Pogovor s Xiaoyuan Yin

Prihajam iz Slovenije, države z dvema milijonoma prebivalcev. Kot pesnik ali pisatelj se mnogo lažje uveljaviš v državi z dvema milijonoma ljudi kot pa v državi z več kot milijardo prebivalci in z več kot enim jezikom. Lahko opišeš kitajsko literarno sceno, kako je organizirana, kako se mlad avtor uveljavi?

Xiaoyuan Yin.

Pisanje je v bistvu individualna aktivnost in ne kolektivno dejanje: zato ne obstaja nič takega, kot je organizacijska shema. Če pa bi ustvarili 3D hologram pesnikovega uma, bi ugotovili, da povezave med pesniki niso črte v čipih, kjer vsakdo neprostovoljno hodi po vzporednici s svojimi vrstniki, tekmuje za nič vrednega in skrene s »prave poti«, kot bi šlo za masovni samomor lemingov. To je kvantno polje, kjer takoj ko se ljudje začnejo sporazumevati drug z drugim, za kratek čas izgubijo svojo enigmatično ‘superpozicijo’, čemur se reče ‘dekoherenca’. Kar se tiče starosti, je ta neveljaven parameter, dokler se časti samo poezijo. V nasprotju s tehničnim delom genialnost ne raste proporcionalno z izkušnjami, čeprav se zlahka pretvarjamo, da je tako – saj bi se drugače ljudje kaj hitro zmedli glede standardov za ocenjevanje.

V resnici je veliko genialnih pesnikov umrlo mladih, na primer Percy Bysshe Shelley, John Keats, Arthur Rimbaud ali Cao Zhi, Wang Bo in Li He na starodavnem Kitajskem. V nekem smislu so imeli srečo, da so umrli takoj po zaključku svojih mojstrovin in preden so jih disciplinirali, da bi stregli okusu bralcev in trga. Pri poeziji ne gre za starost, ne gre za fiksni depozit, ampak za tvegano naložbo: najbolj inovativen, vizionarski pustolovec dobi vse. Kako se mlad avtor uveljavi? Če bi želeli živeti polno, carpe diem, naj si pridobijo zasluženo mesto v zgodovini, dokler so mladi in strastni, ne da bi jih skrbelo, da bi umrli v najboljših letih. Samo ambiciozni naj bojo, pogumni, odkriti in nekonvencionalni, kolikor bojo lahko, naj hodijo po svoji poti in ignorirajo vse druge; če pa bi radi uživali v pokoju, morda z ljubkimi vnuki na dvorišču, potem naj počnejo stvari na bolj eleganten, skromen in takten način, naj ostanejo zdravi, dokler ne bodo dovolj stari, da bi bili pogumni, odkriti in nekonvencionalni kot prva skupina. Kar se tiče ambicij, bi lahko rekli: preživi svoje kritike in nasprotnike.

Kako in kdaj si začela pisati in kateri avtorji so vplivali nate na začetku pesniške poti in kateri žanr te je najprej pritegnil, poezija ali proza …?

Razumem vseprisotno hipotezo, da naj bi imel vsak pisatelj ali pesnik enega ali več mentorjev, ki so vplivali nanj, presegajoč prostor in čas. To je primer številnih, ali vsaj mislijo, da je temu tako, kar razloži dejstvo, zakaj se avtor pred vzpostavitvijo lastnega sloga preizkusi v Igri imitacije. (Ja, tu seveda mislim tudi na film Mortena Tylduma, v katerem je imela Enigma tri rotorje: hitrega, srednjega in počasnega, ki nas spominjajo na urine kazalce. Sam čas je koda, ki se je ne da razbiti, ker isti vnosi ne zagotavljajo podobnih rezultatov, ravno nasprotno, osupljivo se lahko razlikujejo med seboj, zato ne moremo posnemati poti znanih ljudi do uspeha. Podobni rezultati lahko izvirajo iz popolnoma različnih vnosov, kot da bi rezultat vodil metodo proti samemu sebi.)

Vpliv priljubljenih pisateljev ali pesnikov je po navadi precenjen motiv, celo namenoma olepšan v spominih na začetke pisanja. Ampak, če smo pošteni, malikovanje je redko zadosten razlog, da zares postanemo pisatelji ali pesniki, ker občudovanje pomeni, da se počutimo slabše, morali pa bi biti prepričani, da smo mu ali ji enakovredni.

