Petra Koršič: Skozi žensko: naga ženska, nag moški – goli vsi

Nekoč sem osmega marca namesto voščila za mednarodni dan žensk napisala, naj čestitke in voščila veljajo vsak dan, ne le osmega marca, v stilu dober dan vsak dan. Nekega leta sem se prav na osmi marec spomnila na verz Barbare Korun: »V tišini je vse, / a le v besedi se vse razpre.« Nemudoma sem ga poslala prijateljicam, sorodnicam, bližnji(ca)m. Takrat sem razmišljala o tem, da ne smemo biti tiho. O uporu. O zabetonirani preteklosti, umanjkanju zgodovine žensk … Ko sem bila v vrtcu in osnovni šoli, so nas osmega marca navajali na dan žena, tudi na dan izkaz(ov)ane ljubezni do mamice, babice, tete … Ne spomnim se, ali je bil poudarek pravi, torej na pridobivanju pravic žensk, predvsem na osvetljevanju nevidne polovice človeštva. Ko sem letos prebrala željo po praznovanju praznika žensk vsak dan, me je voščilo nekoliko zmotilo.

Evakuacija ukrajinskih beguncev (fotografija je vzeta z interneta)

Zazdelo se mi je, da je prav letos trenutek, ko simboličnemu dnevu ne morem ničesar odvzeti, ker je še kako aktualen. Nekaj milijonov žensk je na begu. Nekaj milijonov žensk skrbi za prestrašene otroke in ostarele sorodnike ter beži s svojih domov. Pri poročilih je pokazalo napol razgaljeno visoko nosečo žensko, najbrž sredi poroda, ki so jo odnašali na nosilih iz napadene porodnišnice. Spomnim se občutka razlastitve telesa. Spomnim se, da je družbeno povsem sprejemljivo, da se telo ženske ženski ukrade, da se ga prilasti, saj nosi novo življenje, otroka, vnuka, nečaka, državljana … Takrat se zabrišejo meje. Tedaj je vstop v osebni prostor dovoljen. Družba si je ta napad v osebni prostor kar vzela.

Ideja čišče, ne samo medicinskega poporodnega stanja, se je dolgo nalagala vame. Prvi vzgibi so bili takoj po porodu, ko sem zaznavala, kako je ženskino telo začasno razlaščeno, iz zasebnosti/intimnosti se za nekaj časa prestavi (kakor je bilo nekoč) v širše javni obseg. Pomik meje ustvarjajo ne le njen partner in sorodniki, ampak tudi ženska sama, ko na primer, čeprav diskretno, ponosna doji v javnosti in je to ne moti. Preseneti/zmoti jo »vdor« tujega v intimno. Zakaj, sem se spraševala. Najbrž preprosto zato, ker je po porodu v centru otrok in je ženskino telo devet mesecev predstavljalo njegov dom. In ker npr. babico skrbi, če bo njen vnuk dovolj napredoval, seže v snahin osebni prostor v veri, da bo pomagala njemu, ki je njeno nasledstvo. On, ki je bil do poroda del materinega telesa.

Tudi maternica je, dokler se čisti in levi, bolj javna kakor zgolj ženskina, ker je še ostanek otrokovega domovanja. Vendar je prav obdobje čišče čas, ko se telo pripravlja na novo, na umik v zasebno, tudi in predvsem seksualno; z levitvijo, čiščenjem simbolično prehaja v nov prostor. V neki moji pesmi je postpartum period, novi prostor, predstavljen kot prostor osebne rasti, iniciacije, zrelosti, kar je upodobljeno s poroko. S pripravo na nov prostor.

