Denis Škofič: Verjeti v divjino poezije in divjino življenja

Uroš Zupan: Psica in poletje (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2022)

Uroš Zupan, Psica in poletje (Cankarjeva založba, 2022)

Pesnik, esejist in prevajalec Uroš Zupan spada med slovenske pesniške velikane, ki so s svojim avtorskim slogom zaznamovali in oblikovali generacije mladih literatov. Lahko bi rekli, da velja za ključnega pesnika poosamosvojitvenega obdobja. Zanj je značilna izredno pripovedna in eruditska poezija, ki je najpogosteje zapisana v prostem verzu ter skrbno odmerjeni sugestivni govorici polni praznih bralskih mest in prežeti s številnimi literarnimi, filmskimi, glasbenimi ali slikarskimi referencami, ironijo ter nostalgijo. Vse našteto še zmeraj velja za njegovo trinajsto pesniško zbirko, Psica in poletje, kjer avtor ostaja zvest svojim temam, motivom in slogu, ki ga ne vzdržuje le na zavidljivo visoki ravni skozi vso svojo zajetno pesniško produkcijo, ampak ga z vsako zbirko še za odtenek izbrusi. Najnovejša zbirka je po svoji strukturni in tematski plati ter rabi pesniških oblik najbolj podobna zadnjima dvema zbirkama S prsti premikamo topel zrak (Cankarjeva založba, 2018) in Sanjska knjiga (Cankarjeva založba, 2020). Zupan je celo vključil tri pesmi iz predzadnje zbirke, in sicer Bill Evans, Oda za avstralsko ovčarko ter Prvi dan konca sveta. To ni zanj nič nenavadnega, kajti v marsikateri svoji zbirki je objavil od dve do tri pesmi iz predhodnih knjig. Prav tako najdemo citate in aluzije, ki se nanašajo na pesmi iz zbirke S prsti premikamo topel zrak. V uvodni pesmi Božje drevo namreč lirski subjekt pravi: »Ko se to zgodi, drevo izgubi svoj gosti vonj, / ki me je nekoč prisilil, da sem zapisal: / ‘Ailanthus altissima. / Philadelphus. / Lonicera fragrantissima’ …« kar je dobesedni navedek celotne XVI pesem iz cikla Visoki čas, medtem ko se pesem Zapoznela priča nanaša na pesem Življenja pesnikov (11. 5. 1991). Ta samonanašalnost in gosta mreža medbesedilnih navezav nista sama sebi namen, ampak igrata v zbirki, katere glavna tema je minljivost in v zvezi z njo prevpraševanje življenjskih odločitev, ključno vlogo, saj avtor razume umetnost kot vrhovni poskus osmišljanja in ovekovečenja minevanja ter kot edini način, kako sploh gledati na svet. V pesmi Napitnica za Lawrencea Ferlinghettija namreč pravi: »Skozi poezijo sem gledal svet / in ga še vedno gledam / in ga bom gledal, dokler bom na tem svetu.« Umetnost, zlasti glasba, za lirski subjekt predstavlja »najmočnejše nasprotje smrti«, katere prisotnost v vseh njenih pojavnostih je moč čutiti skozi vso zbirko. Med drugim tudi v obliki korona virusa, s čim se direktno odziva na družbeno-politično stanje, kar ni v njegovi navadi in so mu v preteklosti nekateri kritiki tudi očitali. Najbolj neposredno družbenokritičen je cikel Kratke beležke za distopični roman, kjer sicer hodi po tanki meji površinske kritike, vendar se ji uspe z ironijo in sanjsko atmosfero ter premišljeno zgradbo izogniti. Ni naključje, da se v prvi pesmi tega cikla pojavi sin, v zadnji pa omemba Cormac McCarthy-ja, saj s tem spretno aludira na postapokaliptični roman Cesta, ki lahko kaj hitro, če bo šlo tako naprej, postane naša stvarnost. Zupanu so marsikdaj tudi očitali, da so njegove zbirke statične, kar nikakor ne drži za pričujočo zbirko, ki je zelo dinamična, za kar skrbi izmenjevanje daljših in kratkih pesmih ter razvojni lok, ki je vezan sicer na klasično simboliko letnih časov. Tako se zbirka začne s kresno nočjo in s tem vstopom v poletje, ki hitro preide v jesen in še hitreje v zimo, kjer se lirski subjekt zadržuje najdlje, dokler ob koncu ne zakorači v april, ki je najbolj kruti mesec. Pesem z naslovom April je namreč prefinjena subverzija T. S. Elitovega začetka Puste dežele, saj v njej spomladanska zmrzal pomori ves španski bezeg in s tem onemogoči obujanje spominov ter samo mitsko cikličnost, ki je njena srž. S tem izpostavi minevanje in neizbežnost smrti, ki je lirskemu subjektu vse bolj za petami, kljub temu pa niti ne obupuje niti ne zapade v melanholijo, temveč je v njem moč zaznati neko pomirjeno spravljivost, ker nas poezija, »ko jo z veliko zbranostjo / beremo, / za hip odreši«.

