Peter Semolič: Morda začnemo naš pogovor ob dvajsetem, jubilejnem Festivalu Pranger z vprašanjem o potrebnosti in smiselnosti literarnih festivalov, namreč vemo, da imamo v Sloveniji inflacijo festivalov, morda tudi literarnih festivalov. Gre pri literarnih festivalih le za dopolnitev, popestritev siceršnje ponudbe na literarni sceni, z literarno sceno mislim na revije, knjige, literarne večere itd., ali pa literarni festivali premorejo tudi neko določeno specifiko? In če jo, v čem je ta specifika?
Silvija Žnidar: Čeprav bi na literarne festivale v nekaterih ozirih lahko gledali kot na dopolnitev, menim, da imajo gotovo posebno (pozitivno) vrednost tudi sami zase. Gre za dogodek, kjer se med sabo srečajo sicer malce bolj ločene entitete bralca_ke, knjige, avtorja_ice, kjer to srečanje po svoje zaživi. Obiskovalci_ke se tukaj srečajo z deli, avtorji_icami, ki jih morda sicer ne bi brali_e, morda odkrijejo kaj novega, dobijo kakšen nov vpogled v literaturo. Festivali lahko predstavljajo nek bolj živahen, dinamičen, aspekt soočanja, rokovanja s književnostjo, oziroma z umetnostjo nasploh, s svojo sproščenostjo in družabnim elementom morda celo uspešneje pripomorejo k širjenju bralne kulture. Prednost festivalov je navsezadnje tudi to, da lahko med sabo povežejo različne forme umetnosti (glasba, literatura, likovna umetnost itd.) in nudijo obiskovalcu_ki svojstveno živo izkustvo te vrste. Všeč mi je tudi, ko festivali osvetljujejo avtorje ali tematike, ki sicer morda niso toliko v ospredju, ki ne dobijo toliko pozornosti (pred leti je na primer festival Slovenski dnevi knjige organiziral branje LGBT tekstov), da reprezentirajo tudi mlade ustvarjalce_ke, ki morda še niso uveljavljeni_e. Na splošno me veseli, da imamo festivale, ki so posvečeni posebej poeziji, saj se Slovenija ponaša z vrhunskimi pesniki in pesnicami, ki pa se jih še vedno morda ne bere toliko kot prozaistov_k; če festivalom uspe bralstvo usmeriti tudi v pesniške vode, potem je to gotovo velik plus na njihovi strani. Pomembno se mi tudi zdi, da se ti festivali organizirajo po celotni Sloveniji, da niso vsi »nakopičeni« v Ljubljani, saj lahko na primer tudi oživijo kulturno dogajanje manjših mest.
Alen Albin Širca: Festivali seveda morajo biti. Mogoče bi celo težko govorili zares o kaki inflaciji festivalov, vsaj če nanje ne gledamo samo statistično, ampak z vidika, da gre za dogodke, ki – rečeno zelo na splošno – združujejo ljudi, jim omogočajo interakcijo, in pa ponavzočujejo »stvar samo«, zaradi katere sploh so. Če pogledamo etimologijo besede »festival«, nas ta pripelje do latinske besede festus, kar pomeni »praznik«, »praznovanje«, ki je praviloma veselega in radostnega značaja; torej je festival zelo blizu temu, kar po domače rečemo »fešta«. Če izhajamo iz tega (izvornega pomena), potem je jasno, da jih ni nikoli zadosti. To seveda velja tudi za literarne in še posebno pesniške festivale. Poezija je že od nekdaj tudi kolektivni dogodek. In vse, kar počnemo v zvezi z njo, da jo iztrgamo zgolj tihemu individualnemu branju (ki je, jasno, norma), pomagamo poeziji, da na neki način šele zares izpolni svojo poslanstvo. Brati poezijo, interpretirati jo, govoriti o njej, razmišljati o njej, debatirati o njej, in to v javnosti – šele s tem je proces pesniškega ustvarjanja kot tak zares zaključen. To je to, če malce spet uporabim strokovni žargon, čemur rečemo recepcija, brez katere je sama produkcija skoraj brez pomena. Seveda pa je treba ob vsem tem tudi skrbeti, da so naši festivali zares na nivoju, se pravi da imajo kljub »strokovnosti«, relevantnosti, aktualnosti itn., določeno mero ustvarjalne iskre, spontanosti, skratka tega, kar je povezano z vsako dobro »fešto«.
