Katarina Pantović: Dnevnik

Dnevi se začnejo skoraj enako:
Pomencam si oči, napete zaradi pravkaršnjih sanj
Daljše REM faze
In se dolgo ogledujem v zrcalu
Da se prepričam, ali sem še tista oseba od včeraj
 
Kot ostarela nevesta poldneva
Tavam po mestu, ki se sveti kot duša
In se smehljam ljudem brez oči
Katerih silhuete so podobne
Slabim akvarelom
 
Opažam
Da me vedno bolj veselijo žalostne stvari:
Reševanje križank
Opazovanje oblakov, ki se premikajo
Grizljanje notranjosti lic
 
Oblita z nočno svetlobo
Na postaji sama čakam avtobus
 
Trepetaje si domišljam
Da si me nekdo iz bližnjega vijoličastega grmičevja
Začarano želi in me opazuje
Ko pa se približam svoji hiši
Ne hitim z odklepanjem vrat:
Pozdravim sosedove otroke
Pobožam sosedovega psa
Preštejem stopnice
 
Voham ledeno tišino predmestja
Poberem njegov DNK s preproge
Domišljam si svojo pomnoženo prisotnost
In za trenutek začutim
Nadnaravno vesoljsko srečo in moč
 
Ko pa pajki prilezejo iz skrivališč
V hitri ježi s svojimi telesi kot s pestmi
Tema odpre svoje središčne sobane
Me sprejme vase
In jaz celo življenje strnem
V slano sled na blazini

Prevedla Dragana Bojanić Tijardović

Katarina Pantović
Latest posts by Katarina Pantović (see all)