Da se vrnem k prizoru z ekrana: ženska je pokrita z rjuho, trebušček je polni mesec, njeno mednožje je napol razgaljeno … Kje bo rodila? Kakšni so popadki, ko zavija sirena? Jo slišiš? Slišiš eksplozijo? Bolje: se je kasneje spomniš? Kako boli, kadar te je strah? Kaj pa, če je tako, da te sploh ni strah? Adrenalin dela … In točno tako: adrenalin dela, dela moškim, ki se borijo, branijo, ščitijo, napadajo, se branijo ali morijo, v vsakem primeru adrenalin deluje … Morda je celo lažje biti na bojišču kot na begu. Sliši se kot popoln nesmisel. Na to me opozori sin. Osnovnošolec, najstnik, ne več majhen otrok in ne še odrasel, nekje vmes, po videzu starejši, kot dejansko je. Osmega marca v višjih razredih z učiteljicami pri rednem pouku ne zložijo več voščila, ne oblikujejo voščilnic, ne govorijo o pravicah žensk, govorijo pa o človekovih pravicah in tudi pravicah žensk pri etiki – izbirni vsebini. Moje razmišljanje, da je kdaj lažje v boj kot beg, je zanj popolni nesmisel. In to mi jasno pove.

Komaj sem se naspala. Spala sem dolgo. Ducat dni sem bila v neki nenehni pripravljenosti. Prijateljici iz Ukrajine sem obljubila, da grem z njo po njeno družino. Sprva nista hotela. Mama mogoče, oče nikakor. Vsak dan sem sledila novicam in mislila na njiju. Čeprav prijateljičin oče ni star, ga ne vzamejo v vojsko, ker okreva po bolezni. Njena mama sporoča, da ji sirene rahljajo živce. Neka njena prijateljica je pobegnila iz Kijeva. Ko je šla nevemkolikič po stopnicah iz 25. nadstropja v zaklonišče, je takšna, kot je bila, v spalni srajci, sedla v avto in se odpeljala. Žal se je za njo izgubila vsakršna sled. Prepričana sem, da jo bomo izsledili. Od stresa so ljudje nervozni, nezbrani, prav konfuzni. Razpršen je tudi mož moje prijateljice.

Do zadnjega trenutka odhoda na pot po ljudi na begu sem nadomestna figura – lahko bi rekla v vlogi nadomestnega partnerja. Ker je bil njen mož službeno odsoten in se ni mogel angažirati za prevoz iz Ukrajine, ji je moja pomoč pomenila veliko. Vendar so se naposled starši odločili drugače – da gredo s svojim avtom, da se lahko, kadar se jim zljubi, tudi hitro, če se bo dalo, vrnejo domov. Predvsem močan se mi je zdel poudarek na vrniti se domov, čim hitreje lahko, v svojo hišo, končno zgrajeno, novo, opremljeno po meri, v dom. Kot bi jim kdo branil, bi se človek skoraj zgroženo zamislil, vendar v takšnih časih je že tako. Vojna je prehitela, čeprav je bila že dolgo drama, tudi spopadi, oborožitve. Pričakovali so in niso zares pričakovali. Vedeli so in niso vedeli. To je ena od tistih mnogih družin, mešanih. Po očetu Rusi, po materi Ukrajinci. Predvsem pa po duši umetniki in intelektualci in po rokah marljivi ljudje, ki so si veliko ustvarili in ki so hčerki nenehno pomagali, tudi finančno, četudi na daleč, četudi v Sloveniji … Topli, prisrčni, skrbni ljudje, ki so me še sredi novembra pričakovali v predmestju enega od mest, spominjajočega na evropske avstro-ogrske prestolnice.

Čas covida-19 (fotogtafija je vzeta z interneta).

Pa smo spet pri vlogi ženske. Ta covid in omejitve in po mojem mnenju nemalokdaj pretiravanje … Seveda nisem mogla iti, ker je otrok zbolel in je povišana temperatura vztrajala – čeprav viroza in ne covid, kako naj mati zapusti otroka in gre v tujino, kar tako, na lepše?! Seveda mi tega ni nihče rekel, morda si celo mislil ni, je pa vgrajeno v moje možgane in ta moralni glas preglasi vsakršno željo v kali, tako da je niti bilo ni. Bolj sem se čudila, kaj za vraga tako sili prav zdaj v Ukrajino. Da mi pokaže, kje je zrasla, da mi pokaže svoj dom, domovino, je vztrajala prijateljica. Zdaj se vsega tega spomnim še bolj izrazito. Zdaj vsem tem besedam dajem povsem drugačen pomen kot tedaj. Zdaj je lahko biti moder. Zdaj je tudi lahko biti sočuten.

