»Naslednjič boste za domačo nalogo napisali en slam.« Nekako tako se je začela ljubezen do slam poezije pri meni. Profesor Gregor Perko, ki je v drugem letniku vodil lektorske vaje iz francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, se je ob neki priliki odločil, da nas bo seznanil s fenomenom slam poezije. Na naslednjem srečanju smo naše francoske pesmi tudi predstavili, v učilnici, na glas, pred sošolci. Morda je bil tisti naš slam daleč od tega, kar imajo navdušenci nad pesniško besedo in odrom danes možnost obiskati v Kamniku, Celju, Ljubljani, Mariboru ali na Ptuju … Pa vendar je bila izkušnja dovolj vznemirljiva, da sem, ko sem vedela, da odhajam naslednjo sezono v francoski Reims ter da moram izbrati temo za francosko diplomo – za temo izbrala prav to.
Celo leto sem obiskovala slam večere v Reimsu, Parizu, v Belgiji, pisala sem si zabeležke o nastopih, šegah, ki veljajo na sceni, imela sem srečo, da so ravno tisto leto v Reimsu organizirali mednarodno slam srečanje, katerega se je udeležil tudi Marc Kelly Smith, začetnik slama … In jaz sem raziskovala, študirala značilnosti formata slam večera in nastopov, prebirala pesmi, zacahnane na kavarniške prtičke, klepetala sem s pesniki iz različnih koncev Evrope o tem, kako zgleda slam pri njih in raziskovala, ali ni morda tudi v Sloveniji česa podobnega? Takrat me je slam privlačil kot literarno raziskovalko in nekajkrat sem se celo preizkusila na odru, ampak pomanjkanje kilometrine na odru in jezik sta bila preveliki oviri. Nikoli pa si nisem predstavljala, da bi slam v takšni meri lahko zaživel tudi pri nas, v Sloveniji. Je pač prevelika specifika in naša publika mnogo premajhna. A ne?
Pesniki iščejo nove izzive
Tako sem se zadovoljila s tem, kar sem odkrila v svoji raziskavi: da so se od časa do časa odvijale različne delavnice in gostovanja slamerjev iz tujine ter da sta obstajali dve redni tekmovanji, ki sta na tem področju izstopali.
Prvo tekmovanje te vrste je zagnal Gregor Podlogar leta 2003 v organizaciji LUD Literature z imenom (Ljubljanski) pesniški slem1. Ti dogodki so se najprej v KUD-u France Prešeren nato pa v Menzi pri koritu na Metelkovi odvijali enkrat letno in ponavadi je sodelovalo okoli 10 tekmovalcev. Izstopali so predvsem zmagovalni nastopi. Prva je tekmovanje osvojila Katja Plut, nato pa tudi Boštjan Gorenc – Pižama, Primož Bizjan, Veronika Dintinjana, Kobrowsky … Večere je povezoval Dražen Dragojević, pa tudi Pižama in Juš Milčinski. Tekmovalnemu delu je ponavadi sledil rap koncert. Ko je organizacijo večerov prevzela Petra Koršič, so se pravila nekoliko spremenila. Namesto treh minut so bili lahko nastopi daljši, branje je bilo dovoljeno, prav tako rekviziti. Tovrstni vsakoletni večeri so trajali tam nekje do leta 2012, v Ljubljano pa so med drugim uspeli pripeljati zvezdnika nemške scene Basa Böttcherja.
Drugo tekmovanje je bil Pesniški vrtiljak, ki ga je pripravljala Petra Kolmančič v sklopu literarnega programa MKC Črka in Mladinskega kulturnega centra (MKC Maribor), vodil pa jih je Nino Flisar. Tekmovanja so potekala od leta 2006 do leta 2013, zvrstilo se je 6 večerov. Če je sodelovalo več kot 10 avtorjev, so pripravili predizbor. Pesniki so morali pripraviti tri nastope, enega na kategorijo. Izzivi so bili npr. rimana pesem na prosto temo, angažirana pesem, pesem, sestavljena iz tujk, štirivrstičnica, pesem z bivanjsko tematiko, pesem na poljubno črko, potrošniška pesem, grozljiva pesem. V finalu je sledila improvizacija. Pesniki so si izmislili novo pesem na podlagi petih besed, ki jih je podalo občinstvo. Žirija, ki je bila sestavljena iz povabljenih sodnikov in predstavnikov iz občinstva, je po vsakem nastopu pesnikom podelila ocene od 1 do 5. Tisti z najvišjim povprečjem je osvojil tekmovanje ter velikodušno nagrado, podarjali so recimo denarne nagrade in potovanja s turistično agencijo. Posebej so izstopali zmagovalci teh večerov. Prvi je Vrtiljak osvojil Jan Šmarčan, nato Damir Rudolf, Simona Kopinšek, Jana Kolarič, Denis Škofič. Večere je zaokrožil kantavtor.