Hipotetični sistem starosti predpostavlja, da se pisatelji in pesniki, ki so rojeni kasneje, učijo od predhodnikov, ampak ta zaključek temelji na premisi: izkušnje pomagajo, kar je seveda res, vendar v primeru znanosti. V literaturi ni absolutne resnice, rekla bi, da gre za poskuse in napake; ker ničesar ne moremo definirati kot napako, gre za poskus in pomembnost ali za poskus in zloglasnost. Seveda je večino časa poskus in nepomembnost.

Kar se tiče mene, obstajajo ljudje, ki so katalizirali pomembne premike in pametnejše izbire, a niso bili vsi avtorji literarnih mojstrovin. Ampak tisti veliki umi, na teorije katerih sem po naključju naletela, ko nisem bila dovolj odločena, da bi sprejemala odločitve. Na primer družina Bernoulli, za katere sem leta 2019 pisala detektivke, leta 2018 pa sem napisala še en roman z naslovom ‘Ecce homo: Friedrich Nietzsche × Christopher Nolan’… Po navadi ta imena vgradim v svoja dela.

Pišeš poezijo in prozo, fikcijo, veliko svoje kreativnosti posvečaš transžanrskemu pisanju. Kdaj in zakaj si se odločila za takšen pristop k ustvarjanju literature?

‘Žanr’ je umeten koncept, kot je vsak samostalnik. V trenutku, ko zamenjate pomen stvari s semantično projekcijo v svojem umu, se zgodi proces zamenjave. Oznake samostalnikov se spremenijo, ko se klasifikacije stisnejo ali razširijo kot meh pri harmoniki. Na primer, beseda ‘science’, ki izvira iz latinske besede ‘scientia’, pomeni ‘znanje’, medtem ko beseda ‘art’ izvira iz besede ‘ars’ in pomeni ‘spretnost’. Beseda ‘žanr’ izvira neposredno iz francoščine, ampak se da njen izvor izpeljati iz latinščine. V angleščini dobesedno pomeni ‘kategorija umetniških, glasbenih ali literarnih kompozicij, ki jih označuje določen stil, oblika ali vsebina’ (Merriam-Webster), v francoščini pa pomeni tudi ‘spol’ (samostalnika), na primer ‘En allemand, il y a trois genres grammaticaux de noms.’ Žanr je torej nadležen dokaz, da je jezik zgodovina izkrivljanja in manipulacije.

Zakaj ljudje izumljajo oznake? So preprosto simboli ‘deindividualizacije’ (Gustave Le Bon ‘The Crowd: A Study of the Popular Mind’, 1895), ki se nanašajo na navado poljubnega tlačenja stvari v isti koncept, s tem da raziskujejo njihove skupne značilnosti. Arhivske študije pomagajo knjižničarju razvrščati knjige, da se mu jih še več ne nabere na njegovi mizi, čeprav je smešno, da se Finneganovo bdenje in Vodnik National Geographica po nadnaravnih krajih znajdeta na isti polici. Ampak knjižničarja to ne zanima, saj mu prihrani čas. OKM je posebna pravica ljudi, saj pričakujejo, da so razlike, ki vedno obstajajo, dovolj majhne, da jih lahko ignorirajo.

Naj literaturo utelesimo v ‘žanre’? Kot, na primer, kaj nam je povedala barva Jiu-Fang Gaovega1 žrebca: pojava je upodobitev namesto bistva, tako presojanje knjige po platnicah in katalogiziranje reči po videzu so manifestacije človeške inercije, ki jih hranita hedonizem in življenjski slogi obdobja umetne inteligence. ‘Trans-žanr’ je psevdo predpostavka, kot je tudi sam ‘žanr’. Različne barve postavimo v predalčke palete, ampak vsako bravo bi lahko razdelili v več milijonov odtenkov, kot vemo, trikromati vidijo približno milijon barv, medtem ko tetrakromati vidijo neverjetnih 100 milijonov barv. ‘Žanre’ bi raje videla kot praktično prikladnost, kadar hočemo na kratko opisati literarno delo. Kadar pišem dolge pesmi in cikle, kot je na primer Ornitološki atlas, ki je sestavljen iz 100 pesmi, od katerih vsaka nosi naslov po znanstvenem imenu ptice, tega nikoli nimam za dvodimenzionalno igro permutacij in kombinacij z besedami, ampak priložnost, da izostrim prostorsko predstavo in vrtam skozi sam jezik ter sprejmem nelinearnost, zaporedje in jukstapozicije.