Miriam Drev: Zdravljenje prednikov (Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2022)

Miriam Drev: Zdravljenje prednikov (Književno društvo Hiša poezije, 2022)

Pesnica, pisateljica in prevajalka Miriam Drev je že v svojem izčiščenem in strukturno premišljenem prvencu Časovni kvadrat (Mladinska knjiga, 2002), s katerim se je uvrstila v ožji izbor za nagrado za najboljši prvenec, postavila temelje svoje poetike. Zanjo je značilen izrazito izpovedni lirski subjekt, eliptična govorica, v kateri prevladujejo samostalniki, izvirna in bogata metaforika, medtem ko gre tematsko za bivanjsko poezijo v nenehnem dialogu s preteklostjo, literaturo in osebno izkušnjo, pod katero brbota mitska atmosfera ter arhetipska osnova, zaradi česar zmeraj iz osebnega prerašča v univerzalno. Slednje najbolj pride do izraza v njeni drugi zbirki Rojstva (Litera, 2007), kjer se njena opulentna metaforika razraste čez odsekane verze in inverzije, ki zaustavljajo ritem in poudarjajo statičnost podob, le-te pa se osrediščajo okrog izredno arhetipsko-mitskega jedra. Vsekakor je potrebno še izpostaviti njeno četrto zbirko Sredi kuhinje bi rasla češnja (Društvo Knjižni krog, 2012 ), kjer avtorica odmeri obširni prostor družini in spominom vezanim nanje, predvsem pa odnosu do očeta. Kljub temu da pesmi navidezno delujejo avtobiografsko, kot neke vrste spominski drobci, v svoji srži, tokrat bolj pretanjeno in zabrisano, še zmeraj pobliskujeta arhetipskost in mit. Nekako se zdi, da je njena zadnja zbirka Zdravljenje prednikov tematsko gledano njeno logično in organsko nadaljevanje. Kajti tokrat imamo še bolj kot v prej omenjeni zbirki občutek, da je avtorica pred nami odprla družinski album in nam kažoč stare od časa zvežene in načete fotografije, pripoveduje zgodovino svoje, ne samo ožje, ampak kar širše družine. Zaradi tega mestoma, predvsem prvi razdelek, spominja na roman Leta francoske nobelovke Annie Ernaux ali morda še bolj na lirsko-epsko pesnitev Izgnana Klarise Jovanović. Toda ker člani družine niso nikjer natančno poimenovani, jih lahko tako kot pri Klarisi Jovanović ali avtoričinih dosedanjih delih, razumemo širše, in sicer kot arhetipe. Prevladujoča izpovednost prejšnjih zbirk se tokrat v glavnini umakne pripovednosti, eliptičen prosti verz pa pesmi v prozi. Skladno s tem se tudi zmanjša delež metaforike, ki se v večini pesmi skrči na minimum oziroma postane ena metafora vodilna za celotno pesem (V njej narašča nekaj, kar jo zbada) ali njen okvir (Ko hodim med drevjem, me ni). Tako kot vse dosedanje zbirke je tudi ta premišljeno razdeljena na več sklopov, in sicer štiri: Zdravljenje prednikov, Dvojni obroč, Miza iz melamina, Divjina. Povedno je, da avtorica tokrat ni naslovila nobene pesmi niti jih ni v kazalu navedla s prvim verzom, kar verjetno kaže na to, da lahko posamezne sklope beremo tudi kot pesnitve ali neke vrste tok zavesti, v katerem se porajajo spomini. Kar daje celotni zbirki občutek enotnosti in zaokroženosti, celo nadih zgodbe. Namreč prva pesem se začne z utrinkom poročne fotografije staršev, kjer je lirski subjekt skrit »pod razširjenim pasom obleke« in se šele formira, nato sledijo pesmi z družinskimi zgodbami, kjer subjekt odrašča ter se preko iskanja sebe in dvojine znajde v divjini. Pomenljiv je tudi naslov, gre namreč za zdravljenje prednikov, v smislu, kako se izviti iz miniaturnih vzorcev, ki jih podedujemo, v divjino narave.
Zdravljenje prednikov nadaljuje in nadgrajuje avtoričino poetiko, ki jo je razvila v izpostavljenih zbirkah, obenem pa v svoji strukturni premišljenosti, tematski osrediščenosti in slogovni izbrušenosti ni zgolj avtoričino najboljše delo, temveč sodi med pomembnejše sodobne pesniške zbirke.