Denis Škofič: Festivali so pomemben del literarnega prostora, še posebej mednarodni, kot so Vilenica, Dnevi poezije in vina ter Fabula, ki vzdržujejo stik s sodobno svetovno literarno produkcijo preko ažurnih prevodov in nastopov vrhunskih avtorjev iz celega sveta ter seveda tem, ki jih odpirajo. Nenazadnje pod svojim okriljem vedno znova izpostavijo oziroma nagradijo izbrano sodobno slovensko produkcijo. Nič manj niso pomembni festivali, kot so Novo mesto short, Mednarodni Lirikonfest Velenje, Festival Žive književnosti, Prepišno uredništvo ter še posebej Pranger, ki s svojim posebnim konceptom združuje tako literarne ustvarjalce kakor literarne kritike ter bralce. Nikjer ne pride bolje do izraza bistvena lastnost poezije – večpomenskost ter vsekakor heterogenost sodobnih poetik in tehtnih refleksij le-te. Tako da bi težko rekel, da so festivali v upadanju, tudi dokaj enakomerno so razporejeni čez celotno leto, da se ne prekrivajo. Festivali torej niso zgolj popestritev literarne scene, ampak vozlišče, kjer se stikajo vse niti mreže, ki povezujejo pisca, njegovo delo, distribucijo, trg, recepcijo tako laično kakor strokovno itd.
Peter Semolič: Denis, nakazal si že specifiko Prangerja, ki združuje literarne ustvarjalce, literarne kritike in bralstvo. Tu bi se osredinil na odnos med avtorjem, avtorico in kritikom, kritičarko, ki ni enoznačen, temveč lahko niha od spoštljivega odnosa prek bolj ali manj travmatičnega odnosa do občasno celo sovražnega odnosa. Kako vi trije doživljate ta odnos? Tako pri svojem siceršnjem literarnem delu v vlogi kritika, kritičarke, še posebej pa v okviru festivala, kjer se kritik, kritičarka na eni strani in avtorica, avtor na drugi strani dejansko srečata iz oči v oči.
Silvija Žnidar: To je seveda zanimivo vprašanje, na katerega pa je morda malo težje enostavno odgovoriti. Med drugim morda zato, ker je slovensko literarno polje specifično v svoji »majhnosti«, zgoščenosti: mnogo avtorjev_ic, kritikov_čark sodeluje pri istih revijah, se morebiti sreča na kakšnem literarnem dogodku ali festivalu, ali pa se jim na kakršenkoli drugačen način križajo poti. Mogoče lahko že zaradi te majne distance nastajajo nelagodja v kritičnem pretresanju literature; nesmiselno se zdi zanikati, da lahko nastajajo kakšne zamere zaradi kritiškega odziva, da pride do zamer. Ne navsezadnje se tukaj mešajo različni faktorji, od osebne vpetosti, ekonomskih razmer, vprašanja pozicioniranja v strukturah literarnega polja, promocije itd. Vendar je morda za neko strokovno debato, za ploden dialog, za širjenje vednosti o književnosti nujno, da se tako kritiki_čarke in avtorji_ce nekako poskušamo »dvigniti« nad to (čeprav niti sama nimam nekega »recepta«, kako bi to idealno izgledalo). Morda je marsikaj odvisno od odnosa, ki ga imamo do kritike, do srečevanja z deli. Zame osebno je kritika mnogo več kot ločevanje na slabo in dobro, kot zgolj neka zaključena sodba. Je razbiranje posebnosti dela, izpostavljanje tistega, kar bi morda ostalo skrito, je vzpodbujanje k raznolikim, reflektiranim branjem. Verjamem tudi, da lahko kritik_čarka tekom časa, ob kakšnem poznejšem, vnovičnem branju, spremeni mnenje o delu, spozna kaj novega, prevprašuje svojo kritiko. Zato me veseli, da obstajajo taki festivali, kot je Pranger, kjer se aktivno debatira, kjer se stopa v dialog, kjer soobstajajo različna mnenja, ki se med sabo izmenjujejo, se lahko celo spreminjajo. Čar literature je ne navsezadnje v njeni odprtosti, možnosti neštetih srečevanj. In če lahko to počnemo na konstruktiven, premišljen, argumentiran način, potem lahko odvzamemo nekaj »strahu« iz teh srečanj?