Tja seveda ne bova šli spomladi, kakor mi je prijateljica zapisala v sporočilu po tem, ko sem se dokončno odločila, da ne grem z njo. Pomlad je že skoraj v zraku, skoraj je že pomlad. Tja ne bova šli niti poleti. Mnogočesa ne bova videli več. Vsekakor je njena domovina spremenjena, drugačna. Drugačna sem tudi jaz. Trinajsti dan vojne in trinajsti dan množičnega bega, deročih rek ljudi, predvsem žensk in otrok, tudi starejših, se mi je zasvetilo, da pomagam privilegiranim. To spoznanje, ta uvid je prišel tik za tem, ko so mi potrdili, da so naši prijatelji nameščeni pri nas v Sloveniji in se nam zahvaljujejo za darila, sveže skuhano hrano … Najprej je prišlo olajšanje – uspelo nam je. Takoj za tem je potrkala vest … kako pomagati deroči reki, kako tistim, ki so povsem neprivilegirani, ki nikogar nimajo, ne poznajo … Ko je adrenalin popustil, sem se zavedala, da se moram naučiti nekoliko distancirati in od sebe ne pričakovati preveč, ne čez zmožnosti.

Kapljajo prošnje s prošnjami za pomoč. Druga prijateljica mi pravi, da se je spomnila name in mi preposlala sporočilo, da je tudi drugim in so preposlali naprej – saj ni nič narobe, pomagaš, če lahko, drugače pošlješ naprej. Da in ne. Dragi moji, ljube ženske, ta angažma postaja zavezujoč. Moramo se umiriti, moramo dovoliti, da se človek sam odloči, kako in kdaj bo pomagal. Ljudje najraje ponudijo odslužene obleke, obuvala, odeje, tudi konzervirano hrano, celo zdravila in rečejo: če bi imeli večje stanovanje, bi vzeli begunce domov. Ja. In ne. Ne veš. Predvsem ne veš, kaj bi naredil, če bi bil v neki drugi življenjski situaciji. Ne veš. Poudarjam ljudem, naj ne sodijo, ker ne vedo. Prestrelilo me je – vsak rad gosti za določen čas. Kako je čas določen v vojni, begunstvu, prebežništvu? Kako teče? Hitro? Počasi? V katero smer teče?

K ljubemu moškemu, ki brani mesto, ki je v pripravljenosti? Moški branijo dom, domovino, so v akciji, adrenalin in se dogaja … Kaj pa reka žensk? Kam drvi? Kako teče čas ženski na begu? Ko je žalostna, strta, teče nazaj v spomin, ko se skuša pomiriti in pomisliti na ponovno snidenje, se spomni lepih spominov, torej ji čas nenehno teče nazaj. Tudi smer želje je zares nazaj, ne naprej, ne v tujino, ne na drugače, niti ne na lepše, nazaj, domov – to je vodilo reke, ki teče po evropskih mestih, begunskih centrih. Nekatere so ostale. Kot kamni, katerih teža sili k tlom, na dno. Nekatere so ostale doma in v zakloniščih mirijo otroke, negujejo starejše. Nekateri – kot violinistka v koncertni obleki – se upirajo, na svoj način. Popolnoma urejena, kot bi šla na veliki oder, je odigrala koncert v ruševinah zaklonišča, kleti. Kot kamen, ki sili na dno. Ni mogla, da ne bi sledila smeri gibanja – k temelju. H glasbi. K izrazitvi. – Kaj je sporočila?

Ukrajina (foto (c) profimedia).

