih je treba steči … Tudi meni je ta pesem zelo pri srcu … Luka pa me je presenetil. Ko sem mu dal zbirko, sem bil prepričan, da bo nekaj časa trajalo, da jo bo odprl. Potem pa me čez čas pokliče in reče, da je uglasbil nekatere moje pesmi in naj povem če se mi zdijo uglasbitve v redu. Izredno mi je bilo všeč, da se je poigraval z različnimi slogi glasbe. To je odlična glasba, ki bo pravo veljavo dobivala z leti. Ni na prvo žogo.

Zdi se mi, da živimo v zanimivih časih. Nove tehnologije globinsko spreminjajo našo kulturo, doživeli smo vojno, zamenjali državljanstvo, politični sistem, zdaj nas je zadela še pandemija, kolikor vem, prva po španski gripi. Kako sam vidiš današnji čas, kakšna je ali naj bi bila vloga poezije, književnosti v njem, kako naj bi se pesniki, pisatelji odzivali nanj?

Vidim tako, da vse te nevšečnosti, kot so nove tehnologije skupaj z vojnami in zamenjavami političnih struktur, držav in podobnimi dogodki minejo, poezija pa vedno ostane. Kot svetilnik naših misli, upanj in dogajanj. Ko prebiramo stare pesnike, od antičnih do kitajskih, lahko opazimo, da se na svetu skoraj nič ni spremenilo, kar se tiče ljudi. Spreminjajo se tehnologije, vojne, države, vse mogoče neumnosti, a mi smo isti: malo pametni, malo trapasti, veseli in žalostni. In to je bistvo poezije, seveda, če ji znaš prisluhniti, če jo razumeš. To je tudi bistvo književnosti. Da je pisatelj vedno v stiku z okoljem, v katerem živi. Da se ozre in opazi odnos ljudi do sveta in obratno. Kitajski pesniki in pesnice v daljni preteklosti sedijo na verandah, opazujejo naravo, pijejo vino in zapisujejo pesmi. Mi delamo enako, le da nas v tej naši naravi zmoti kakšno gradbeno podjetje, ki gradi novo stolpnico ali tovarno, ki nam bo grenila življenje. A vino, pesem in uživanje nam ostane, kljub vsem spremembam na tem svetu. Ko nam vino in poezijo, in s tem užitek odvzamejo, potem bo pa res konec zgodovine. Ne pa razne politike in demokracije in diktature in korporacije. Brez njim bi zgodovina zadihala s polnimi pljuči.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Peter Semolič