Alen Albin Širca: To je seveda res težavno vprašanje, in v marsičem zavisi od tega, kako razumemo kritiko. Sam se na vsak način izogibam nekakšnim »črno-belim« teznim odzivom na literarna dela, zlasti pri poeziji, ki je morda tudi dostikrat najbolj emocionalno povezana s svojo avtorico oziroma avtorjem. Skratka, golo »kritiziranje«, mogoče celo na podlagi nekega vnaprej izdelanega vrednostnega sistema je zame vedno slepa ulica. Kritika v pravem smislu je v mojem videnju prej pogovor med avtorjem, avtorico in njenim bralcem, bralko. Zato sem kot kritik najprej bralec, sam, samoten, občutljiv in zaprt. Šele potem ob branju stopam v dialog, najprej sam s seboj, ko razmišljam o delu, in šele nato – kot kritik –te misli posredujem v javnost. Ker nisem avtor, pač v smislu literarnega snovanja, je pesnik, pesnica zame moj »drugi«, ki ga bolj ali manj razumem – zame osebno sicer še bolj zanimiv/a, čim manj jo/ga razumem. Zato je recimo zame dobra kritika prej v modusu vpraševanja, kot pa nekih apodiktičnih sodb, tipa »to je v redu«, »to sploh ni«, »to malo manj« itd. Kljub temu da je včasih lahko neka presoja kakšnega literarnega odklonilna, pa je treba – to velja sicer tudi za vsakršno javno komunikacijo – vendarle ohraniti spoštljiv odnos, v tem primer spoštljiv odnos kritika, kritičarke do njegovega drugega, to je avtorice, avtorja. Brez tega fundamenta kritika v resnici ni več kritika. In po tem po nepotrebnem prihaja do težav.
Denis Škofič: Slovenska literarna scena je majhna in nekako se težko izogneš srečanju z avtorjem oziroma so vloge v mnogih primerih tudi pomešane, saj je prenekateri avtor tudi sam literarni kritik. Zanimivo je tudi, kar je zaradi majhnega plačila in skrčenega prostora za objavo kritike povsem logično, da se z literarno kritiko ukvarjajo predvsem študenti, medtem ko je starejših z bralsko in kritiško kilometrino zelo malo. Ti žal ponavadi prenehajo/-mo ravno takrat, ko so/smo z leti pridobili potrebno širino za pisanje tehtnih kritik. Zdaj bi marsikatero kritiko napisal drugače, vendar pa sem se že nekoč držal načela, da se nikoli ne spuščam na osebno raven oziroma da pišem zgolj o delu in ne o avtorju. Po drugi strani pa kritike kot take, če seveda neposredno ne žali avtorja, nisem jemal nikoli kot nekaj osebnega. Dokler je argumentirana in naj si bo slaba ali dobra, je avtorji ne bi smeli jemati osebno. Sem pa se kar hitro izučil, da temu ni tako in da marsikdo vzame kritike kot napad nase. Slednje se mi je primerilo pred leti, ko so me na Prangerju prosili, da bi bil kritik iz publike. Hoteli so, da bi s svojim kritičnim mnenjem vzpodbudil debato, žal nekateri izbrani avtorji ne njihovi kritiki tega niso dojeli na takšen način. Vsekakor pa je čar Prangerja, ne samo to, da se soočijo kritiki in avtor, ampak debata, ki sledi in zajame tudi publiko. Šele takrat lahko vidiš, kako različna so lahko naša branja in kako zelo so odvisna od lastnih bralskih preferenc.
