Povzetek/ V prilogi se ukvarjamo z eksplicitno in implicitno avtorsko govorico z avtopoetičnim pomenom v poeziji Živorada Nedeljkovića že od njegove prve pesniške zbirke Napačna napoved/ Pogrešna prognoza (1991). To se nanaša na samo razumevanje pesniškega dejanja ter odnosa do bralcev in kritikov, vendar tudi na upesnjevanje lastnega pesniškega postopka, pesniškega jezika in artikulacije smisla.
Ključne besede/ avtopoetika, kritik, metafora, opis, jezikovna razmerja
V poeziji Živorada Nedeljkovića predstavlja tematizacija pesniške izkušnje, lastnega pesniškega postopka in sploh upesnjevanje poetike od avtorjeve prve zbirke Napačna napoved (1991) njegovo izrazito značilnost. K temu prispeva pogosta eksplicitna avtopoetična govorica, ki se nanaša na sam pesniški jezik in načine njegove uporabe, na zgradbo same pesmi, odnos do bralcev in kritikov/tolmačev, vrste stilskih figur, pomenske vozle in podobno. Ena najbolj značilnih pesmi v tem smislu je vsekakor Drugačna razporeditev/ Drugačiji raspored iz zbirke Veliko jezika/ Jezik uveliko (1999), ki osvetljuje Nedeljkovićev postopek preizpraševanja tekstualne resničnosti in spremembo uveljavljenega bralčevega dojemanja pri pesniškem imenovanju izkustvene resničnosti. Zato je bila navedena pesem svojčas označena kot „eksplicitno avtopoetična“: „Kot vidimo, avtorska volja s popolnim samozavedanjem in zavestjo o svojih razlogih spreminja resničnost zunaj pesmi in jim jo prilagaja ’iščoč možno. Razmerja, besede’ – to je približno težišče pesmi Drugačna razporeditev (Hamović 2002: 32).
Ravno zbirka Točni verzi/ Tačni stihovi (2001) prinaša bistvene spremembe z mehkejšo metaforično hermetično zgoščenostjo besedila, kar je posebej značilno za avtorjevi zbirki Tutin in dodatnih 50 pesmi/ Tutin i još 50 pesama (1998) in Jezik uveliko. To se kaže tudi pri zmanjševanju deleža metapoetičnega premišljanja statusa pisanja in zgradbe pesniškega besedila, pri večji gibljivosti verza in sprostitvi pesniških čustev. V navedenih pesmih se najpogosteje pojavljata besedi neizpodbitnost in utišanost2, znotraj vsakdanjih obredov ob majhnih vaških in mestnih praznikih, kar se nanaša na določeno priklicevanje topline: „Zapomniš si lakoto in ljubezen./ Ko seštevaš ljubezen in milost nevidnih/ lahko res vse ostane kot je bilo“ (Med premorom/ U predahu). Smisel se dodatno zapleta s poudarjanjem bližine oziroma bližine in oddaljenosti (daljave) v dobesednem in metaforičnem pomenu.
„Bližina, ki postaja odvečna,“ implicira pesnikovo težnjo po oddaljevanju od zanj pomembnih prizorov in s tem preverjanju lastne pozicije (na primer pesem Med učenjem/ Učeći). Po drugi strani imenovanje daljave Nedeljković doživlja tudi kot možnost drugačnega načina spoznavanja sebe. Prej kot hrepenenje, da se poistoveti pa tudi razlikuje od detajlov, stvari, besed, s čimer bi presegel tesnobo in pobegnil iz lastne kože oziroma telesa. Kako se lahko to neizpodbitno dokaže?
Pesmi Vprašanja iz sobe/ Pitanja iz sobe in Medtem, ko slutim besede/Dok nazirem reči priklicujeta vzdušje utišane svetlobe, neimenovanega, domnevanega pomena, ki izseva iz teh (ne)izgovorjenih besed:
Če imenujem daljavo – ali bom spoznal sebe,
Neizpodbitno, tako kod druge podrobnosti v tej sobi,
Se bo daljava izognila stenam.