Pišeš v več jezikih. Kako vidiš, čutiš razliko med pisanjem v kitajščini in pisanjem v drugih jezikih? Tu je morda zanimiva izkušnja Vladimirja Nabokova, ki je prozo pisal v angleščini, poezijo pa v ruščini …

Moja prva služba za polni delovni čas je bila služba prevajalke (japonščina – kitajščina) v mednarodni IT skupini. Interaktivno prevajanje je osvetlilo številne zanimive slovnične fenomene. V primerjavi z originalnim japonskim stavkom ‘目の前が暗くなるのを靖子は感じた’ je bila njegova angleška ustreznica ‘her vision dimmed’ (zameglilo se ji je pred očmi)’ mnogo krajša (‘容疑者Xの献身’, ‘Predanost osumljenca X’ v angleščini Keiga Higashina). V japonski različici, ki se je začela s ‘pred očmi se ji je vse stemnilo’, čemur je sledilo ‘Yasuko je čutila’, niste mogli predvideti, kako se bo stavek končal. V japonskih stavkih je nikalnica vedno na koncu. Ugibajte torej, bo stavek trdilen ali nikalen? Nasprotno so glagoli v stavkih na koncu, kot v nemščini, zato ni nenavadno, da najprej vidite celo vrsto samostalnikov in se sprašujete, kaj za vraga je osebek naredil z njimi ‘Den kalten Ernst spürte er, die handwerkliche Nüchternheit, den trockenen Geschäftssinn, die an jedem Möbel, an jedem Gerät, an den Bottichen und Flaschen und Töpfen klebten.’ (‘Parfum: Zgodba o morilcu’ Patricka Süskinda). Glagol se ni pojavil, dokler niste prišli do konca stavka. Morali ste počakati do zadnjega trenutka, da ste lahko razvozlali stavek, počakati ste morali na glagol, da ste lahko povezali osebek in predmete z njim in se prepričali, da je stavek smiseln.

Standardna kitajščina, znana tudi kot mandarinščina, je uradni in diplomatski jezik Kitajske. Med manjšinskimi dialekti je mandarinščina najpogosteje uporabljana kot literarni jezik. V nasprotju z angleščino in številnimi drugimi evropskimi jeziki ni ‘besed’ (pomenskih enot), ampak so samo pismenke, kar pomeni, da jih morate zložiti skupaj več, da izrazite v angleščini zelo preprosto besedo. Dobra stvar pa je, da če le malo zamenjate vrstni red, lahko dobite popolnoma drug koncept. Na primer, ‘西游记’ in ‘西厢记’ sta sestavljeni iz treh znakov, dve tretjini sta identični, a njuna pomena nimata popolnoma nič skupnega.

Ustanovila si Enciklopedično pesniško šolo in si glavna avtorica Deklaracije hermafroditskega pisanja. Lahko bralcem Poiesis predstaviš šolo in deklaracijo ter razložiš, kako sta šola in deklaracija povezani?

‘Deklaracija hermafroditskega pisanja’ je bila objavljena v enem od desetih najbolj znanih literarnih revij na Kitajskem ‘Gorske rože’ (‘Shan Hua’) (3. številka, 2016).

Hermafroditizem ni samo emancipirana metoda kreativnega pisanja, ampak tudi mehanizem, v katerem so prepletene seksologija, psihologija, sociologija in antropologija. Nanaša se na neskončne možnosti za spolnimi mejami in samoraziskovanjem anime in animusa.

