Olivia Elias je bila rojena v Haifi leta 1944. Nakba jo je pri štirih letih, tako kot še tričetrt milijona drugih Palestink in Palestincev, pahnila v begunstvo. S tem je prišel tudi nov jezik, saj se je šolala v Libanonu in pozneje v Kanadi, kjer je nekaj časa tudi predavala ekonomijo, zadnja štiri desetletja pa živi v Franciji. Zato piše v francoščini.
Čeprav je poezijo pisala vse življenje, jo je začela objavljati šele po sedemdesetem letu in se hitro vpisala med najbolj prepoznavne pesniške glasove palestinske diaspore. Po zbirki L’espoir pour seule protection (Upanje kot edina zaščita, 2015) je sklenila, da tako premočrten pristop v poeziji ne deluje, in je začela razvijati nov pristop: minimalistično, fragmentarno formo, pri kateri se zavestno upira impulzu, da bi »izrekla vse«. Zbirko Ton nom de Palestine (Tvoje ime, Palestina, 2017) ji je navdihnilo ponovno branje Zvezka vrnitve v rodno deželo Aiméja Césaira, morda najznamenitejše pesniške obtožnice kolonializma. Tretja zbirka Chaos, traversée (Kaos, prečenje, 2019) je postala osnova za dvojezično angleško izdajo s številnimi novimi pesmimi, ki je izšla pod enakim naslovom (Chaos, Crossing, 2022, prev. Kareem James Abu-Zeid). Leta 2025 je izdala četrto pesniško zbirko Ce mont qui regarde la mer (Ta gora s pogledom na morje). Sodelovala je tudi v številnih kolektivnih publikacijah, kot sta izbora Requiem pour Gaza (Rekviem za Gazo, 2019) in Poems for Palestine (Pesmi za Palestino, 2024). V slovenščino je preveden izbor njenih pesmi v bloku “Svobodna Palestina”, ki je leta 2024 izšel v reviji Literatura.
“pod nebom ki ga prečijo fosforni bliski” je v izvirniku še neobjavljena pesem, napisana januarja 2026.
Z objavo se pridružujemo obeležitvi obletnice nakbe 15. maja, v opomin, da nakba, ki je zaznamovala celotno pesničino življenje in zadnjih 78 let palestinske zgodovine, še vedno traja.
Olivia Elias
pod nebom ki ga prečijo fosforni bliski
brez nadzora podjarmljenja
ni Zavojevanja
besedje sredstev
tudi
najbolj ekstremnih razgrnjeno
pred našimi očmi
pa smo mislili da
smo opravili
s časom ko
je bruhal dim
iz dimnikov
stare Evrope
pomota
tisti
»nikoli več«
je raztegljiv
moj spomin v črepinjah
tam kjer je bilo življenje
ruševine ali praznina
sadovnjaki rodovitna polja
prst prekrita
s slojem stolčenega
betona jekla peska
zmrvljenega stekla
(nov material iz katerega bodo gradili prelestne nepremičninske eldorade
z razgledom na bajne sončne zahode)
zunajzemeljski Geto
obljuden z žvižgajočimi droni
čez dan & ponoči Smrt
kletke male velike
z žabico zaklenjene
v njih ptice kosci
ljudi tu glava
malo naprej dlan
postelje naježene od rezil
mladenič na infuziji
v plamenih živa bakla
na nosilih
piruete silhuet tam zgoraj
med oblaki dima
trupla ki
jim ptice kljuvajo oči
& pod nebom ki ga prečijo fosforni bliski
ta rumena črta
za njo spravljena
človeška lovna živad
označena
s sramotnim
»teroristi«
punčka svoji mački »obljubi, da me ne boš pojedla, če umrem«
nemogoče izreči bridkost bolečino
kako ne izreči?
deželi & otrokom raztrganim na kosce
poezija raztrgana na kosce
v svetu ki se zvija v silnih krčih
31. januar 2026
Pesem je prevedla in uvodni tekst napisala Katja Zakrajšek
- Olivia Elias: Pod nebom, ki ga prečijo fosforni bliski - 15. 5. 2026