Kakor ne vemo, kaj je sporočila ta v poročilih prikazana violinistka sredi vojne vihre, ne vemo, kaj je sporočilo jezero žensk, ki so ustvarjale v zgodovini in katerih dela ne poznano, za nekatere niti ne vemo, drugih nimamo osveščenih, ne poznamo njihovih del, nekaterih nimamo ozaveščenih … Je tudi zanje, kakor je za moške kolege, značilna melanholija, kakor praviloma pravimo za pesništvo, ki je pravzaprav moško pesništvo, a se tega pridevnika ne uporablja? Kadar koli zaslišim besedo melanholija, zastrižem z ušesi. Ženska se mi po naravi ne zdi melanholična, ampak uporna. Kadar koli razmišljam o ustvarjalnosti žensk, jo shematično vidim kot krik življenja v literarni zgodovini, občutim kot upor žensk. Distanca se mi zdi žensko nasprotje.

Seveda v tem trenutku poenostavljam, zelo, in izgovarjam besedno karikaturo, res je. To počnem namenoma. Rada bi izrisala kratko in popreproščeno ter nazorno karikaturo družbene zgodovine. Čeprav se zavzeto zavzemam za preseganje dualističnih konceptov, bo nadaljnji premislek temeljil na dualnosti moški – ženska oziroma ustvarjalec – ustvarjalka, saj je sistem literatura do nedavnega veljal za izključno moško polje (bojevanja/pavovanja). Pavšalizacija bo služila izrisu misli, da se ženska konstituira kot ustvarjalka v javnem prostoru tedaj, ko ima glas, ime, to pa doseže z akcijo: ko iz zasebne sfere stopi v javno in v javnem govori o izkušnji, ženskem glasu, tako ne igra vloge, ampak igra sebe, je ona, pričevalka.

Kakor na drugih področjih se je tudi na polju književnosti ženska uveljavila le, če je bila odlična, vrhunska, prebojna, po spletu okoliščin vplivna, z narojenostjo in delovanjem »na pravem mestu« … vsekakor si je morala svoje ime in svoj podpis izboriti po tem, ko je iznašla svoj glas, ga ustvarila, rodila in ga negovala pri življenju, mu omogočila vitalnost in slišanost. Šele tako je morda lahko stopila iz sveta nevidnosti, kjer mrtvo živijo, hibernirajo nevidne ženske, in postala vidna, persona, osebnost, z glasom, z imenom, s podpisom.

Nič od tega se ne bi moglo in se ni zgodilo, če bi se ustvarjalka prepuščala temu, kar je dano moškemu. Moškemu si položaja, družbenozgodovinsko gledano, ni treba izboriti. Moškemu se ni treba z vrhunskostjo potrjevati, da je, da obstaja. On lahko preprosto je. In zato se lahko prepušča melanholiji in distanci, ki sta drugo ime za neaktivni princip. Ženska, na drugi strani, kakor pričata zgodovina in literarna zgodovina, je na spregledani, zamolčani, zatrti polovici človeške, kulturne in umetnostne zgodovine ter na drugi strani zavestno spregledane, zatorej prikrojene resnice.

Zato je vsakršna akcija ženske »upor« zoper melanholijo, malodušje. Umetniška akcija ženske je tudi upor zoper molk, spregledanost, ignoranco. Še več, zato je umetniška akcija ženske preseganje distance med ustvarjalko in zasebno osebo. Umetniška akcija ženske je že po definiciji upor in glas/krik tistega, ki ga je zgodovina potiskala iz javnega v zasebno sfero in komur je bil vstop v javno branjen, prepovedan, celo nedopusten. Prav zato je umetniški akt ženske njen vstop v javno. In ne vstopa v javni prostor zato, da bi igrala vlogo, torej vzpostavljala distanco do sebe same, ampak je prezentacija glasu, ki končno lahko spregovori na glas in v javnem. Zato se javno in zasebno zlijeta in prav zato lahko razbiramo iz literarnih del, da še danes nastajajoča literarna dela ustvarjalk praviloma prežema njen osebnostni pečat, njen podpis. Prav to nam sporoča nekaj več – da je umetniško delo ustvarjalke esencilano tako za njo samo kakor tudi za njen človeški in umetniški profil.