V moji transžanrski fikciji Hermafroditski labirint (2019) je bil mejnik na poti k mojemu idealu, kot je bil izdelan z izjemno simetrijo in delikatnim ravnotežjem, v katerem je bil svet razdeljen v štiri kvadrante, ki so se prekrivali z 9×9 sudokujem – v fikciji je Igralec št. 1 govoril z zlobno umetno inteligenco za šahovnico. Vsakič, ko se šahovska figura premakne v nov kvadratek, mora povedati ‘pravo’ zgodbo, sicer ga stresejo z elektrošokom. Prvi in četrti kvadrant nakazujeta na junakinjo, drugi in tretji pa na junaka, prvi in tretji na svetlobo, drugi in četrti pa na temo. Vsaka vrstica se nanaša na žival, vsak stolpec pa na zemeljsko površje. Vsaka številka v sistemu sudokuja predstavlja tip zgodbe, na primer, osmica pomeni zgodbo, polno preobratov. Ko se šahovska figura premakne na A5, je naš Igralec št. 1 moral improvizirati in si izmisliti zgodbo o moškem z značilnostmi vitorepega medveda, ki se dogaja v gorah podnevi. Številka ena stoji za Božjo perspektivo, kar pomeni, da mora povedati zgodbo kot vsevedni pripovedovalec. Igralec št. 1 je povedal umetni inteligenci zgodbo o plezalcu, ki je videl Jetija.

 

 

Si avantgardna umetnica in na številne načine je tudi Enciklopedična pesniška šola avantgardni projekt. Kakšen je tvoj odnos do tradicije? To vprašanje me zelo zanima tudi zaradi primerjave med Slovenijo in Kitajsko. Slovenska poezija se je rodila, kot poezija v številnih drugih srednjeevropskih deželah, v obdobju romantike (na začetku 19. stoletja), kitajska poezija pa ima več tisočletno tradicijo. Ta predstavlja dragocen zaklad, morda pa je lahko za avtorja tudi določeno breme …

Tradicija ni antonim avantgarde, je informacijski bazen, torej ‘ne zavrzite skupaj z vodo po kopanju tudi otroka’: v obdobju preobilice informacij je ključnega pomena razlikovanje med tem, kar potrebujemo, in tem, česar ne potrebujemo – brez tega se boste počutili preplavljene in izčrpane, kot voznik začetnik sredi zloglasnega nadvoza Huangjuewan. Tradicija ima svojo ‘težo’, ker je nakopičena zgoščenost zgodovine, ampak izbirate pa vi, ali se ji boste uprli kot bremenu ali pa jo boste uporabili kot balastne vode in zajadrali skozi ocean znanja. Vsa nova odkritja temeljijo na znanih zakonih, tudi najbolj drzni eksperimenti morajo biti opremljeni s poprej izumljenimi reaktorji, radijskimi teleskopi ali pospeševalci delcev … Celo najbolj sprevrženo pisanje vsebuje najbolj navadne besede v tradicionalnem slovarju, namesto jezika naʼvi prebivalcev Pandore ali krožnih ‘logogramov’(naključni prameni in packe, ki izvirajo iz kroga), kot v filmu Prihod. Merilo, kako avantgardni smo, ne meri razdalje od tradicije, ampak kako visoko lahko sežemo, če stojimo na njenih ramenih. Vključevanje vsega in vseh je ključ do modrosti, ne pa izključevanje. Od nas zahteva, da odložimo predsodke in naredimo periodni sistem človeške zgodovine in ideologije.

Naj na tem mestu z vami delim pesem iz Ornitološkega atlasa, serije stotih pesmi, ki je interpretacija zgodbe o Li Poju in njegovih srebrnih fazanih.
 
[20] Lophura Nycthemera 白鹇
(Srebrni fazan)
 
Uvod:
Slišal sem za učenjaka Huja, ki živi odmaknjeno življenje na gori Huangshan in da ima nekaj srebrnih fazanov. Z učenjakom so povezani in mu že od malega zaupajo. Poimenoval jih je in hrani jih iz roke. So plemenite ptice in težko jih je udomačiti. Občudoval sem jih, a nisem imel sreče, da bi imel kakšnega. Hu mi je svoje srebrne fazane podaril. Prosil me je samo za eno pesem, ki sem jo z veseljem napisal. Zdelo se je, da so ptice razumele, kaj pišem, in so počivale ob meni. V enem zamahu sem končal naslednjo pesem:
 
Upam, da bom zamenjal tvoje srebrne fazane za par svojih brezhibnih nefritov.
Kako vas občudujem s tistimi peresi, ki so gladka kot saten in bela kot sneg.
Pohajkujete ob smaragdnem jezeru in skozi bujne arkade gozda,
spite, ko sije luna, in se zbudite, ko se spušča somrak.
Želim si samo, da bi vas lahko imel ob sebi na slikovitih hribih,
namestim vas v kletko in odšli bomo domov za živo mejo.
–Li Po ‘Posvečeno učenjaku Huju na gori Huangshan’
 
Vseobsegajoča črna. Muhasta bela.
 
