Najnovejše objave

Članek , Matej Krajnc

O Matej Krajnc (3 Člankov)
<p>Matej Krajnc (1975), univerzitetni literarni komparativist, magister primerjalne književnosti, član Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih književnih prevajalcev. Ukvarja se s pisanjem avtorske poezije in proze ter s prevajanjem opusov pesnikov-glasbenikov in starejših tekstov epskega značaja iz angleščine in francoščine (mdr. Alexander Pope: Ukradeni koder, Coleridge, Byron idr.). Njegova avtorska bibliografija obsega več kot petdeset samostojnih knjižnih naslovov poezije in proze, prevajalska pa preko trideset samostojnih prevajalskih in soprevajalskih knjižnih naslovov. Svoje pesmi že dve desetletji tudi uglasbuje v kantavtorski/šansonski maniri in redno izdaja nosilce zvoka. Ukvarja se tudi s publicistiko in strokovno esejistiko s področja glasbene zgodovine, prevajanja in verzologije. Živi in ustvarja med Ljubljano in Celjem.</p>

Matej Krajnc: Hildebrantova pesem

I.   Hildebrant je zavpil WELAGA; pravzaprav je kriknil in se obrnil k Bogu, a moč konja ga je držala zase. Trepetal je, a vseeno dvignil meč. Tisto, kar je videl, ni bil več njegov sin. Tisto, kar je videl, so bili ostanki sovražnika, brezoblično telo, sinov obraz, ko se vzpenja proti konici njegovega meča. WELAGA! Zakaj Odoakerjeva ušesa še vedno slišijo? Zakaj njegove oči še vedno vidijo? In kje je konj, rezgetajoča gmota mesa, oglušela od krikov, na smrt prestrašena, [preberite več]

16. 5. 2016

Pogovor z Matejem Krajncem

Nastopanje je vsaj meni najbolj travmatičen del pesniškega »poklica«. Naj torej začnem v tej zame nevralgični točki: kako je stati na odru s kitaro v rokah in kako je stati na odru s pesniško zbirko? Naj to malo razširim: v čem je razlika, ko stopiš v javnost kot pesnik in ko stopiš v javnost kot glasbenik, kantavtor? Oboje je pri meni, tako ugotavljam zadnja leta, nekakšno sočasno naravno stanje; na odru se dobro počutim. Po krajši začetni tremi, kjer gre bolj za občutek [preberite več]

15. 11. 2015

Matej Krajnc: Knjige

Knjige prazno strmijo. Njihove strani so bele. Platnice so molji nažrli. Hladne so. Ovdovele.   Čakajo. Ne vejo, koga. Umrle bi, a se ne da. Večkrat so že poskušale. Vztrajno. A smrt jih vselèj naplahta.   Slonijo na starih policah. Brišejo včerajšnjo slino. Rade bi imele zgodbo, zgodbo in zgodovino … [preberite več]

9. 10. 2015