Peter Semolič: Vsi trije ste se v svojih odgovorih že v večji ali manjši meri dotaknili vprašanja kritike in vrednotenja. Vrednotenje ni samo problem majhnosti scene, ampak morda tudi problem kritike kot take: ali naj kritika sploh vrednoti ali ne, in če naj vrednoti, na kaj naj opre svoje sodbe? Naj kritičarka in kritik pri vrednotenju sledita lastnemu okusu in pesniški/umetniški občutljivosti, ki jo vsekakor morata imeti, ali pa naj bosta bolj racionalna in naj jih utemeljujeta na ugotovitvah literarne vede? Tu se mi poraja še eno vprašanje: kakšno mesto pravzaprav zavzema kritika v razmerju med poezijo in literarno vedo? Ali je samostojni žanr ali bolj hibridni žanr? Kako jo doživljate vi, kot bližjo literaturi ali bližjo znanosti?
Silvija Žnidar: To je znova kompleksna tema, o kateri bi se dalo razpravljati na dolgo. Ko sama razmišljam o njej, mi morda ponuja več vprašanj, kot odgovorov. Ko začneš kot kritik_čarka, imaš seveda na razpolago ogromen kritiški aparat, oziroma lahko izbiraš, se »učiš« iz različnih kritiških teorij, obstaja več metodoloških pristopov, načinov interpretacij tekstov. A ko se enkrat – v praksi – začneš bolj intenzivno ukvarjati s pisanjem kritike, morda ugotoviš, da so zadeve »bolj komplicirane«, da ni vedno nekih enostavnih rešitev, aplikacij kakega pristopa, da dela tako zaradi zvrstne kot vsebinske raznolikosti zahtevajo različne pristope. Seveda je veliko odvisno tudi od posameznega_e kritika_čarke: nekateri preferirajo zgolj znotrajliterarno, »ingardnovsko« obravnavo, kjer se pretresa predvsem (notranjo) umetniško vrednost teksta (čeprav se mi tu morda postavlja vprašanje, koliko lahko tekst zares izrežemo iz nekega ideološkega, historičnega konteksta), drugim je pomembno umeščanje v zgodovinski, sociološki kontekst, spet tretji_e vpletajo spoznanja filozofije ali kritične misli, nekateri_e pa pišejo kritike, ki skoraj že dajejo vtis literarnega dela, se pravi vpeljujejo nek svoj stil, estetiko, ki stopi v pogovor z obravnavanim delom. Lahko pa en kritik_čarka kombinira več pristopov, le te prilagaja obravnavanemu delu. Vsi pristopi imajo svojo vrednost in ravno zato je dobro, da o enem, posamičnem delu obstaja več kritik, saj se odpira več poti interpretacije, kritične debate, bralstvo dobi vpogled v različna razmišljanja. Navsezadnje kritiko težko označimo kot objektivno znanost, daleč od tega – samo literarno delo je takšna »odprta forma«, da ga ne moremo do konca razstaviti na dele, fiksirati njegovih (več)pomenskih tančin. Celo kritik_čarka lahko spreminja svoje nazore, svoj način pisanja, končno. Zato tukaj ne morem podati nekega fiksnega recepta, kako naj bi kritika (idealno) izgledala; lahko pa rečem, da se mi zdi važno, da se kritik_čarka vsakega dela loti s profesionalnim odnosom, da vselej premisli svoj odnos do dela, ki ga ima pred sabo, da se potrudi najti čimbolj ploden dialog s knjigo, da jo premišljeno kontekstualizira; in pri nekem ozaveščenem, čuječem, preciznem branju in razbiranju tudi vrednotenje ne izpade nujno zgolj kot neka »črno-bela« sodba, pride z refleksijo. Ne bi rekla, da je kritika znanost, pa tudi (razen v kakšnih redkejših primerih, ki sem jih omenila) čista literatura ne. Lahko pa uporablja spoznanja, pristope obojega. Če se navežem še na kritiko poezije: vem, da se marsikomu zdi poezija težko dostopna, kriptična. Ampak sama najraje pišem o poeziji, ravno zaradi njene večplastnosti, večdimenzionalnosti, sam jezik pride v pesništvu v ospredje, lahko ga ogleduješ povsem brezinteresno ali pa z zanimanjem za njegove lege, strukture; že en sam verz ti lahko naredi, sproži verigo misli, asociacij in podob v glavi, kaj šele cela zbirka.