Vse to je kazalo, da prvo gibanje slam poezije v Sloveniji ni bilo usklajeno organizirano, pesniki pa so navdušenje nad slamom uvažali iz različnih tujih držav, predvsem Nemčije, kar je prispevalo k temu, da je vsaka organizacijska ekipa zastavila format slam večerov nekoliko po svoje in po sicer dolgem obdobju kontinuirane vsakoletne izvedbe so počasi prenehali.
Pesniki se povezujejo
Leta 2012 je prispelo vabilo iz evropske slam mreže (ESPN, European Slam Poetry Network) na Mariborsko knjižnico, če bi tudi Slovenija prijavila svojega predstavnika na evropsko slam prvenstvo. Vodja službe za prireditve v knjižnici Klemen Brvar, ki je vabilo prejel, se je ob tem povezal s Petro Kolmančič in Marjo Guček z MKC Maribor. A takrat, zgleda, razmere še niso bile povsem ugodne, zato so to idejo za nekaj časa odložili.
Od novembra 2015 pa se je slam znova začel živahno razvijati in to neodvisno od predhodnih dogodkov. Ekipa zagnanih mladih Kamničanov v sestavi Urbana Kavke, Matica Mačka, Aljoše Rebrače je pričela organizirati večere po imenu Pest besed. Nato je januarja 2016 prav tako neodvisno Mišel Ristov – Amo zagnal ptujske večere Udarno in ekspresivno.
V istem obdobju sva se našli s Petro Kolmančič, ki mi je povedala, da z Dejanom Kobanom iščeta način, kako bi lahko zagnali zadevo. In ko sva ugotovili, da se slam že aktivno razvija drugod po Sloveniji, smo v Mariboru, Gregor Stamejčič – Grizli, Juš Milčinski in Nina Medved organizirali vikend delavnico Slamoreznica. Ta je povezala pesnike iz različnih krajev ter dala motivacijo za nastanek mariborske pesniške skupine Slam zverine. Ker smo nujno potrebovali več vaje in priložnosti za razvoj, smo aprila 2016 Slam zverine skupaj z MKC Maribor začele prirejati slam večere pod imenom Ožuljeni jezik. Nato je junija udeleženec delavnice in prvotno tudi član Slam zverin Kristian Koželj začel z organizacijo slam večerov v Celju Zasljemimo, ki nadaljujejo slam tradicijo, nekoč že prisotno v kraju. Zdaj se okoli teh večerov združuje skupina mladih pesnikov in pesnic Sljemerčine, ki so vezani predvsem na gimnazijo Celje – Center. Oktobra 2016 pa so se pričeli še redni slam večeri Mi smo tu, ki jih v prestolnici organizira Dejan Koban skupaj z različnimi sodelavci.
Edini logični razvoj dogodkov je bila ustanovitev slovenske mreže za razvoj in promocijo slam poezije, SiSlam, ki je bila ustvarjena 16. junija 2016. Njena prva naloga ni bila lahka: organizirati prvo slovensko prvenstvo v slam poeziji, ki se bo nato vsako leto selilo v drug kraj. Tisto leto sva državno prvenstvo v Mariboru osvojila Nina Medved kot prvakinja in Kristian Koželj kot podprvak, naslednje leto v Kamniku je prvak postal Mišel Ristov – Amo in podprvak Matic Ačko. Oba prvaka sva odšla nato na Evropsko prvenstvo v slamu – mene je gostil belgijski Leuven, Mišela Bruselj, kdo si bo letos prislužil ta unikaten naziv ter odpotoval v madžarsko Budimpešto, pa še ni znano.
Sicer pa redni večeri trenutno potekajo v vseh petih krajih v razmeroma podobnem formatu: avtorji pripravijo pesmi vnaprej, zvrstijo se trije ali štirje krogi in finalni krog je v Ljubljani in na Ptuju okronan z improvizirano pesmijo, napisano na podlagi petih besed, ki jih poda občinstvo. Večeri so ponekod tekmovalne narave in povabljeni sodniki in sodniki iz občinstva podeljujejo posameznim nastopom ocene od 1 do 10. Pesniki pa imajo na voljo 3 minute časa ter morajo nastopiti brez rekvizitov, glasbene podlage ali kostumov. Precej znano, kajne?
