Neurje me je naplavilo v naraščajoči narativ mozga poletje bo bolelo / poletje te bo zabolelo, ki si ga od malega ponavljam in oklepam trdno kot rožnega venca, čeprav mi vseskozi želi spolzeti med vlažnimi prsti. Identificiram ga s stanjem odtujenosti od sveta, ki se v obliki orkana spogleduje z notranjim očesom in odseva pessoansko žalost, zaznamovano z začetkom poletja. Junijski dnevi, ko se v soparni meglici nad vodo človek podaljša skupaj s solsticijem in njegovo telo končno začne utripati ter žareti kot zvezdnati roj kresničk, me vedno pahnejo v melanholijo. Bergmanski Sommaren med Andreja – ja, kar obsojajte me, če si upate; a jaz strmim skozi okno v počasnost večera, vonjam lipo in poslušam zvoke tračnic, ujamem občasne prebliske delavcev, ki jih navdihujejo sevdalinski napevi, nakar mimo priprhuta netopir, iz kluba pa odmevajo glasovi podobni pošastnemu umiranju – v resnici le hardcore metalske zasedbe, vmes se prepirajo sosedje, iznenada se vklopi ventilator in vse te vibracije in vsi te označevalci so momentarni privilegiji, ki izrinjajo utrujenost, ki kratko malo kratkočasijo. Zgodba pa se vije dalje od opazovalca do opazovanega, ko prestavljam figure na šahovnici in sem povsem zanič, naravnost za premlatit, v kotu mi čepi koš perila, diši po mehčalcu (za moške) in gnilobi, premlevam obesit ali ne obesit in raztegujem vikend kot cunjo, kajti danes tako nihče več ne lika (razen vseh mam, ki v aktu likanja vidijo upor). V bloku nekdo igra klarinet, gospa iz 3. nadstropja si je kupila Bluetooth, da med telefoniranjem izpade blazna in penetrira dovoljeno jakost pogovora povsod in brez rok ter straši mimoidoče, meni pa je nekje med kontemplacijo in inercijo zaspala noga in zato se opravičujem – ne morem do domofona – itak ne dela. In v tej nefunkcionalnosti sem vsekakor spet utrujena od ničesar. A utrujena do te mere, da ovce preštevajo mene. Nič alegoričnega ni v tem izmozganem deliriju.
moj zlom presega tvojega
»Si utrujena?«
»Ne, sam umiram.«
Zazrem se v Dürerjevo grafiko Študija rok pri molitvi in v možganskem režnju se mi kot na celuloznem traku filtrirajo sličice nerodnih dni, saj moja gestikulacija ni skladna z molitveno držo, temveč je zbezljana, italijanska in večkrat izneveri koncept kozarca, ki se kaj kmalu znajde v razbitinah. A razbitost ozračja še ni dokončna, oko se ustavi pri drugi grafiki, slovenskega vsestranskega ustvarjalca Desota, kjer najbolj zbode zapis People are boring. »In vse razen dolgčasa me dolgočasi zares«, pravi Pessoa, jaz prikimavam in poskušam zajeziti smeh, ki me naseljuje, saj hkrati vem, da gre za primarni stadij, za to krilatico neznosne lahkosti bivanja, ki pa ni šala, saj je življenje drugje. Roka zato prestane s svojo lastno besnostjo in me odvodi v odrešilni premik v neznano, v območje somraka, da se posvetim primarni funkciji noža in gledam kako njegovo rezilo preoblikuje popolne darove. Ti »zakožuhani« nadzemeljski Venerini plodovi se pod jeklom v kontrastnem loku spreminjajo v grenke sadeže pravice, nepopolne v vsej človeški metamorfozi. In takrat mi pred obraz »primiglja« prizor rožastih »štrumpantlov«, zguljenega usnjenega dvoseda in nagnjen pogled, ki sinhrono z ustnicami sporoča: »Ker dolgcajt je v tej državi, nihče noče plesat!