Alen Albin Širca: Jaz bi začel, kar pri sklepnemu delu vprašanja, namreč ali je kritika bolj literarne narave ali bolj teoretske. To je seveda tudi samo po sebi odvisno od preference kritičarke/kritika. Sam imam nekako (potihem) za ideal, da se kritika čim bolj pusti, da jo oblikuje tisto, o čemer govori, o literaturi, poeziji. To je seveda ideal. Če bi se v popolnosti uresničil, potem bi bila optimalna kritika pesemski odgovor na pesem (če ostanemo pri primeru poezije). To se v kritiškem načinu pisanju redko oziroma skoraj nikoli ne zgodi, ker ves čas kritik oz. kritičarka nekako sam sebe »bremza«, kontrolira, cenzurira, da ne bi zdrsnil v čisto poetičen govor. Zato bi lahko rekli, da je kritika v resnici neka čudna »vmesnost« med teorijo (literarno, kulturološko itd.) in literarno govorico. Spet je tu, po moje, vprašanje, do katere mere se kritika upa prepustiti svojemu objektu. In če smo pri vrednotenju – ali ni vsako vrednotenje vedno že postavljanje ven, pogosto seveda nad to, o čemer se govori. Da preveč ne zaidem v golo filozofiranje, bi rad samo poudaril, da je dobra kritika v bistvu izjemno težka naloga. Pisati kritiko vedno pomeni tudi vpraševati samega sebe: »kaj sem, ko delam to, kar delam – namreč pišem kritiko?
Denis Škofič: Pri literarni kritiki je tudi pomembno, kje bo le-ta objavljena, saj so kritičarke/kritiki omejeni na število znakov, ki jih revija, časopis ali spletni portal zahteva. Od mesta objave pa ni odvisna zgolj dolžina kritike, ki je zaradi tega lahko pregledna ali poglobljena, ampak tudi sam način pisanja oziroma uporaba besedišča. Zaradi tega so nekatere kritike lahko bolj literarne, druge so spet bližje nekemu literarno-znanstvenem diskurzu ali hibrid obojega itd. Kar se pa tiče vrednotenja, bi rekel, da ne moremo govoriti o kritiki, če le-ta ne vrednoti dela, ki ga obravnava. Menim, da se mora dobra literarna kritika opreti na literarno vedo in biti čimbolj racionalna, a obenem si mora pustiti še nekaj literarnih prvin, da ni povsem suhoparna. Sicer pa je s samim literarnovednim znanstvenim pristopom težko presoditi, ali je neko literarno delo presežek, ker se le-to ne kaže samo v tehnični, slogovni dovršenosti in obvladanju snovi itd., ampak gre za esenco, ki se izmika raciu. Tako, da so se kritičarke/kritiki pri vrednotenju literarnega del zmeraj primorani nekoliko odmikati od literarnovednega aparata ter se približati literaturi.
Peter Semolič: Za konec našega pogovora se vrnimo k Festivalu Pranger in aktualni slovenski poeziji. Pregledani imate dve leti pesniške produkcije: kako jo ocenjujete in ali v njej razbirate značilnosti, na osnovi katerih bi jo lahko razvrstili v enega ali več tokov? Ali sploh ima (še) smisel pristopati k pesništvu na ta način ali pa naj raje nanj zremo kot na množico avtopoetik? In čisto za konec, po katerih načelih, kriterijih ste izbrali zbirke za festival?