Ana Svetel: Marmor (Ljubljana: Beletrina, 2022)

Ana Svetel: Marmor (Beletrina, 2022).

Pesnica in prozaistka Ana Svetel je v svojem prvencu Lepo in prav (LUD Literatura, 2015) ustvarila izrazito izpovedni avtorski lirski subjekt, ki gleda na svet z neko mešanico otroške naivnosti in čudenja, »študentske« intelektualnosti in zrele lucidnosti, iz katere veje sveži vitalizem. Mestoma, kjer subjekt postane množinski, dobi bralec občutek, da gre za pesmi, ki govorijo o točno določeni generaciji in miselnosti, lastni le njej. V drugih spet se za vsakdanjikom lirskega subjekta izriše univerzalna človeška usoda. Prav slednje je tisto, kar stopi v ospredje v njeni drugi zbirki Marmor, kjer postane ton pesmi bolj resen in umirjen, vendar je v njih še zmeraj moč zaznati otroško radovednost in slo po življenju. Pesmi v Marmorju so v skladu z naslovom izklesane in delujejo kot kipi v galeriji. Tovrsten občutek zbujajo predvsem predmetne pesmi, ki predstavljajo zajeten delež v zbirki in se pojavljajo v vseh sklopih. V njih se je tudi ohranilo iskrivo otroško čudenje, ki preveva prvenec, le da se tokrat v sklepu pesmi zašpiči v luciden uvid. Te pesmi po svoji domiselnosti, igrivosti ter pronicljivosti spominjajo na pesniške miniature, kot sta Verjetnost in Razglednica iz zbirke Cvetke Lipuš Odhajanje za začetnike ter poezijo Francisa Pongea iz zbirke V imenu stvari kakor tudi na pesniški postopek v Knjigi reči Aleša Štegra. Med predmetnimi pesmimi najbolj izstopajo Polž, Diktafon, Škarje in Vešča, kjer avtorici uspe z lucidnim koncem preseči shematičnost pesmi in jo s tem odpreti večpomenskosti. Medtem ko se ji pri nekaterih zgodi, da se s konkretno razlago abstraktnega pojma ujame zgolj v obrtniško spretnost pisanja na izbrano temo. Ta občutek se zna bralcu porajati tudi pri pesmih kot je Ženske, in sicer s kopičenjem anafor »vidim žensko« ter kakšni izmed pesmi iz niza Kaj sanjajo …, ki so sicer prežete s čudovito sugestivno metaforiko. Ana Svetel je namreč najboljša v tistih pesmih, kjer podobno kot v prvencu, vendar tokrat v mojstrsko izbrušenem skorajda Zupanovskem verzu, pesem s pronicljivo-sanjskim zaključkom zasuka in razpre. Izvrsten primer je pesem Babica, ki se s podobo babice ležeče v postelji ne sprašuje zgolj o njenem življenju in minljivosti le-tega, ampak o občečloveški izkušnji obojega: »Ona je dlje od antike, / na drugi obali, / posteljnina valovi.« Podobni obrati ji uspevajo tudi v krajših pesmih, kot recimo v ciklu Vsaka pade vame, kjer lirski subjekt zamete sneg in »kot bi si utirala pot skozi sanje, / kidam stopnice. / Na koncu s čevljev stresam sladkor …« Pesnica nam v Marmorju tako po vsebinski kakor oblikovni plati ponuja dosti bolj raznoliko poezijo kot v prvencu, kjer so prevladovale daljše izpovedne pesmi, ki so nihale med prostim verzom in pesmijo v prozi. V pričujoči zbirki je moč najti tako zgolj na nekaj verzov zgoščene »aforistične pesmi«, ki se zmeraj povezujejo v cikle, kakor že omenjene kratke predmetne pesmi in daljše izpovedne pesmi v prostem verzu ter tudi pesem v prozi. Vsekakor gre za v primerjavi s prvencem za bolj zrelo, premišljeno strukturirano, refleksivno, empatično in z vero v življenje prežeto pesniško zbirko, kar je za slovenski pesniški prostor redkost.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Denis Škofič