Krištof Dovjak POEZIJA

Krištof Dovjak: Razstreljeni soneti ali neobstoječi dnevnik

stricu Francu Strniši – Fatku
(1936-2022)
 
[…] Vse okrog je belo
 in v težkih vzdihih gozd šumi.
Taras Ševčenko
                                                                                        
Ker ne obstajam, gospod.
Italo Calvino
 

1. 
V sednivski cerkvi z žebljem sekljam čebulo
Za kuhinjsko desko smo sneli skodlo
Zreli ženski storži črnih borov
se kotrljajo v okrilje reke Snov
 
2.
Praprot preklinja kot zgarani rudarji
Na otečenih vejah trohnijo verzi
Soneti se nikogar ne dotaknejo
Tolažbe se skrivajo v obrveh borov
 
3.
Verzi ne bodo zarjaveli Shakespeare
iz zelene knjige boža žalost borov
Zadihan poslušam drget vrzeli
in neprespano odpuščanje gozdov
 
4.
Ožgane obrvi Zadki čmrljev Mrmranja
Obledele partiture smo, Korzakov
Drhtim kot viola, gorska smreka Zluknjan
jok bi odtekel takoj domov Haću damoj!*
 
*Hočem domov,
 
5.
Ševčenko; vse se razblinja v žalosti!
Zibam blede črke z zelenih platnic
Jutro je osedlalo pomlajeno stepo
Kaj se je razhudilo kaj razlilo?
 
6.                                                                          Ljubi Jakimčuk      
Jutri bo iz stepe pognal »suka bljat« *
brstični ohrovt pa bo obstal v zmrzali
Že včeraj me je dojila kletvica

*Grda beseda,
 
7.
Nič ni moje nič tvoje nič ničevo*
Železno želvo vlečem v krajino
Storži pokljajo Strašimo izpovedno
 
*nič,
 
8.
izpovedi so podobne nihalu
Ščemi me v hrbtu Nekdo me navija
Sanjam cezuro ki pomaga času
 
9.
Še tercini mi daj, v vodi skrita!
Utopi me v delti Dnipra! Razčeši me!
Odreši, prosojna spovednica smijerc’!*
 
 
*smrt
 
 
 
Ljubljana, spomladi 2022                                                                         

 

Krištof Dovjak
Latest posts by Krištof Dovjak (see all)