za mojo pokojno babico jelo
Moja babica je pravila: „Kdor ne mara cvetja, ne mara niti ljudi!“, kar je bilo slišati precej ironično iz ust ženske, ki je odkrito govorila zoper ščeneta in mačke. Ko je bila dekle, jo je namreč ugriznila mačka. Moj oče je zato rad ugotovil, da ima babica rada le tiste živali, katere lahko poje.
Res je znala dolgoveziti o kravi, ki jo je imela nekoč. Domnevam, da je njeno stališče izhajalo iz podeželskega dojemanja koristnosti živali. Čeprav ni mogoče oporekati koristnosti mačk in psov, v mestu mačk nimamo več le zato, da bi ulovile miš iz shrambe, pa tudi psi niso z nami le zato, da nas opozorijo na nevarnost, zaščitijo ali rešijo. Kljub vsemu so imele v babičinem svetu rože in rastline sploh posebno mesto. Še vedno se živo spomnim razbeljenih opoldnevov na vrtu, ko sem kot dekletce z njo potrpežljivo pobirala hrošče v plastenko, in vonja, ki je puhtel iz monstere, potem ko jo je pološčila s pivom. Ko smo se fotografirali, je babica vedno vztrajala, da jo slikajo na vrtu med cvetjem. Na družinskih slikah je najpogosteje pri cvetju, včasih je z njo stric, ki je bil takrat fantek.
Beseda, ki vsekakor sodi k moji babici, je sadika. Sadike so terjale skrb, željo, pa tudi komunikacijo, in sicer najpogosteje tisto med ženskami. Babica je na določen način svoje tramošničko* življenje zaradi neprijetnih okoliščin preselila na drugo stran Save, tako kot vse druge ženske, ki so pred ali med vojno prišle oziroma pobegnile v Slavonijo. Nadaljevale so z izmenjavo sadik, pa tudi s skupnimi kavami in enostavno z – življenjem.
Babičine ljubezni do rastlin in vrta nisem povsem razumela. O tem sem razmišljala kot o nečem, kar ona enostavno počne. Tako kot je oče vsak dan odhajal v službo. Ko se je vrnila v Bosno, je nadaljevala „z delom“, vrt se je z vsakim letom večal in rože so obdajale skoraj celo hišo. Ko so starši komu pojasnjevali, kje točno je njena hiša, so tisti, ki so jo že poznali, rekli: „Aja, to je tista hiša z rožami!“
Po njeni smrti nekako samoumevno o njej pogosto razmišljam kot o osebi in ne samo kot o moji babici in babici mojih sester. Bila je trmasta, iznajdljiva, neprijetna, verna … V zadnjih letih skrbim za rastline in počasi dojemam babičino izjavo z začetka tega besedila.
Za razliko od nje zvito izberem kaktuse in sukulente in brez posebne odgovornosti opazujem njihovo rast.
Občasno grem po stanovanju in si jih ogledam, poredkoma in če je treba, jih zalijem in jih dodatno izpostavim soncu. Do pred kratkim se mi še sanjalo ni, da lahko tudi spomine povežemo z rastlinami.
Sanjala sem o nakupu zamije, ki se mi je zdela zelo zanimiva, saj je podobna drevesnim vejam, ki rasejo iz cvetličnega lončka. Ko sva se s fantom preselila v drugo, dvakrat večje stanovanje, sem postala še bolj odločna glede njenega nakupa. Že takrat sva o nakupu stvari in tudi rastlin diskutirala kot bi hotela posvojiti otroka. Skoraj.
Kljubovalno sem se odločila, da si bom za Dan žena kupila zamijo, ki je zelo hvaležna in pomalem podobna akvarijski ribici – lepa je in z njo ni posebnega dela. Domnevno prinaša srečo in denar v dom. Moja zamija se je že na hodniku razbohotila in začelo me je skrbeti, da me bo po tem hitrem bohotenju zapustila, da ji polsenca ne paše. Tudi o svojem razmerju z X sem razmišljala v kontekstu rastlinske rasti in menila, da bova s preselitvijo v novo stanovanje razširila svoje veje, rasla in zacvetela. V nasprotju z zamijo je najino razmerje zastalo in se ni uspešno prilagodilo novemu prostoru in novemu večjemu lončku.
Presajevanje rastlin je težko. Zlasti kaktusov z zelo ostrimi trni. Zamija je v bistvu sukulent, ki zraste iz gomolja, v katerem hrani vodo. Zdi se, da jo je enostavno preseliti, vendar lahko pri tem kaj hitro ostane brez kakšnega lista, kajti listi so krhko povezani s steblom. Na presaditev je pripravljena šele, ko ji postane zelo tesno in je podobna majhni zeleni ograji.
Ko sva se razšla, sem si želela čim prej zapustiti najino stanovanje, ki je postalo naenkrat pretesno, premajhno, nasičeno z razpršenimi čustvi in zamerami. To ni bilo več isto stanovanje, smrdelo je po razpadanju. V svojem neracionalnem stanju sem s fudžijem kliknila sebček z zamijo.
Življenje rastline, njena nora odpornost, rast v temi, vse to me je prisililo k pokončni drži. Pobrala sem najnujnejše in odšla … Previdno sem prenesla svoje gomolje v drug cvetlični lonček.
Minil je dober mesec. Zamija raste in z njo skušam rasti tudi jaz.
———————————-
* Gre za vas Tramošnica v Bosanski Posavini.
Prevedla Dragana Bojanić Tijardović
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Paula Ćaćić: O preseljevanju, sadikah in ženski samoniklosti - 11. 8. 2021
- Paula Ćaćić: Dve pesmi - 10. 8. 2021