Ko je približno 2300 let pred našim štetjem, upoštevajoč odkritje pisave v Mezapotamiji leta 3300 pr. n. št., Enheduanna, najstarejša znana pesnica, katere ime je zapisano/zabeleženo/ohranjeno, ki je živela v sumerskem mestu Ur, vztrajno zapisovala svoje ime in verz: »Jaz sem Enheduanna, sem čudovita visoka svečenica Inanne«, je, simbolično gledano z današnjega stališča, želela spet oziroma z današnjega stališča končno postaviti »ime« ženske ustvarjalke, »žensko avtorstvo« v javno sfero. Enheduanna, hči kralja Sargona iz Akada, avtorica zbirke hvalnic, sumerskih tempeljskih himen, eno najbolj izraznih njenih del je pesem Povzdignjenje Inanne, je prvi imenovani avtor (ne glede na spol) v svetovni zgodovini. V himno, ki govori o boginji plodnosti, narave in uničenja, je vključila elemente svojega življenja. Tedaj ni nihče pisal pesmi v prvi osebi ednine. Vendar je pomembno tudi to, da so bile pred njenim življenjem Sumerke enakopravne moškim, šele kasneje se je uvedel patriarhalni red in so se pravice žensk začele manjšati. Zato pravim, da je želela ponovno vzpostaviti Žensko.

V 12. stoletju se je benediktinska redovnica za samostanskimi zidovi upirala Cerkvi in družbenemu redu z delom Scivias: spoznavaj pot, v katerem je opisala 26 videnj in svoje interpretacije krščanskih idealov, mdr. je opisala celo ženski orgazem. Videnja oziroma ustvarjalno vročičnost je opisala kot »plamen, ki mi napolnjuje um in telo«.

Ko je japonska pisateljica Murasaki Šikibu (978–1014) začela pisati (po mnenju nekaterih) prvi ohranjeni roman sploh, Gendži monogatari, je torej z delom Princ in dvorne gospe, v dobesednem prevodu Pripoved o Gendžiju, tj. prvi psihološki roman na svetu o življenju in predvsem ljubezenskih dogodivščinah menda namišljenega princa z imenom Gendži, napravila simbolični korak iz melanholije, otožja in pasivnosti v akcijo.

Ko je v 15. stoletju Christine de Pizan v Parizu napisala Mesto žensk oziroma Mesto dam, je s svojim delom ustvarila svet, v katerem so ženske navzoče, ne pa spregledane, kot so neprisotne ali redko prisotne na večini likovne umetnosti prvih stoletij. Ustvarila je »prostor« družbenozgodovinske korekcije. Nad slabšalne zapise o ženskah se je spustila z druge strani: ko bere antifeministično knjigo, jo preplavi obup, malodušje in jo obiščejo tri alegorije v podobi ženske: razum, vrlost/vrlina, pravica …

Ko je daleč za tem na primer Alejandra Pizarnik pisala meso in dušo parajoče verze, je ena izmed mnogih simbolično izpisala upor proti »pejorativni podobi ženske v umetnosti« in v zgodovinskih zapisih, izpisala je upor zoper zapiranje na senčno stran bivanja na Zemlji, izpisala je upor zoper onemogočanje, izločanje in izpisala je, kako je, ko si potisnjena na rob. Mnoge ustvarjalke so bile potisnjene na rob in tako doživele osebni rob. Mnoge od njih so od tam poročale. Tak glas ni melanholija, ni distanca, tak glas je »krik Življenja«, ustvarjanje življenja v pesmi.

Kako je živeti v svetu, kjer prevladuje resnica polovice človeštva in kjer je polovica manjka, kako živeti v takšnem svetu, če si ob tem še v ženskem telesu in kot človek – ženska? Čemu bi vzpostavljala distanco do sebe ali dejstev in dejanskosti, če me kot intelektualko in umetnico zavezuje nemolčečnost … Spregovoriti je treba o zabetoniranem joku, glasu. Glas ženske je upor proti le enemu, moškemu pogledu na umetnost. Mnoge pesmi žensk so karnalni krik zoper nevidno stran meseca, ki je pravzaprav Luna. Naj bodo vse te besede prispodoba za stopnice, na katerih naj si pobijejo zobe patriarhalni duhovi ne glede na spol. Britansko-ameriška zgodovinarka Amanda Foreman s knjigo in TV-serijo Vzpon žensk osupljivo popularizira zavest o ženski v zgodovini in s tem utrjuje zavest o ženski danes. Kje je ženska danes?