Silvija Žnidar: O kakšnih specifičnih tokovih slovenske poezije, oziroma o združevanju podobnih avtorjev_ic pod splošni imenovalec podobnosti sama načeloma ne razmišljam; tudi ko je govora o glasovih generacije ali poeziji ene generacije, sem nekoliko zadržana, že samo zaradi težko opredeljivega pojma generacije, pa tudi ker so si tudi pesniki_ce, ki ustvarjajo v nekem zamejenem obdobju, med sabo lahko zelo različni, se po svoje odzivajo na čas in prostor, v katerem ustvarjajo. Je pa gotovo slovenska pesniška produkcija zadnjih let (in še več) zelo razgibana – čeprav se žal prostor za objavljanje poezije krči – kot vedno vznikajo sveži, močni, novi glasovi, zanimivo je spremljati že uveljavljene avtorje_ice, kako razvijajo svoje (novejše) poetike, vsekakor se mi med drugim zdi dobrodošlo, da nastaja tudi večje število družbeno-kritičnih zbirk in da gre pri tem v večini primerov za kvalitetna, premišljena dela, ki »znajo« uravnovesiti poetično z vsebinskim in kritičnim. Prav tako je lepo videti, da obstaja precej kreativnih, estetsko dodelanih pisav, znotraj katerih jezik zares zaživi v svoji specifičnosti. Mislim, da se glede kvalitete poezije pri nas še ni za bati, prej je zaskrbljujoče, da se krči njeno izdajanje (pri tem izvzemam samozaložništvo). Lahko rečem, da je bil izbor del za Pranger težak: če bi lahko, bi seveda izbrala več del in zelo mi je žal, da nekatera imena niso v letošnjem izboru. Sama sem se potem na koncu ravnala po tem, katere zbirke so po branju še najbolj odzvanjale v »mojih« misli, ki so me »zagrabile« s svojo specifičnostjo jezika, za katere se mi je zdelo, da nekako najbolj nagovarjajo razpoloženje, atmosfero dandanašnjega časoprostora, ali ki po drugi strani povedo nekaj o stanju poezije (oziroma pesnikov_ic) v današanji družbi – in seveda za katere lahko gotovo rečem, da so zapisana in izvedena kvalitetno.
Alen Albin Širca: Ta dilema, ali gre za neke prepoznavne (molekularne) tokove ali pa za nekakšne atome avtopoetik je v resnici odvečna, je zgolj teoretičen konstrukt, ki ga apliciramo na težko, skoraj nepregledno v resnici, množico tekstov. Sicer pogosto govorimo tudi o mejnstrimu, še raje o mejnstrimih, ne da bi zares vedeli, kaj to sploh so; po drugi strani pa radi poudarjamo tako rečeno singularnost tega in onega dela, avtorja. Vse to so največkrat floskule, brez kakšnega resnega premisleka. Najbrž je tako, da bodo o tokovih razmišljali zanamci, sodobnost, zdajšnjost je namreč izjemno težko misliti zgodovinsko – miniti mora pač čas, včasih kar veliko časa. To pa, kar zdaj ostaja, je seveda zelo pestra, heterogena poezija, kot nastaja v Sloveniji danes, pa tudi že kar lep čas. V bistvu je treba reči, da je slovenska poezija izredna, da je na evropskim in svetovnem nivoju visoko – še posebno, če pomislimo, kako majhen narod smo. V bistvu smo po moje glede tega še vedno kar premalo samozavestni, morali bi namreč jasno in glasno govoriti: slovenska poezija je »top«, je v svetovni špici. Sam sem se o tem prepričal v zadnjih nekaj letih, ko sem se začel resneje posvečati tudi sodobni poeziji. Ja, tudi sam sem zelo težko izbral svoje favorite. Nazadnje sem se odločil, da bom izpostavil energijo pesniških