« Kakšno orožje vidite v literaturi, kakšno zoperstavitev, morda zgolj proti samim sebi; kajti vi ne veste / a tudi če bi vedeli / vam ne bi pomagalo. Zatorej, zabrišite stran knjige in razgrajajte po mestu! Utrujeni od poganjkov, od strojne težnje po ustvarjanju, od nenehnega ponavljanja preobjedene drže proaktivnega življenja, od vključenosti v amplitudo, ki nas bo na koncu zaobjela kot Veliki val, in tako postala zgolj še reprodukcija v naslavljanju polja produkcije. Ali morda celo postulat »prostuciranja« – da, ljubim sms zatipke, ki me vsaj za delček sekunde odrežejo od ujetosti v dolgočasje. V primeru, da bi se lahko pomirila, brez da bi bila zares mirna, da bi lahko predihala vse mikro dolgčase življenja, bi v rajskem žaru obstala s kepo testa, vrženo v zrak, ki počasi dobiva obline in pritikline in se spreminja v nadzemeljsko jedačo, za katero bi še raperski gurman in street food manijak Action Bronson prisegel, da se jo je dotaknil angel oz. po besedah moje stare mame, da je tako dobra, da bi jo še angelčki jedli, če bi imeli ritke. Demistifikacija angelov je v slovenski sodobni literarni štanci standard, kljub odprtemu sprejemanju religioznega izrazoslovja, s katerim prihajamo v krščanski konflikt, v t.i. križev pot / moj pot križa skolioza. O tem nam najlepše priča angel Damien, ki ga v klasiki Nebo nad Berlinom inkarnira Bruno Ganz. Kljub vsem hrbteničnim vozlom in križem realnega sveta, se je Wendersov angel raje odrekel vlogi nesmrtnega opazovalca in poslušalca, da bi okusil kri, ranljivost, ljubezen, vse kar pritiče človeškemu, in tudi malce bolestnemu, na meji med zaščitnikom izobčencev in hudičevim izročilom; vse, da bi postal in bil utrujen do te mere, da bi bilo vredno žrtvovanja večnega tavanja po vsemiru.
O tem, da sem se naplavila na obalo življenja, da bi našla ljubezen.
A sem našla zgolj ljudi.
Vrnimo se na našo obalo – obalo čustev. Oh, spet ta izpovednost, ta svetoboljni subjekt, ki se obeša na pripetljaje in ne zapetljaje jezika. Bolečina in travma, predvidljivi mačehi čutečega, kako se lahko podajata v pisavo, kako je lahko toliko pesnjenja tako bolečega, ko pa velja ravno obratno – pisanje kot velika odprta rana, v katero ves čas zarezujemo in drezamo, včasih povsem namensko, da bi morda naš ego rodil altruistične »pamže«. A tega ne preizprašujem, ker me v primeru bola, zaboli tudi slabo pripravljena jed, ki je ne morem »odret« in ji vzhičeno zapeti arije, da bi se mi pocedilo še iz solznice in ne bi pela O, Lacrime, temveč O, Ridicolo, O, Meraviglioso, četudi gre za pečenega piščanca ali pa »pohan« sir, ki zahtevata tolikšno mero ljubezni in pozornosti kot foie gras ali polžja obara; kakorkoli, nihče mi ne bo kradel sape in zagovarjal pozicije, da je dodajanje emotivnosti v besedje strihninsko dejanje in se lahko dekodiramo le še v abstrakcijah.
pot ni težka
človek je težak
kako imenuješ
to prostranost?
po uhojenem občutku
Pojdimo s tokom post postmodernizma in zabelimo fusion omakico z literarnimi in kuharskimi elementi. Il forno in l’inferno, pečica in pekel, sta si goreče blizki, histerično kričita in prasketa pod površjem. Po zelo površni analogiji bi lahko rekli, da je bil morda tudi velecenjeni Dante zagovornik odlične kulinarike in zagotovo mojster priprave testenin; ampak, ali jih morda ni v zanesenjaški pozi po popolnosti verza prekuhal in ustvaril svojstven koncept Spaghetti al Dante, nekakšen spontan opis polnočnega dogodka oz. celotna sintagma, ki bi jo dandanes umetniški guruji okronali za happening, čeprav dejanje samo parafrazira vzporedni svet »špagetov«. Ob tem se mi kot dobro »posreban nudelc« v uho prikrade zgodnji raperski podvig Serenata rap Jovanottija in njegovo minimalistično podtikanje »dantesknega« z verzom iz V. speva Pekla, ki sicer reklamira »ljubezen, ki srce je srcu dala«, a preko intertekstualnosti ubudi renesanco in nasuje nekaj cimeta po popularni kulturi.