Milijone žensk se vije kot reka samih, brez mož in sinov, po evropskih poljih in cestah. Milijone žensk ječi. Je manj nevarno biti na begu, če si ženska? Tudi mladoletni otroci potujejo sami, brez spremstva, pred grozečo smrtjo. Če si otrok, če si starejši, kakor je biti kot moški v vojni? Biti v vojni, boriti se za domovino je častno. Boriti se za nedotakljivost svojega telesa bi tudi moralo biti častno. Odlikovano. Zmrazile so me novice o vedno prisotnih vojnih posilstvih, zlorabah. Zmrazile. Po dvakrat na dan se tuširam z vročim tušem, da se ogrejem, mi piše prijateljica. Sama grem kar v kopel. Nikomur ne govorim o tem, pravi. O tersavicah … Prizori so presunljivi. In so ganljivi do solz. Pa čeprav se najde kak cinik in najde milijon razlogov, da se ne bi poist(ovet)il z bolečino, ampak jo raje tlači in se dela hladnega.

Vsaka vojna je vrag, ki ima mlade. Vsaka vojna je, vsaj po mojem mnenju, odveč. Oboroževanje je po mojem mnenju nesmiselno. Vojskovanje je, tako sem mislila, v civiliziranem svetu preseženo. Podobne tresavice sem občutila ob masovnem begunskem valu 2015 ter znova in znova brala pesem s posvetilom ljudem na begu, zunanjem in notranjem, ki govori o konjih, ki simbolizirajo notranjo moč. Te tresavice povzroči mravljišče konj, ki dirjajo, bodisi topotajo na obzorju bodisi v mojih prsih, pravim v pesmi Konji. Podoben verz sem pred leti prebrala pri arabski pesnici, katere ime sem pozabila. Spomnim se, da sem jo prosila za podpis. Redko storim. Tedaj sem čutila, da je edino prav. Bila je mirna, a hkrati reka, drobna, a mogočna. Da naplavlja.

Naplavila je večkrat, kot pesem, kot misel, kot poskus, kako opisati zlo. Zamejiti zlo je kot v stekleničko ujeti zmajev bruhajoči ogenj. Vendar pesem pravi, da smo žal samo mislili, da smo zamejili – z v pesem vpeljanim simboličnim uroborosom postaja vprašanje retorično. Kako ujeti kačo, ki si grize rep? Nič nas ne sme presenetiti je bila akcija za pripravljenost ob elementarnih in drugih nesrečah. Spomnim se, da je gospodinjstvo dobilo veliko škatlo. Mi smo vse prestavili v omaro v dnevni sobi. Pogosto sem pogledovala. Posebej zanimiva se mi je zdela škatla s skodelico čaja. Povedali so mi, da so v njej sladkorne kocke. Pri nas doma nismo nikoli kupovali sladkornih kock, prav zato so pritegnile mojo pozornost. Oče mi je povedal, da je gospodarno imeti sladkor stisnjen v kocko. Da se v hudih razmerah použije kot bombon, ki se počasi topi v ustih. Da se ne razsipava po nepotrebnem naokoli …

Da, da se ne razsipava naokoli … Razsipavanje sladkorja, kave ali sebe je vedno nepotrebno. Prav zato je treba štediti sebe, svoje moči, racionalno se razdajati. Kronična bolezen žensk, ki kot sveče, ki za svetlobo gorijo sebe, one gorijo sebe za uspešno družinsko življenje. Tudi sveča, mimogrede, je bila v škatli Nič nas ne sme presenetiti in tudi sveča je v pesmi, ki si jo berem, znova in znova, o konjih. In seveda tudi kocke sladkorja, ki se jih drobi v dlaneh in se jih da konjem. Sladkor v kockah, da se ne bi razsipal … nepotrebno je razsipanje. Predvsem je nepotrebno razsipanje sebe. Moj stric rad poudari: predvsem sebe! Uporablja dva izraza: razsipavanje in samoprehitevanje. In ob njiju lahko gradi zgodbe, predavanja. Vsakič, ko se dobimo za veliko mizo in jemo njegove dobrote, običajno zbere sorodnike in iranske prijatelje, utrjuje zavest o razsipavanju in samoprehitevanju. Vsakič znova nas pomiri in pomiritev zaleže za nekaj časa.