‘Golobica je edinstveno bela kot vitez v oklepu zmrzali.’ (Li Po ‘Oda beli golobici’) ‘ Par belih galebov frfota nad valovi in se ne meni za vse hudournike, ki rohnijo in besnijo nekje zadaj. ‘(Li Po ‘Starodavna pesem: 42. verz) ‘Marca je nad pšeničnimi polji letel srebrni fazan z dvema fazankama nad njim, ko je moje srce izpustilo en utrip ‘(Li Po ‘Jutranji fazani’) ‘Avgusta postane mejno območje tako vetrovno in puščobno, orlova peresa pa tako bela kot s snegom pokrit vrh gore ‘ (Li Po ‘Izpust belega orla’) ‘Čaplja se je okopala v jesenskem jezeru, videti je bilo, kot da koščki slane padajo z nebes in se dotikajo vode ‘ (Li Po ‘Bela čaplja’)
 
Aristokrat v beli halji se je na vrhu gore Huangshan naslanjal na borovec, z daruanom (basovsko lutnjo) v rokah, je čakal na sneg. Opolnoči so žerjavi začeli kričati v bridek veter. Svinčeno bela barva je omehčala ta dragoceni trenutek vesoljne enotnosti. Jez je bil kot lok, ki je privlačil puščice oblakov iz oddaljenih dolin.

Tvoje snežno belo, s črnilom obrobljeno perje je v vetrcu šelestelo kot slamnato ogrinjalo. Tvoji žadasti opasni kavlji so zveneli zaradi zlatih zaponk in tvoja torba je bila polna korenin angelike, jantarja in dišečega oljkovca.

Ledene sveče so padle z vej starih borovcev in zaustavile tvoje prste na guqinu. Kragulj je zavreščal in preletel klif. Dim se je vrtinčil okoli gora na obzorju in se brokatno rumeno lesketal. Pred očmi nimaš podobe gore Jingting, ampak na srečo najdeš zrcalo svojega uma v Vsem.

Pesnik je bil priča številnim čudežem narave: prehod Jianmen, gora Emei, gora Heng in gora Lu, ampak tu je bil prvič. Potoval je sam in šel je tako daleč, prečkal je potoke in spal pod drevesi. Kdo pa pravi, da bi moral imeti družbo? Učenjaki so vse prej kot opravljivi fantje.

Zdaj stoji na vrhu, osamljen nad oblaki, opazuje 31 drugih vrhov – belih kot simbol stiskanja, ne pa širjenja. Nasekan borov les gori v peči, medtem ko so fazanke začele kazati svojo pravo naravo: tako imenovana »bližina« med človekom in pticami ni bila nikoli neosvojljiva.

Ko imate namesto trate kristalno jezero in smaragdna jezera, kjer se lahko drsate, zakaj bi se zadovoljili s kletko?

Kot ste rekli: ‘Cesta v Shu je bila strma.’ Zakaj torej izgubljati čas s stokanjem nad dolgo izgubljenimi pokrajinami?

Puščavnik je spal na borovih iglicah, prekritih z ivjem. Sezonsko kroženje rož in kamnov se še ni začelo. Bil je samo nepovabljen gost, do pasu v snegu bele laži, imenovane ‘srečno naključje’.

Nisi videl [1], da je srebrni fazan preletel goro Emei z vso svojo podcenjevano spretnostjo?