Poleg tega smo posamezni lokalni organizatorji organizirali številne delavnice slam poezije za dijake in študente. Pomagali smo pripraviti premierne slam večere v Kopru in v Cerknem, ustvarjamo tematske večere (npr. feministični slam), naši pesniki vse pogosteje odhajajo v tujino na nastope ali pa tujina prihaja k nam: do sedaj smo gostili Maria Tomića, Klausa Lederwascha, Tommyja Trixo, Martho Schnuderl in Markusa Koschuha iz Avstrije ter Ignacia Perinija iz Argentine, septembra nas obišče še sam Marc Kelly Smith. Skupna količina slam dogodkov, ki smo jih organizirali v obdobju dveh let in pol se po mojem giblje že tam okoli številke 100. Tu so še druga pesniška imena, ki so vstopila v pesniški svet ali se osvetlila z nove plati s pomočjo slama: Anka Vidmar, Ariela Herček, Tonja Jelen, Petra Kokol, Metka Zadravec, Klavdija Volf, Gregor Lozar, Mojca Pibernik, Mojca Zupančič, Tom Veber, Aljaž Šešo, Tomaž Lovrenko, Aljaž Primožič, Barbara Tadina, Neža Prah Seničar, Tilen Letner, Klavdija Košec, Jure Bernik – Dante, Eva Kokalj, Eric Dean Scott, Vid Sagadin Žigon, Kaja Blazinšek, Tisa Neža Herlec, Domen Don Holc, Pavla Zabret, Gal Zabret, Alja Debeljak, Pino Pograjc. Alternativno sceno povezujemo z etabliranim pesniškim prostorom – naši sodniki in gostje na večerih so pogosto prepoznavna imena slovenskega pesniškega prostora in mnogi slamerji dobivajo revijalne objave ter druga priznanja za svoje pesniško ustvarjanje.
Ampak tisto, kar menim, da je najlepši učinek aktualnega slam gibanja, je močnejša medgeneracijska in vseslovenska mreža ljubiteljev pesniške besede in nastopanja. Ena naših najboljših slamerk v Mariboru je denimo gospa Mojca Zupančič, ki šteje že več kot 80 let in ki je blestela že na Pesniških vrtiljakih, pa tudi zdaj ni zvezda zgolj mariborskega odra. V tem prostoru so se našli ljubitelji poezije, posamezniki, ki so se v svojih družbenih krogih počutili kot outsiderji in ki so nekako zaradi različnih življenjskih izkušenj dobili občutek, da njihov glas in njihova misel ne štejeta veliko ali pa so iskali nov izziv v življenju, izstop iz območja udobja. Zato so veseli priložnosti, da lahko pred sprejemajočo in navdušeno publiko zažarijo na sebi lasten način. Mnoge je to opogumilo v življenju, jim pomagalo skleniti številna nova prijateljstva, jim odprlo nove svetove, jih izboljšalo kot performerje in predvsem – izboljšalo kot pesnike in pesnice. Zato vas vabim, da podprete domačo slam sceno s svojim obiskom ali se opogumite in stopite na oder tudi sami. Pri nas ste zmeraj toplo dobrodošli!
[1] O tem, ali gre za slem ali slam, za slamersko, slamovsko ali slam poezijo ter kaj delajo pesniki, ki jo izvajajo – slemajo ali slamajo, tokrat ne bi podrobneje pisala, gre pa za zanimivo vprašanje, ki bi ga rada odprla ob kakšni drugi priložnosti. Zato v tem eseju uporabljam tisto različico izraza, ki jo uporabljajo posamezni organizatorji dogodkov.
 nina medved.jpg)
S svojimi pesmimi se je poleg tega predstavila v literarnih revijah Literatura, Vpogled, spletni reviji Poiesis, pa tudi v tujini (v Franciji, Srbiji in Kanadi). Leta 2014 je bila s Tonetom Škrjancem in Matejo Bizjak Petit gostja Hiše poezije v Parizu. Za radijsko oddajo Literarni nokturno je izbor njenih pesmi interpretirala Iva Krajnc (2015). Uvrščena je bila v antologiji Opazovanje v tišini (2015) in Širi poezijo, ne strahu (2018) ter v unikaten almanah revije Dialogi s poezijo avtorjev in avtoric rojenih po letu 1980, ki še nimajo pesniškega prvenca (2017).
Poleg tega organizira literarne večere, pesniške delavnice in je sodelovala pri izvedbi različnih festivalov: literarnih festivalov Slovenski dnevi knjige v Mariboru, Fabula in Pranger, festivala klasične glasbe Festivala Maribor, mednarodnega prevajalskega srečanja Fragment in edinega francoskega sejma s poezijo za otroke in mladino Marché de la poésie jeunesse. Kot soprevajalka je sodelovala pri prevodih več francoskih pisateljev in pesnikov: Andreï Makine, Jean Teulé, Guy Goffette, Pierre Soletti. Poskrbela je za portrete slovenskih in francoskih literarnih avtorjev in je opremila več pesniških knjig s svojimi fotografijami.
Foto (c) Nina Medved