Za nekaj časa bodo vse te ženske med nami. Ta reka se bo zlila po begunskih centrih, domovih prijateljev, sorodnikov, znancev. In »za nekaj časa« je izraz, ki straši. Ker ni videti konca strašni moriji, brezdanjemu zlu, ker ni smisla, četudi ga iščeš in si skušaš razložiti agresorske akcije kogar koli kadar koli. Kakor v pesmi: »samo v temnici / bi se lahko zgodil premik glave / samodejno proti svetlobi«, tako najbrž ne le pri modrih, ampak tudi v življenju. Dokler nekdo ni pripravljen na premik, spremembo, spremembe ne bo, premika se ne da doseči. Na slabo nisi pripravljen nikoli. Da so nemiri v Ukrajini, smo globoko v sebe potlačili. Kar smo slišali, smo preslišali. Zdaj pravimo, da niti slutili nismo, tako pravimo, kako brezglavo ponavljamo, da se lahko zgodi vojna na evropskih tleh. Smo potiskali glavo v pesek? Je to način za preživetje? Od nevidnega do vidnega sovražnika? Pripravljenost na nepredvideno smo menda nekoč krepili z akcijami Nič nas ne sme presenetiti. Zdaj vemo – nismo pripravljeni.

Pripravljeni nismo bili niti ob begunskem valu leta 2015. Tedaj so bežale cele družine. Prizori otrok in neskončni prizori zbitega molčanja, ki se je vilo mimo nas, čisto blizu nas, pri nas. Zgodilo se je čisto blizu vas je naslov črno-belega filma iz leta 1992, C’est arrivé près de chez vous, ki smo ga hodili gledat v Kinoteko. Večkrat smo si ga ogledali. Všeč mi je naslov. Poudari bližino zla in namiguje na skorajšnjo ali celo morda dejansko sovpletenost. In za to tudi gre v filmu, spremlja se krutega morilca, ki opravlja vsakodnevno rutino, filmska ekipa naposled izgubi balans, fokus in pri tem zlu pomaga. Točno na to se je treba osredinjati, preizpraševati se, kaj počnem, k čemu prispevam … Del katere celote sem?

Te, ki je pozabila, koliko naših sorodnikov je odšlo po svetu in kako prijetno smo presenečeni, veseli, da so jih lepo sprejeli … Del celote, ki svojo celoto ograjuje z bodečo žico, da meja krvavi? Krogla, povezana celota, se tako pred nami že desetletje, desetletja drobi in lomi v težke granitne kocke, ki se jih meče v kolena, in ostre opilke, ki se neustavljivo zarivajo v živo telesno in družbeno tkivo. Vendar topot kopit teh konj, bodisi zunaj bodisi v nas ljudeh, doni odločno in vztrajno. Ne moreš kar odložiti tega, kar vidiš, kar je – vsa ta kolektivna energija nikoli ne more biti zaman. Res ne? Tako smo mislili, si dodam, ker mi misel prestreli pretresljiva knjiga pesmi Davida Bandlja o holokavstu. Vendar naj ne zaidem v malodušje ali žalost – leta 2015 je bil begunski val pri nas doživet kot karavana zbitega molčanja, ki vztrajno, čeprav šepaje, hitijo v azil, k boljšemu, k nadejanemu, pit k živi vodi, čeravno se je nemalokdaj izkazalo, da to ni, ampak vsaj mislili so, domišljali so si, upali so. Up je zadnji, ki ob-upa.

