Krištof Kolumb je prvi opisal Italijo kot deželo svetnikov, pesnikov in mornarjev.
Toda kje so pesniki? Kakšno je stanje italijanske poezije?
Zdi se, da je danes branje poezije stvar osebnega interesa; zadnji dve desetletji italijanske šole in fakultete niso spodbujale strasti do poezije. Določena sistematičnost manjka pri načrtovanju in izvajanju vaj iz učenja pesmi. Nekateri bolj zagnani učitelji in učiteljice so poskušali pesništvo približati učencem in učenkam, a so pri tem ignorirali metrično plat pesništva, zaradi česar je poezija postala predvsem nosilec širjenja vsebine, ne pa tudi stvar tehnike.
Toda če se ozremo proč od didaktičnega konteksta, vidimo, da se je zelo povečalo pisanje in izdajanje pesniških zbirk.
Toda ali lahko rečemo, da je vse »Poezija«? Kritiki so glede definicije Pesnika pogosto razdeljeni.
Nimam se namena podati v to minsko polje, niti ne mislim delati seznamov ali lestvic pesnikov.
V eseju »O moderni poeziji« (Sulla poesia moderna, Il Mulino, 2005) Guido Mazzoni, pesnik in profesor literarne kritike in primerjalne književnosti na univerzi v Sieni, trdi, da je bila poezija v zadnjih dveh stoletjih sredstvo za izražanje predvsem zasebne, enkratne in neprimerljive izkušnje. »Poezija je najbolj subjektivna in egocentrična izmed literarnih zvrsti, tista, ki v svoji najpogostejši obliki govori o osebnih vsebinah na način, ki želi biti oseben, torej daleč od običajnega načina izražanja stvari. Vsebuje narcisoidni element, ki v atomizirani družbi, preobljudeni in razdeljeni na niše, na koncu moti narcisizem drugih, ker ignorira obča mesta, prek katerih ljudje komunicirajo, in jih morda nadomesti z drugimi, bolj posebnimi občimi mesti. Ni naključje, da je pesnik prvi umetnik, ki je izgubil svoj družbeni mandat.« Mandat, ki je po mnenju avtorja, izšel iz ljudskih pesmi.
Andrea Cortellessa, profesorica sodobne književnosti na Rimski Univerzi 3, v “Fiziki pomena” (La fisica del senso, Fazi, 2006) pravi, da je pisanje v verzih najbolj živahen žanr, ki je danes pri nas v obtoku.
Paolo Giovannetti, profesor sodobne književnosti na Milanski Univerzi Iulm, pravi v intervjuju: »Jezik, slog danes štejeta manj kot nekoč. Pesem, ki jo želite kot prelomni žanr, je konceptualizirana in soočena z vizualno umetnostjo. Manj vpliva z jezikovnimi orodji, kot s tem, kar predstavlja, z materialnostjo svojih odnosov. Nagiba se k temu, da postane instalacija, narejena iz besed, ki jo je treba pogledati, preden jo preberemo, in zahteva raje gledalca ali obiskovalca kot pa bralca.«
Domenico Pisana, teolog, predsednik Caffè Quasimodo iz Modice na Siciliji, pravi: »Treba je preseči poezijo realnosti, stopiti onstran opisovanja sveta in pripovedovanja o svetu; obstaja potreba po pesmi, ki se bo zmogla premisliti in na novo utemeljiti v »smislu intuicionizma«, torej v smeri zaznavanja in osvetlitve, »zakaj« ta naša postmoderna družba vse bolj drsi navzdol. In še: Za premagovanje sodobnega minimalizma so potrebni pesniki z idejo o poetiki. Potrebujemo pesem, ki bi uspela vzpostaviti konotacijo s »soteriološko in rekonstruktivno« vizijo eksistence, se pravi s tisto ontološko perspektivo, zahvaljujoč kateri pesniška beseda postane »preroško dejanje«, ki človeku pomaga priti do intus-legere (notranjega branja), torej branja iz sebe, iz svojih odnosov z drugimi, z družbo.
Po besedah pesnice Marie Grazie Calandrone »pogosto manjkata predhodna faza vajeništva in počasen nastanek lastnega govora. Spoštovanje podeli misel, ki nastane in se razvije iz lastnega delovanja. Poezija deluje v dolgih časovnih obdobjih; ni je mogoče meriti po prodaji ali številu citatov iz verzov. Pesniška odličnost je kot vedno redka, a obstaja in je po mojem mnenju prepoznana in priznana«.
Verjamem, da je leta 2020, v času korona virusa, imela poezija v Italiji veliko priložnost, da prodre v vsakdanje življenje ljudi, da začne počasno nevidno revolucijo. In kljub temu, da so mediji okrepili propagando prek literarnih blogov in performativnih videoposnetkov, ter kljub improviziranim spletnim tekmovanjem in produkciji kolektivnih e-knjig, verjamem, da so izolacija, veliko prostega časa in kolektivna izguba smisla ljudi prisilili k spraševanju o različnih temah in pesnike k poslušanju, ne da bi pri tem zapadli v nečimrnost in narcisizem.
Franco Loi je trdil: »Ko pišeš poezijo, moraš biti najprej čim bolj v stiku s samim seboj. Če želiš to narediti, moraš biti močan, saj se moraš soočiti s sabo in to vzdržati.«
Vsekakor pesniška beseda ne more prezreti odnosa do sebe in konteksta, v katerem živimo, zato ima poezija veliko vidikov, od minimalizma do liričnosti, od realizma do performativne poezije, od neohumanizma do transhumanizma in ni nujno, da avtor vedno prepozna, ali spada v to ali ono gibanje. Pesnik preprosto piše, ker ne more potlačiti pesmi, ki se mu poraja v grlu. Horacij, latinski pesnik par excellence, je zapisal: »Ali bom pisal verze ali pa znorel.«
Torej DOBRODOŠLI v zdravi pesnikovi norosti.
Prevedel Peter Semolič
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Claudia Piccinno: Prihodnosti je ime ženska - 12. 9. 2023
- Claudia Piccinno: Nad tipkovnico - 1. 4. 2023
- Claudia Piccinno: Italijanska poezija danes - 30. 3. 2023