Oziroma:
Utišanega me naredi ta dan in ta nejasna
Svetloba, ki prihaja skozi zamegljena okna,
Odbita z neizgovorjenih besed.
Številne pesmi v zbirki Točni verzi/Tačni stihovi lahko beremo kot postmoderno deskriptivno poezijo s poudarjeno avtopoetično usmeritvijo. V takšnem postopku se zdi pesnikov glas prisoten in odsoten hkrati, kot sprednja in hrbtna stran kakšne mitološke slike. Ta kljub lastni statičnosti in (ne)spremenljivosti, vzpostavi spoznanje, da je najbolj bistveno dejstvo poezije vendarle svet sam (Prodajalci bencina/ Prodavci benzina). Svet je vedno pred in za poezijo, njegov obstoj pa pušča nejasno zavest o minljivosti in ranjenem spominu:
Kakšnih petdeset metrov odtod so ljudje hiteč
Prodirali v tkivo s prisrčnimi besedami,
Z veličanjem ptic, s spajanjem strahu in mitov v gozdovih
In kot z rezilom zmedli drug drugega, dokler jih ne prekrije
Napovedani sneg. In zmrzne v trenutku ko
Vezi izginejo, miti pa se razrešijo in pospešijo
Misel. Stran od perja, snežink
In duše, slabotne zaradi nepotrebnosti.
(Tihožitje z rezilom/Mrtva priroda sa sečivom)
Nedeljković se zato sprašuje, ali in kako je možno spremeniti uveljavljeni, konvencionalni potek opažanja in le delnega spoznanja, s tem pa tudi poimenovanja resničnosti, katere neločljivi, vendar izločeni del je tudi sam. Kako iz danih, razpoložljivih, pomanjkljivih besed intenzivirati to resničnost sveta, sebe, besedila? Kako odmisliti njihove številne fenomene, jih jezikovno preoblikovati, da nas premaknejo iz lastne nelagodnosti, apatije, dolgočasja, strahu, pa tudi neprilagojenosti, občutljivosti, prikrajšanosti in dokončnosti? Kako prisiliti resničnost, da spregovori s točnimi verzi?
V zbirki Točni verzi, kar so pozneje potrdile tudi pesmi iz Nedeljkovićevega cikla Kot drugi /Kao drugi (Čiste zadeve/ Sušti poslovi, izabrane i nove pesme, Povelja, Kraljevo, 2002), se prežemanje med (meta)tekstualnim in empiričnim pogosteje zaključi kot priznanje neodvisnemu poteku zadev in eksistence. Želja po potrditvi raznolikih in vseprežemajočih se identitet, vsega, zaradi česar smo neponovljivi v času lastnega trajanja, vedno prikliče obžalovanje zaradi nepovrnjenega in ostajanja v sebi, kljub ali ravno zaradi inercije ponovljivega in predvidljivega.
Zadnje tri pesniške zbirke Ta svet/Ovaj svet (2009), Val/ Talas (2012) in Vstop/ Ulazak (2014) vsebujejo verze in pesmi, ki prav tako poudarjajo avtopoetični značaj, vendar pričajo o določenem smiselnem premiku Nedeljkovićeve celotne poetike. Lirski subjekt se povečini prepušča primarno čutnemu, neposrednemu stiku s svetom, pri čemer ga ta presega in preplavi, vpijajoč ga vase. Včasih je za pesnika metafora „veliko jezika“ označevala tisti neskončni ocean možnih pomenov, ki nastajajo na podlagi dvosmernih razmerij med subjektom in svetom. Globok in skoraj numinozen občutek zlitosti s celoto se nujno spremeni v času, v različnih menah med tukaj in tam. Svet, o katerem Nedeljković piše v svojih zadnjih zbirkah, je prozoren in odprt zaradi pesnikove prisotnosti in pesniškega dejanja, kljub notranjim dvomom in boju z lastnimi demoni. S tem so mišljeni različni nivoji ustvarjalne volje: od elementarnih živih bitij, rastlin in ptic, do najvišje stopnje bližine, utelešene v družinskih razmerjih z ženo in sinom. To nato pripelje do duhovnih in matafizičnih silnic, ki imajo usodno vlogo pri kreiranju posamičnih in kolektivnih, nacionalnih nesreč, krivic in zla na vseh svetovnih meridianih v različnih zgodovinskih obdobjih, vključno s predvsem pesnikovo, pa tudi našo sedanjostjo.
Zato navajamo značilno Nedeljkovićevo pesem iz zadnje zbirke Vstop, ki jo bomo pozneje povezali z nekaterimi drugimi pesmimi in avtopoetično govorico. To je pesem Sivina/ Sivilo:
Nekoč je uveljavljeni kritik,
Čigar globoke vpoglede resnično spoštujem,
Napisal, da sivina eksistence
Puhti iz perifrastičnih nanosov
Mojih pesmi.
Nedvomno so perifraze prisotne
V mojih pesmih,
Nisem pa vedel, da v njih
Prevladuje življenjska sivina.
Tudi, ko ne gre za moje življenje, nisem vedel,
Sem le naključni lirski junak.
In bilo me je v resnici sram
Zaradi navedenega spoznanja,
Kajti mislil sem, da imam kljub pomanjkanju in grenkobi,
Kljub odtujevanjem in režimom,
Zelo bogato življenje;
Menil sem, da ni večjega premoženja
Od pisanja pesmi in sledenja navdihu.
In ga ni.
Sivina pa se v pesmih preliva
V druge, z njo sestavljene barve.
Postaja dokaz, da sem živel častno
In da sem drago plačal vsako grudo.
Blišč, s katerim osvetlim
Svojo notranjost in včasih koga razveselim.
Da, delno tudi s pomočjo prijazne
Perifraze je sivina v pesmih
Večpomenska.
Zaradi njene moči sem vsa ta leta
Živel v prepričanju, da je ni,
Da je ni nikjer v moji bližini.
In je ni.
Da živeti v prepričanju, srečen
Tudi zaradi tistega, kar obstaja
In zaradi tistega, česar resnično ni.
In ga ne bo.
(Nedeljković 2014: 70 -71)
Pesem je avtopoetično zanimiva iz več razlogov. Najprej se v prvi kitici zdi, da pesniški subjekt, ki je v dobršni meri predstavljen skozi avtorski/avtobiografski glas, vodi nekakšno polemiko ali vsaj rahlo ironično razpravo z „uveljavljenim kritikom/ Čigar globoke vpoglede resnično spoštujem“. Osnovno eksistenčno izhodišče, ki se prikaže iza obsežnih nanosov (slogovna določba), vsebuje sivina eksistence. Z drugimi besedami dolgočasje, spleen, letargija, občasna melanholija, vsakdanja rutina. Besede z intenzivnejšim nabojem, kakršne so bolečina (telesna in duševna), trpljenje, uničevanje, omahovanje, niso omenjene … V drugi kitici pesnik eksplicitno priča o tem, da je prepoznal svojega lirskega junaka kot nekoga, zaradi kogar bi se moral tudi sam sramovati, čeprav je o sebi in svojem življenju razmišljal povsem drugače; namreč, da ni bogatejšega življenja od njegovega, saj je „pisanje pesmi“ človeško demiurško dejanje brez primerjave. Pri tem je povsem nepomembno (razen za nas, ki se ukvarjamo z Nedeljkovićevo poezijo in posledično z njenim kritičnim dojemanjem), kdo je „uveljavljeni srbski kritik“ in kako globoki ali, natančneje, točni so tokrat njegovi vpogledi. Pomembno je, da želi pesnik na določen način nasprotovati kritiku tako, da zagovarja svoj pesniški postopek.
Vtis je, da pesnik v nadaljevanju vendarle relativizira to kritično mnenje s tezo, da se sivina v pesmih „preliva v druge, z njo sestavljene barve“ oziroma – da „delno tudi s pomočjo prijazne perifraze je sivina v pesmih večpomenska.“ – Pesnik se torej zaveda, da je bralčev prvi vtis pri branju njegovih verzov, zlasti tistih iz Nedeljkovićevih prvih zbirk, bolj monohromatski, saj si zavestno želi iz vsakdanje scene ali situacije, pogosto zamorjene, z množenjem in povezovanjem primerjav, metafor ali perifraznih inačic opisa nepričakovano spremeniti naše dojemanje. Zlasti v zadnjih knjigah opisi izmenjave letnih časov v naravi, flore in favne ali poudarjanje kontrasta temno/svetlo puščajo vtis bogastva in razkošja. Naravni ambient prav tako pogosto nastopa v alegoričnem ali paraboličnem pomenu (dober primer za to sta pesmi Potnik/ Putnik in Sveča/ Sveća iz zbirke Val).
Toda vrnimo se še enkrat k metaforičnemu razponu omenjene sivine. To je pogosto v bistvu pridušena bolečina, telesna ali duševna, ki dobi v novejših zbirkah obrise trpljenja, skušnjave. V nekaterih prejšnjih zbirkah najdemo tudi takšno govorico:
Hodim, hodim,
Hodim in se neznosno počasi skušam iztrgati bolečini.
(Neznosno/Nepodnošljivo: 2011:13)
Bolečina bo kmalu popustila,
Neodvisno od tistega, ki simulira,
Mimo dejstva, da si ta pesem
Zasluži rušilno poanto. Prenehala bo obstajati.
Besede, da je bolečina že prenehala,
se preveč nagibajo k niču in predaji
(V zvezi z Wittgensteinom/Povodom Vitgenštajna; 2011:42)
Ko vstopim v bližnjo lekarno
In zaprosim za zdravilo tistega smehljajočega se angela,
Nikoli ne pomislim, kako dolgo so
Znanstveni timi, ti razkošni, posvečeni umneži,
Preverjam, ali mi lahko pomaga,
Koliko so ga izpopolnjevali,
Popravljali njegova svojstva,
Da bi iz mojega telesa odstranilo bolečino,
Da se lahko vrnem na varno.
(Zdravilo/ Lek, 2011:98)
Ne vem, čemu dež, ki ni dež,
Čemu pohotni molk, ki ni sprijaznjenost,
Čemu karkoli, kar ni jasna slika: bolečina.
Dolgo, predolgo, ne vem, kaj je kaj.
(Zimska idila, 2014:54)
Bolečina je fenomen, ki je lahko potisnjen pod zapeljivostjo perifraz, vendar je vedno navzoča, v globini bitja. Subtilno in občasno pretresljivo je izoblikovana v zbirki Mati/Majka (1994), pa tudi v poznejših zbirkah. Pesnik ji namreč ne dovoli nenadziranega čustvenega delovanja na vzdušje in prvotni pomen pesmi. Do nje se obnaša skorajda stoično, sprijaznjeno, z jasnim spoznanjem, da je treba biti „srečen zaradi tistega, kar obstaja“ „in zaradi tistega, česar resnično ni“, da je omejitev pri ljudeh nujna, v hristićevem3 pomenu besede, vendar s krščansko vero in veseljem. In vendar, kot pesnik nekje pravi: „Gre najprej za ranljivost. Torej si izbere naše notranje bitje, povedal sem tudi, odkod pobuda, toda povejmo tudi, da resničnost, nenasitna in napadalna, vsiljuje svoje motive“ (Nedeljković 2017: 153).
Pesem Sivina je še ena Nedeljkovićevih pesmi, v kateri nakazuje proces razlage pesniškega pomena in smisla, številne konotacije, ki jih lahko razberemo iz verzov. V navedenem smislu je pomembna tudi pesem s pomenljivim naslovom Osebni Jezus/ Lični Isus (po vzoru na pesem Personal Jesus rokovske skupine Depeche Mode), v kateri lirski pripovedovalec pripoveduje o burnih odzivih javnosti na besedilo navedene pesmi. Govori o osebnem odnosu Priscille, žene legendarnega Elvisa Presleya, do tega „boga rock and rolla“. Lirski subjekt nevtralno ugotavlja, da je „Vse v razlagi“, nakar asociativno preide na nekatere odločilne razlike pri razlagi in pomenu znotraj zahodnoevropske, azijske, pa tudi svetovne civilizacije (usoda Judov, simbolika krave, kobre, pesem slavcev). Tudi sam pesnik omenja svoje izkušnje z interpretacijo: „Vse je v razlagi;/ Včasih se zgodi, da si razložim/ Kakšen verz in se ves razlijem,/ Drugič me prežame milina/ Ker se vsak poskus razlage/ Izogne razlaganju. Vendar vem, da nisem zastonj/Zgubljal časa.“ (Nedeljković 2012: 69).
Omenili smo, da tudi Nedeljković pogosto opozarja na določene stilske figure, ki so posledica natančnosti slike, lapidarnosti, jezikovne ekonomije (npr. pesem Dojenčkova koža/Bebina koža iz zbirke Tutin in še 50 pesmi/Tutin i još 50 pesama (1999). V zaključni pesmi Premoč metafore/Nadmoć metafore (Ta svet/Ovaj svet, 2009), ki predstavlja določeno vrsto pesniškega dialoga z znano Shelleyevo pesmijo Škrjancu/Ševi, naš pesnik hkrati povzdiguje in relativizira moč petja, pesnikovega glasu in nato opozori tudi na proces branja, spoznavanja sveta s pomočjo plasti prebranega, ki mu podarja posebno moč upora in vztrajnosti. Zato tu ne gre za kritiko metafore, pač pa za njeno premoč, za svojstvo, da je z opažanjem številnih posrednih odnosov, vseprežemanja, daljnjih sorodnosti in strahu pred njimi, pesniški posameznik v svet vključen, pa tudi odstranjen iz njega, nekje na obrobju, odkoder se vse bolje vidi. Svojo celotno pesniško dejavnost Živorad Nedeljković pogosto vidi ravno skozi postopek primerjave, vendar notranjega skoraj nerazumljivega v racionalnem smislu besede:
Tudi obilje slik se lahko
Poveže s tistim, kar obstaja,
In s strahom, ki bo pri primerjavi
In v daljavi izginil. Počnem to: spajam, primerjam.
Ko pa sem blizu, ne primerjam.
Takrat sem vsaka beseda.
(Nedeljković 2012: 53).
To nedvomno kaže, da je pesniku blizu sumatransko* približevanje in povezovanje oddaljenih stvari in prostorov brez pretiranega omejevanja, do točke, ko se pesniški govor preseli v besedo in umesti v eno njenih metaforičnih lupin.
——
1 Prispevek je nastal v okviru projekta Aspekti identiteta i njegovo oblikovanje u srpskoj književnosti (št. 178005), ki ga vodi prof. dr. Gorana Raičević na Filozofski fakulteti Univerze v Novem Sadu.
2 O funkciji neizpodbitnosti in utišanosti kot dominantnih motivsko-pomenskih težišč prejšnjih Nedeljkovićevih zbirk smo pisali v prispevku: O neporecivosti i stišanosti. v: Poezija Živorada Nedeljkovića, Biblioteka Zmajeva nagrada. Novi Sad 2002: Matica srpska, 43-47.
3Jovan Hristić, srbski pesnik, eseist, literarni in gledališki kritik … (1933 – 2002), (op. prev.)
*Sumatraizem – literarno gibanje, povezano z literaturo srbskega pisatelja Miloša Crnjanskega, pri katerem so v ospredju teme potovanja, eksotizma in iskanja metafizičnega. (op. prev.)
VIRI IN LITERATURA
1.
Nedeljković, Živorad. Tutin i još 50 pesama. Kraljevo: Povelja, 1995
Nedeljković, Živorad. Jezik uveliko. Kraljevo: Povelja, 1999
Nedeljković, Živorad. Tačni stihovi. Kraljevo: Povelja. 2001
Nedeljković, Živorad. Sušti poslovi. Izabrane i nove pesme. Izbor
in predgovor Radivoje Mikić. Kraljevo: Narodna biblioteka „Stefan
Prvovenčani”, 2002
Nedeljković, Živorad. Ovaj svet. Beograd: Arhipelag, 2005
Nedeljković, Živorad. Neumereni rad godina. Izbor in spremna beseda Dragan
Hamović. Čačak: Gradska biblioteka „Vladislav Petković Dis”, 2011
Nedeljković, Živorad. Talas. Beograd: Arhipelag, 2012
Nedeljković, Živorad. Ulazak. Beograd: Arhipelag, 2014
2.
Nedeljković, Živorad. „Igre koje sam stvarao“. v: Poezija Živorada
Nedeljkovića. Zbornik radova. Biblioteka Zmajeva nagrada. Novi Sad:
Matica srpska, 2002, 73 – 96.
Nedeljković, Živorad. „Sav napor poezije svodiv je na čestitost i čistotu, na sjaj bića”. Pogovarjala se je Sanja Milić. Letopis Matice srpske, knj. 499. Sv. 1 – 2, Novi Sad, 2017, 152 – 159.
Radojčić, Saša. „Etika eskapizma. O etičkom impulsu u poeziji Živorada Nedeljkovića”. v: Poezija Živorada Nedeljkovića. Zbornik radova. Biblioteka Zmajeva nagrada. Novi Sad: Matica srpska, 2002, 36 – 42.
Stojanović Pantović, Bojana. Kritička pisma. Beograd: Rad, 2002
Stojanović Pantović, Bojana. O neporecivosti i stišanosi. Poezija Živorada Nedeljkovića.
Zbornik radova. Biblioteka Zmajeva nagrada. Novi Sad: Matica srpska, 2002, 43 – 47.
Hamović, Dragan. Neprobojna opna i porozni slojevi. Poezija Živorada Nedeljkovića.
Zbornik radova. Biblioteka Zmajeva nagrada. Novi Sad: Matica srpska, 2002, 31 – 35.
Prevedla Dragana Bojanić Tijardović
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Objavila je okrog 400 študij, člankov, esejev in kritiških zapisov kot tudi prevodov iz slovenščine in angleščine ter 15 monografij, kritiških knjig in antologij s področja južnoslovanske primerjalne književnosti, med ostalimiPoetika Mirana Jarca, Dolenjski muzej, Novo Mesto, 1987 (v slovenščini); Srbski ekspresionizem, Novi Sad, 1998; Srbske prozaide-antologija pesmi v prozi, Beograd, 2001; Kritiška pisma, Rad, Beograd, 2002; Morfologija ekspresionistične proze, (predelana doktorska naloga o slovenski ekspresionistični prozi), Artist, Beograd, 2003; Pesem v prozi ali prozaida, 2012, etc.
Pesniške zbirke: Beskrajna-Neskončna (2005), Zaručnici vatre-Zaročenci ognja (2008), Isijavanje-Izsijavanje (2009), Lekcije o smrti-Lekcije o smrti (2013), U obruču-V obroču (2017), Povreda beline-Ranjena belina (2021), Niz kičmu godina-Po hrbtenici let (izbrane in nove pesmi), 2022.
Prejela je nagrade: "Milan Bogdanović" (2000) za najboljšo književno kritiko in nagrado "Isidorijana" za esejistiko in teorijo (2000), kot tudi pesniške nagrade: "Gordana Todorović" (2006), "Hadži Dragan Todorović"(2010) "Djura Jakšić"(2018), "Vasko Popa"(2018),"Kondir Kosovke devojke" (2020).
Živi v Beogradu.