Nisi videl, da so bori in oblaki večni, tako tudi puščavnik postane nesmrten in ostane tih glede svoje slave. [2]

Naslov tega poglavja je:

‘Čas je švignil mimo tako hitro kot beli konj, v čigar toku plava Li Pojeva zgodba, ki menja  svoj beli žad za srebrne fazane, ki so beli kot njegovo brezmadežno srce in njegovi nesrečni lasje, ki so postali beli, ko so beli oblaki spremenili svoje oblike v sive volkove, pod katerimi so učenjaki brali njegovo zgodbo in se niso zavedali, da je vzhodno nebo razsvetljeval bel somrak.‘

Opombe k pesmi:

[1] ‘Nisi videl’ se je pojavilo na začetku prve kitice Li Pojeve slavne pesmi  ‘Qiang Jin Jiu’(‘Živelo vino’)

[2] ‘ostane tih glede svoje slave ‘ je stavek iz Li Pojeve slavne pesmi ‘Xia Ke Xing’(‘Potovanje kavalirskega bojevnika’)

*Srebrni fazan (Lophura nycthemera) je vrsta fazana, ki jo najdemo v gozdovih, večinoma v gorah notranje jugovzhodne Azije ter vzhodne in južne Kitajske. Populacijo so naselili tudi na Havajih in na številne lokacije ZDA. Samci so črni in beli, samice pa večinoma rjave. Oba spola imata gol rdeč obraz in rdeče noge (ki jih ločujejo od fazanov s sivkastimi nogami). V ujetništvu je pogost, prav tako tudi še v divjini, ampak nekatere njegove podvrste (zlasti L. n. whiteheadi iz Hainana, L. n. engelbachi iz južnega Laosa in L. n. annamensis iz južnega Vietnama) so redki in ogroženi.

Znanstveno ime: Lophura nycthemera
Višja klasifikacija: Fazani
 
V dvajsetem stoletju se je zahodna filozofija obširno ukvarjala z idejo avtorja in avtorstva. Naj kot primer omenim znamenita eseja Rolanda Barthesa ‘Smrt avtorja ‘ in Michela Foucaulta ‘Kaj je avtor?’. Kaj je vzpostavljen ali najbolj razširjen koncept avtorja in avtorstva na Kitajskem in kako sama gledaš na avtorja in avtorstvo? Zdi se mi, da Enciklopedična pesniška šola tudi naslavlja vprašanje avtorja, avtorstva …

Po naključju sva v intervjuju z italijanskim pesnikom in kuratorjem Albertom Pellegatto decembra 2019 debatirala o delu Kaj je avtor Michela Foucaulta. Rekel je: ‘Lécriture se déploie comme un jeu qui va infailliblement au-delà de ses règles, et passe ainsi au-dehors. Dans l’écriture, il n’y va pas de la manifestation ou de l’exaltation du geste d’écrire; il ne s’agit pas de l’épinglage d’un sujet dans un langage; il est question de l’ouverture d’un espace où le sujet écrivant ne cesse de disparaître.’ To razumem kot: pisanje je nekakšno globoko učenje, odkrito ali skrito, v katerem avtorji pravzaprav postanejo pisatelji v senci senci neznanih disciplin, ki korak za korakom izgubljajo avtonomijo, dokler jih ne pogoltnejo pisanja, ki tečejo kot stroji, roboti, ki se programirajo sami, in na koncu kršijo Zakone robotike Isaaca Asimova.

Alberto je zapisal impresivne komentarje na teorijo Michela Foucaulta: ‘Socialne mreže in internet na splošno (Spletna kamera, brezkončni video, predprodukcija slik, popoln dostop itd.) ustvarjata podvojeni svet, a ta se hitro ponovno združuje. Fenomen, ki ga je Baudrillard imenoval »sentimentalni vertigo modelov«: možnost vsakovrstnih stilov, podob so postali muzeografski znaki, ki si lahko večno zamenjujejo; nekaj, kar še mora biti transkodificirano.