prvencev. Vsako leto izidejo zbirke še ne uveljavljenih avtoric in avtorjev, ki presenetijo, razburijo, osupnejo. Moj drugi motiv je bil mogoče še bolj subjektiven, skušal sem izbrati tudi nekaj takega, kar bi lahko dišalo po filozofskih prvinah v poeziji. Filozofska poezija je namreč tudi neki žanr, ki me v zadnjem času zanima. Kot vsak izbor, je tudi moj žal precej omejen. Ampak mislim, da bo dal lahko nekaj zanimivih spodbud za razpravo na Prangerju. To je tudi odlika tega festivala. Ne gre samo za serijo branj, performansov itd., ampak za dialog o stvari sami, kritiški, strokovni, malo manj poznavalski, teoretični, subjektivni, objektivni, kakršen koli pač. Dobro je, da se o poeziji govori, pogovarja, ne samo da se masovno izdaja in gre potem veliko stvari mimo …
Denis Škofič: Prezgodaj je še, da bi lahko govorili o smereh ali tokovih, v katere bi se dalo razvrstiti ali popredalčkati določene pesnice/pesnike. Slovenska pesniška produkcija je, kljub temu da z leti nekoliko upada število izdaj pri uradnih založbah, vseeno zelo velika in vedno bolj pestra. V zadnjih 12 letih, od kar jo podrobneje spremljam, se je zelo spremenila. Spomnim se, kako zelo močan je bil vpliv Tomaža Šalamuna, Primoža Čučnika in Uroša Zupana ter številnih zbirk, ki so nastajala pod njihovim vplivom. Predvsem Zupanovski narativni pesniški tok je bil do nedavnega še zelo zaznaven v marsikateri pesniški zbirki. Vmes se je pojavilo nemalo sledilcev »filozofske« poezije Miklavža Komelja in Jureta Detele, da ne govorimo svojstveni poetiki Anje Golob, ki je s svojo melodičnostjo vplivala na mnoge mlajše pesnice in pesnike. Nikakor ne smemo zanemariti vpliv Esada Babačića s svojo »aforistično« poezijo, čeprav jo najdemo že pri Miklavžu Komelju, vendar je tam bolj filozofsko-miselna. Težko bi danes našel zbirko, ki nima vsaj ene »aforistične« pesmi. Prav tako je Brane Mozetić ustvaril in zaznamoval cele generacije mlajših avtoric/avtorjev, ki so izšli pri njegovi založbi, slednje velja tudi za Dejana Kobana in še bi lahko našteval. Je pa tudi kar nekaj odličnih avtoric in avtorjev samohodcev, kot so Janez Ramoveš, Barbara Korun, Kristina Hočevar, Nataša Velikonja, Tone Škrjanec, ki morda niso dobili opaznega števila sledilcev, so pa ustvarili vrhunske zbirke in si brez njih ne moremo predstavljati sodobne pesniške scene. Kar se pa zadnjih dveh let tiče, bi rekel, da se je znatno povečal delež izpovedne in eksperimentalne poezija, ki se v svoji srži še zmeraj ukvarja s temo krize jezika. Čeprav se mi zdi, da je slednje tema, ki se je 1965 pojavila z izdajo pesniške zbirke Nika Grafenauerja Stiska jezika, stalnica poezije zadnjih deset let. Glede svojega izbora pa sem se ravnal po načelu, da izberem avtorje, ki še niso bili izbrani oziroma ne večkrat, ter zbirke, ki so me nagovorile tako z vsebinskega kakor slogovnega vidika in da znam nekaj o njih povedati. Nekaj letošnjih zbirk me je s svojo aluzivnostjo pritegnilo, vendar nekako nisem našel načina, kako bi kritično ubesedil to bralno izkustvo, zato se potem nisem odločil za njih. Žal mi je, da je tako še kakšna res dobra zbirka ostala izven Prangerja.
Pogovor je moderiral Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved