Eric Machan Howd: Muzikaličnost poezije

Predgovor
 
Živimo v binarnem svetu. Naše politike se nagibajo v levo ali desno. Naša dejanja so dobra ali slaba. Sporazume zaključujemo z da oziroma z ne. Jezik beremo skozi kontrast črnega besedila na beli podlagi, a naše razumevanje obstaja v kontinuumu, v množici interpretacij in perspektiv. Kljub temu pa je eden glavnih problemov, ki pestijo svet, polarizacija razumevanja, kako izbiramo na podlagi oznak in ne na osnovi procesa tehtanja perspektiv in filozofij. Volimo na podlagi pripadnosti stranki in ne na podlagi posledic, ki jih ima politika na ljudi. Izberemo lažjo pot. Pot, ki ne zahteva individualne interpretacije. Rezultat razmišljanja v binarnih terminih je, da izgubimo zmožnost izražanja in izbire. Na nekaj pristanemo ali ne pristanemo, namesto da bi o tem razpravljali. Izpraševati moramo sami sebe – ali je bistvo našega obstoja cogito ergo sum[1], ali pa se moramo kot človeška kultura dvignili nad enostavne definicije in oznake, ter se lotili težjega dela sprejemanja odtenkov in zveznosti ter se lotili težjega dela sprejemanja nians med belo in črno?

Pričujoči esej predlaga zvezen pogled na svetove glasbe in poezije, spekter med besedo in peto pesmijo. S tega vidika bodo mnogi pesniki in glasbeniki uvrščeni na kontinuum med peto pesmijo in besedo, ne z namenom, da se pokažejo razlike med njima, temveč da se poudarijo povezave, globoki tokovi poezije in starogrške mousike. Predlagam ponovno združitev poezije in glasbe. Za razliko od študije Kirbyja Smitha iz leta 1990, The Celestial Twins: Poetry and Music through the Ages, predlagam ponovno združitev teh dveh zvrsti umetnosti, namesto ohranjanja ločnice med njima.[2] Predlagam celo misel, da se napev in beseda nista nikdar zares ločili, ampak da si vseskozi delita isto pot.

Definicije
 
Nekateri pesniki se nagibajo k glasbi in nekateri glasbeniki se nagibajo k poeziji, drugi pesniki oziroma glasbeniki pa se bolj držijo besede oziroma glasbe. Zgornji kontinuum predstavlja ilustracijo trditve, ki jo zagovarja ta esej: poezija in glasba obstajata na isti ravnini, si delita isti spekter.

Presek besede in pesmi je jasen v članku Historical Poetics, Dysprosody, and The Science of English Verse, ki ga je leta 2008 napisala Yopie Prins. V članku avtorica razmišlja o branju študije The Science of English Verse.[3],ki jo je leta 1880 napisal pesnik in glasbenik Sidney Lanier. Prins se v članku sklicuje na Lanierjev koncept, da »ko slišimo verz, slišimo niz povezav med zvoki; ko verz beremo v tišini, vidimo tisto, kar nam predstavi ta niz  povezav med zvoki; ko si zamislimo verz, si zamislimo niz odnosov med zvoki.« (Lanier 23). Tako med tihim kot glasnim branjem besedam pridamo zvok, kar podpira idejo, beseda in napev obstajata na istem kontinuumu.[4] Ta koncept podpira tudi Roland Barthes v svoji zbirki esejev Image, Music, Text; Barthes v »Musica Practica« zapiše, da »obstajata dve glasbi (vsaj tako sem vedno verjel): glasba, ki jo poslušamo, in glasba, ki jo igramo.« (Barthes 149). Enako je mogoče trditi za branje poezije – eno glasbo slišimo v poeziji, ki jo prebiramo v tišini, drugo glasbo pa slišimo v poeziji, ki jo recitira izvajalec.

Zvok tako postane močan vezni člen med besedo in melodijo. Naj gre za lirsko poezijo, ki jo spremlja glasba, kot je to primer pri francoskih trubadurjih, ali pa pri večini folk glasbenikov iz petdesetih in šestdesetih let dvajsetega stoletja (npr. pri Bobu Dylanu), ali pa če besedi dodamo muzikaličnost pri tihem ali glasnem branju, je potrebno razumeti, je prav zvok tisti, ki združuje ti dve umetnosti. Kot v svoji zbirki esejev Silence navaja skladatelj/pesnik John Cage »če je beseda ‘glasba’ sveta in rezervirana za instrumente iz osemnajstega in devetnajstega stoletja, jo lahko nadomestimo z bolj smiselnim terminom: organizacija zvoka.« (Cage 3).
 
Določanje kontinuuma z glasbeniki in pesniki
 
Glasba Boba Dylana je zgolj primer tega, kako sta beseda in melodija določeni vzdolž kontinuuma, medtem ko dela pesnikov, kot so Langston Hughes, William Carlos Williams in Amiri Baraka, lahko služijo kot primer vpliva glasbe na poezijo. V veliko daljši različici tega eseja analiziram te in druge umetnike, z namenom, da bi pokazal, kako zvezno razmišljanje o odnosu med besedo in napevom pripelje do veliko bolj celovitega pogleda na ti dve umetnosti, ki ju je zgodovina žanrsko ločila V tem eseju se želim osredotočiti na nekatere slovenske pesnike, v katerih delih se izražajo tako poetične kot glasbene težnje. Slovenska kultura je bogata z glasbo, folkloro in poezijo, in nudi dobre primere zveznosti med besedo in napevom.

Tok prostega verza in eksperimentiranje z zvokom in ritmom sta opazna v delu slovenskega pesnika Iztoka Osojnika. V pesmi tittless latter iz zbirke Wagner, izdane leta 2016, pesnik improvizira z zvokom in ritmom kot jazzovski solist.

good morning Osojnik
good morning who are you
whatta day
yes, one small river, a coffee shop, fragments of:
language, emotions, wisdom, heat, and of what Ezra Pound
                                                                      called Perigord
me on that boat too
I could not follow the argument with conviction
as I vomited, I can’t stand the aesthetics
and my shoelaces hanged off me as Christmas ornament.
                                                                      sledges, jingle bell[5]

Bodite pozorni na to, kako prehodi med vrsticami in naštevalna raba ločil ustvarjajo lirično, skoraj jazzovsko melodijo v kombinaciji s samoglasniki v besedah, kot sta »language, emotions,« in drugih.

Slovenski pesnik Peter Semolič prav tako zelo učinkovito uporablja besede in melodijo v pesmi Branje Octavia Paza (Šest slovenskih pesnikov, 2006). Namesto, da bi prehode med vrsticami uporabljal za nadzor ritma pesmi, se Semolič poslužuje prostega toka idej in podob v bolj Whitmanovskem stilu. Melodija besed in tok proznih stavkov nudi bralcu nežno »zavijajoč« solo, ki spominja na evropske trubadurje.

Nocoj plujem po vseh svojih rekah, nošen s tokom
govorice, plujem, ko govorim, govorim, ko plujem…
 
     … reke, lesketave kot otroški smeh, staccato brzic, hitri
zdrsi prek kaskad, zanosno padanje prek slapov, delci
vode in v vsakem sonce in končno pena, mehurji zraka, ki me
oblivajo kot velikanski jakuzi…
 
     … reka, veliki rjavi bog, me nosi kot speče bruno skozi
visoko poletje, brenčanje žuželk, plujem, ko govorim,
govorim, ko plujem, vidim: sinje nebo, oblaki in ribe plavajo
čezenj, raki se skrivajo v krošnjah dreves, v zeleni eksploziji
joie de vivre, jata mladic prhne iz njih kot preplašene prepelice… …
 
Pri zgornjem odlomku bodite pozorni na to, kako tematika »rek« v bralcu zaživi zaradi načina strukturiranja vrstic, zvoka in ritma. Tok podob, povezanih z zvoki in ritmi narave zaživijo v vrsticah, kot je » reke, lesketave kot otroški smeh, staccato brzic, hitri zdrsi prek kaskad.« Besede v pesmi so izbrane zaradi svoje zmožnosti, da posnemajo naravo. Tok podob in idej v vsakem stavku je kot reka, ki obliva bralca.

Podobne ritme in zvoke v svojih delih učinkovito uporablja tudi slovenska pesnica Vida Mokrin-Pauer. V pesmi »Ginekološko dolge, vitke, fino zaobljene prste » (Šest slovenskih pesnikov, 2006), Mokrin-Pauer uporabi ritem dolgih stavkov, da ponazori proces, ki se govorcu pesmi zdi dolgočasen in star.

Že 10 minut ji slediš, čeprav
 
si Bog ob me-ni? Prvič po 19-ih letih sopretikajočega,
sozalivajočega se krepko razgibanega sobivanja si iz-
javil, da želiš brati v postelji. In to takoj po ljubljenju,
post koitum krstu, ko sem si stuširala alergen sperme s
trebuha (ponavadi ga s hrbta), ti pa si si pod pipo spral
ustnice, da te ne bi pekle, spolovilo, da te ne bi zasrbelo..

Kot Semolič in Osojnik, Mokrin-Pauer s pomočjo ritma in zvoka ustvari liričnost in melodijo, ko bralcu poje pesem o dolgo poročenih zakoncih. Uporaba vejic pomaga vzpostaviti stvaren in pragmatičen ton v glasu pripovedovalke pesmi. Bralec ob poslušanju pesmi dobi občutek, da pripovedovalka to isto pesem poje že leta. Tako izrazje, zvok besed in ritem dokazujejo, da je Mokrin-Pauer pesnica-glasbenica, glasbenica-pesnica ali trubadurka.
 
Zaključek

Leta 2016 sem se močno in instinktivno odzval na dejstvo, da je Bob Dylan prejel Nobelovo nagrado za književnost. V trenutku sem se postavil na stran, ki je nasprotovala temu, da prejme to prestižno nagrado. Kako naj glasbenik, folk pevec, prejme pomembno nagrado za književnost? Kaj pa vse literarne osebnosti na kratkem seznamu, ki naj bi si to književno nagrado bolj zaslužile (npr. Joyce Carol Oates, Margaret Atwood, Paul Muldoon, Joan Didion, Ursula K. LeGuin, če naj jih omenim le nekaj)? Zdelo se mi je, da se je glasbena industrija infiltrirala v literarno skupnost. Kdo bo naslednji dobitnik Nobelove nagrade za književnost, Kendrick LaMar? Paul McCartney? Joan Baez? Bo Joan Didion prejela Glasbeno nagrado polar? Bo Ngugi Wa Thiong’o prejel glasbeno nagrado Ernsta von Siemensa? Zaskrbelo me je, kaj se je zgodilo z ustaljenimi mejami med zvrstmi umetnosti in izražanja. Toda ko sem začel razmišljati bolj o umetnosti kot taki, kot pa mejah med posameznimi umetniškimi zvrstmi, se je moj odnos do podelitve Nobelove nagrade za književnost Bobu Dylanu spremenil. Zvrsti, kot oznake, imajo potencialno moč, da omejijo izraz.

Napev in beseda nimata meja, razen tistih, ki jima jih pripišemo z oznakami. Fikcija, poezija kot tudi del stvarne literature, nimajo meja razen tistih, ki jim jih pripišemo z žanrom. Današnji svet je svet mnogoterih barv. Če umetnost, politiko, raso, seksualnost in spol preveč omejimo, tvegamo, da bomo lepoto individualnosti zamenjali z oznakami, ki delijo. Ples med našimi kromosomi ustvarja individualnost v nas. Kombinacije ničel in enic poskrbijo, da programska oprema dela za nas. Namesto, da bi delili umetnost na žanre, glejmo na umetnost kot na umetnost. Na ta način bomo zagledali vso pestrost besedne in glasbene umetnosti, odnos med njima pa kot ples in ne kot delitev na podzvrsti. Zvrstne oznake prikrijejo lepoto umetnosti, ki naj bi jo predstavljale. Kaj je torej v našem neprestano razvijajočem se svetu bolj pomembno – podobnosti, ki si jih delimo ali razlike, ki nas določajo?

[1] “Mislim, torej sem.” (Descartes)

[2] Kirby Smith določa področje študije križišč med poezijo in glasbo skozi čas s trditvijo, da “v nobenem slmislu ni moj namen delovati kot posrednik v smislu ponovne združitve glasbe in poezije, oziroma podpirati katere koli oblike romantičnega mešanja zvrsti; ravno tako nisem mnenja, da poezija pridobi veliko z iskanjem navdiha v tej smeri, z multimedijskimi dogodki in eksperimentiranjem s sinestezijo – čeprav je raziskovanje teh področij omogočilo nastanek nekaterih izrednih pesmi, oziroma je dejansko omogočilo nastanek celotnega simbolističnega gibanja.” (Smith 2)

[3] Lanier, ki je bil aktiven glasbenik (flavtist) in pesnik, je povzročil nesoglasja v akademskem svetu z idejo, da v poeziji lahko iščemo ritem in vzorce z uporabo določenih glasbenih konceptov in terminov. Številni literarni kritiki so njegovim pristopom očitali, da skušajo pokazati povezave med tema dvema zvrstema umetnosti in da s pomočjo glasbe nikakor ni mogoče opisati pisane besede.

[4] Bralec naj se zaveda, da je Prins v njeno branje lanierjevega dela prinesla tudi koncept prozodije in disporozodije. To pomeni, da ko beremo tekst potihem ali naglas, slišimo in uporabljamo drugačne zvoke od tistih, ki jih je imel morda v mislih avtor. To velja tudi v glasbi, ko izvajalec interpretira določeno glasbeno delo, lahko to počne na način, ki ga skladatelj ni predvidel. Obstajajo razlike v načinu, kako beremo, razumemo in interpretiramo glasbo in besedilo. (Prins)

[5] Pesem je bila v izvirniku napisana v angleščini in nima slovenskega prevoda (op. a.)
 
Prevedel Luka Kürner

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Eric Machan Howd

Eric Machan Howd je profesor kreativnega pisanja na Ithaca Collegeu v ZDA, pesnik in glasbenik. Več let je bil zaposlen v visokem šolstvu kot administrator, projektni menager in inštruktor. Poezijo objavlja v številnih revijah, kot so Nimrod, Yankee Magazine, River City, The Healing Muse, in Tiny Seed Journal, Piše metrično in eksperimentalno poezijo, ki prestopa meje tradicionalnih oblik z mešanjem različnih pesniških in literarnih žanrov. Je organist, zborovodja in pianist, že več kot trideset let igra orgle v cerkvi. Magistriral je iz književnosti (poezija) na Vermont Collegeu leta 2019. S pesmijo »Mycology« je osvojil nagrado Annual Switchback Journal Award univerze v San Franciscu, leta 2018 pa se je udeležil kot predavatelj in pesnik mednarodne konference o stikih in podobnostih med slovensko in ameriško poezijo, ki je potekala v Ljubljani.

Trenutno raziskuje umetniški vpliv nempkega kontratenorista in performeja Klausa Nomija na novi val v popularni glasbi sedemdesetih in osemdesetih let minulega stoletja in pripravlja svojo prvo pesniško zbirko, z naslovom »Universal Monsters«, v kateri raziskuje družbene norme z vidika številnih pošasti, ki so nastopili v filmih filmskega studija Universal od dvajsetih do petdesetih let minulega stoletja.

Photo (c) Maxine Hansford
Eric Machan Howd

Latest posts by Eric Machan Howd (see all)