‘Ce rapport de l’écriture à la mort se manifeste aussi dans l’effacement des caractères individuels du sujet écrivant; par toutes les chicanes qu’il établit entre lui et ce qu’il écrit, le sujet écrivant déroute tous les signes de son individualité particulière; la marque de l’écrivain n’est plus que la singularité de son absence; il lui faut tenir le rôle du mort dans le jeu de l’écriture.’ Zakaj bi avtor ustvarjal konflikte med sabo in svojim delom ter kako? To me spominja na besede Rolanda Barthesa: ‘V etnografskih skupnostih odgovornost za pripoved ni nikoli na posamezniku, ampak na mediatorju, šamanu ali povezovalcu, čigar zmogljivost – obvladovanje narativne kode — bi lahko občudovali, ampak nikoli njegovega genija. Šaman se mora soočiti s tveganjem, da bo izgubil moč in bo moral oditi domov počivat. Avtor je morda nezavedno ustvaril kode, ki niso kompatibilne z njegovo lastno voljo.

Kitajska je ena redkih držav na svetu, ki je v 21. stoletju ohranila socialistični politični in ekonomski sistem. Slovenija je kot del Jugoslavije zamenjala socializem za kapitalizem v zgodnjih 90. letih 20. stoletja. S prehodom v kapitalizem se je spremenilo veliko reči, vključno s položajem pisatelja, intelektualca v družbi. Pesniki in pisatelji so potisnjeni na rob, v socializmu pa se od avtorjev pričakuje, da so družbeno angažirani. Od njih angažma pričakujeta oblast in družba. Kakšen je danes položaj pesnikov in pisateljev na Kitajskem? Naj Deklaracijo hermafroditskega pisanja razumemo kot umetniški ali tudi kot socialni projekt? Kako vidiš odnos med literaturo in družbo? Kakšna je vloga pesnika in poezije v današnjem svetu?

Pesniki in pesniški aktivisti so si popolnoma različni ljudje. Pravzaprav se ne strinjam, da so politične ideologije povzročile razlike med pesniki in njihovo družbeno participacijo. Gre za upravljanje s časom. Vsi imamo 24 ur na dan. Ne morete biti slavna oseba, hkrati pa globok mislec. Utilitarizem in hedonizem.

Kot INTJ (16 MBTI® tipov) oseba predlagam, da pesniki ne zgubljajo svojega časa v namernih, ampak neučinkovitih znanstvih med tistimi z nekompatibilnimi zamislimi. Pesniku se ni treba identificirati s tistimi, ki jih je spoznal na seminarjih in forumih. Kakšne informacije si lahko izmenjajo? Znanost o uspehu? Katere kvalitete naj občudujejo drug pri drugem? Sofisticiranost in laskanje? Pesniki bi morali zavračati mešanje v množico, ki poka od večinske ignorance in filistinizma, sicer se asimilirajo ali se vpletejo v nesmiselne prepire. Pesniki in pisatelji naj se ne bi nikoli opisovali, da so ljudje, potisnjeni na rob, saj so varuhi robov, kot terminator med dnevom in nočjo, med profanim in božjim, med trdnim in utopičnim, piktografskim in binarnim, kot plavalci v bazenu neskončnosti na vrhu hotela Marina Bay Sands Hotel, kako vznemirljiva izkušnja! Pisanje je eden od ekstremnih miselnih športov, kot je kriptologija. Na sodobnem Kitajskem pesniške šole po navadi izgubljajo ljudi, kar je tipično za ta čas, čas deregionalizacije, intelektualizma in kulturne heterogenosti. V zadnjih štiridesetih letih so rasle kot gobe po dežju, takoj ko je ekonomski razvoj to dovoljeval. To je bil dokaz, da so pesniki našli duhovno povezavo v zunanjem informacijskem polju, ne potrebujejo 24-urnega lika v podobi samotnega volka. Kar pa se tiče Deklaracije hermafroditskega pisanja je šlo za ideal leta 2016, a se je razširila in vključila tudi socialne projekte. Leta 2020 smo organizirali ‘Mednarodno okroglo mizo enakosti spolov’, ki so se je udeležili pesniki, moški in ženske, iz različnih držav. Upam, da bomo v prihodnosti našli več načinov za vključevanje tega ideala.

[1] V knjigi  Lieh Tzuja (alias ‘Liezija’) je zapisana zgodba: Vojvoda Qina je povabil znamenitega ocenjevalca konjev Jiu-Fang Gaa, naj mu poišče izjemnega konja. Našel ga je in rekel vojvodi, da je to rumena kobila, izkazalo pa se je, da gre za črnega žrebca.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič, intervju je prevedla Neža Vilhelm. 

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)