Zdaj je reka žensk prikazana in se tudi kaže kot reka žalosti, ki se kotali po kamnih spotike. Tudi številnih brezsrčnežev, ki se gredo kalkulacije in politični trening. Tudi prikrito agresijo, češ kako tisti, ki imajo velike prazne hiše, ne vzamejo begunk, mater z otroki, kako ne, kako ne pomagati zdaj … Boš ti? Tako vprašam vsakogar, ki to reče. Ne vprašam: Bi ti? – »Bi« je pogojnik in pogojevanje tu nima mesta, ker ga ni, pogojevanja ne bi smelo biti. Zato je prostovoljna pomoč edina, ki je zares pomoč proste volje. Pa še ta menda kdaj preko zmožnosti, najbrž zaradi čustvene pretresenosti, vsesplošnega stresa in večletnega kroničnega strahu.

Biti v ringu s strahom pomeni tudi biti v vlogi, ki ti je dodeljena – v vlogi žrtve. Ženska, zgodovinsko gledano, v njej tudi pogostoma tiho in pokorno vztraja. In se upira nasilju, a nasilje tudi ustvarja. Boleče spoznanje, trpko priznanje. Vsakega moškega je rodila ženska, ženska ga je vzgajala, učila. Ženska je del celote, ki ohranja vzorce ravnanj. Tudi kot ženska se nobena oseba ne more izvzeti iz družbenega tkiva, ki je prav takšno, kakršno v tem trenutku je, kakršno se nam kaže in kakšnega ne zmoremo ugledati kot del realnosti, ki nas obkroža. Krute realnosti. Kot del vrste, ki za interese morda res peščice odločevalcev pokončava, mori nedolžne, nič krive posameznike.

Moj pogled drsi po ekranu, v oko se mi zareže prizor ženske na nosilih, ki napol razgaljena s soncem v trebuhu rojeva novo življenje. Vsem na očeh. Neskončnosti norosti ni vredno nobeno življenje, ne civilista ne vojaka. Kri kaplja na vse nas, se vije s tal. Ženske rojevajo tudi pod bombnimi napadi. Tkoče niti naših življenj tu in tam. Nekdo, recimo raje: nekaj je potegnilo tkočo se nit iz statev in prostor pušča. Je mogoče še kdaj pričakovati množični upor – kakor se rimski gladiatorji niso hoteli več pobijati med seboj? Žareča ptica v grbu in zvok pava v središču našega glavnega mesta, ki me med sprehodom zmrazi.

Prizor snega sredi marca in spomin na hudo zimo v otroštvu, ko smo tudi s pogledom na morje smučali po sredozemskem griču. Sosed je imel pave. Kot otrok sem se spraševala, koliko žarečih krogov potrebuje človek, da nariše vesolje? Stiskala veke, da so me bolele oči in potem videla žareče krogle. Predstavljale so mi ustvarjalno energijo, temu sem tedaj rekla: ideje. Tako sem si razložila, zakaj sem prav ta, ki sem, kdo sem, ki sem, in zakaj nisem nekdo drug, kje sta moji mrtvi sestri in kje je njun potencial za življenje, njuna duša?

Sosedov pav z razprtim repom se še danes oziroma tudi danes prestopa po sveže zapadlem snegu in me pogleduje. Ne vem, ali res ali v tistem italijanskem filmu. Kot bi čakal snežno kepo, da lahko spet mirno poleti – domov. Kopneči sneg z našimi vtisi, našimi, vašimi, njihovimi odtisi – pušča prostor. Prostor pušča. In voda teče. Po obrazu. Ženski na nosilih je pravkar odtekla voda. Novo življenje je potrkalo. Zacinglja v mobiju. Prijatelj mi pošilja fotografijo Picassove slike: Harlekin se je zamislil nad svetom. Doda še eno. Novo življenje. Dopiše: Življenje nikoli ne obupa. Nag moški nosi na hrbtu otroka. Tretja je Mir. Otrok v dlaneh objema belega goloba. Modro obdobje. Kot v filmu: naš kuža iz otroške sobe tiho privleče plastično puško, potuhnjeno leže in se je loti – drobi jo kot kost. S sinom se pogledava, skomigneva – nekaj mora glodati.

 

V Ljubljani, začetek marca 2022

Petra Koršič