Si nisi prideš odideš.
Cirkulacija.
Samo da ne pademo v kroge pekla.
Samo da se izrazimo.
Poljub objem beseda smeh.
Vi kar kihajte in nazdravljajte, vse to je ritmičnost in z vsem tem bijem boj proti linearni pripovedi dolgega časa. Za to in za skupno prešanje polemik, ki se »razsočijo« na ustju gromozanskega lista praproti z razvejanimi kapilarami. Ta prekrvavljenost pa obvelja tudi za poezijo, ki se izrazito poklopi z rapom in pankom in v tej navidezni nezdružljivosti žanrov zapleše mušji ples in s tem zadobi dodatno vrednost, ko vleče precejšne vzporednice, ki se vedno prilepijo na ritem. Ob tem pa bobniče razdira in po njih venomer udriha jezik in sicer preko moči prenosljivosti sporočila, ki pa ni vedno prvotnega pomena. Vržena s piedestala lastne prevzetnosti, se je poezija naužila v potoku poiesisa in levila v svojstven svet. Ni le pripadnica in podporna priležnica techne, ki pa se prav tako kali v podtalju v nov jezik, v sam jezik jezika, ki skuša iti onkraj vse estetike in najti zatočišče v besedah, v smislu besed, njenih pregibih, zlomih, pred, nad, pod, od, skratka v vseh predložnih permutacijah. Namešane naplavine nastajajo in so neodkrit košček jezika, po katerem je vredno kopati, prav tako kot so spajanja različnih okusov, ki iz simplistike ustvarjajo užitja, »fukožitja«, kot bi ravnokar v lonec ujeli senzorično paleto Turnerja, ki bi se nam med ugrizom v sočno raco prikazal v obliki privida in se igral v naših očeh s svetlobnimi prerazporeditvami. Po ugrizu, po ujetem godenju v verzu, pa zazeva revščina, razpoka, ki kriči v oguljeni frazi mati dolgcajt bi, mati dolgcajt mam.
Polasti se te dolgčas
razbijanje gobcev
per mutacije fetišev
v vzgoji stoika
[…]
carsko rezljaš
izme
[…]
nihče te ne jemlje
kot zvezde repatice
prenašaš kiklopa
na plečih
[…]
s črno kredo
koreliraš izbire
v sebi
vprašaj ni svastika
v tvojem pogromu
si ta
nična zmožnost
spajanja zgodovine
Potrebovala sem nekaj odurnega in neprijetnega, zato sem se prebudila. Ampak nimam pa naslova, valda. Spet je jutri in vse se ponavlja. Isto dihanje in iste misli. Muesli z grškim jogurtom in žlica medu za zajtrk zgoščen z jutranjo kopreno, ki prodira skozi slabo »zaroletana« spalnična okna. Nekaj me silno spreletava, vendar ni lakota ali živčno zbadanje v levem temenu in tudi noben aspirin me ne bo odrešil, četudi bi bil velik kot sonce. »Vse, kar počnem je to, da delam / Razumite, da je življenje seznam opravil / Kakšen blagoslov je ta dolgčas.« mi preko svoje senzibilne raperske poetike sporoča R.A.P. Ferreira, ko se zavem, da me nobena božanskost in nobena izventelesna izkušnja ne moreta obraniti pred na vse veke odprtim primerom dolgočasenja. S tem razlogom se zatekam v divjino protislovij; zavračam logiko ločil, jih razporejam poljubno, se odrekam strogo zapovedanim formam in gradim uteho na dialektih, na žargonu, na raznoraznih terminih in tujih jezikovnih registrih. Moj pobeg je moj zapis je moj dolgčas, če je dolgčas res blagoslov in vse onkraj nujne storilnosti. Ob tem me naseljuje mir, saj le skozi poezijo ne potrebujem več utemeljevati svojega obstoja, nepotrebnega pojasnjevanja in ilustriranja uvidov v dnevne rutine, v dnevne nezmožnosti obrata in ostale navlake. Dovolj je, da sedim in tujka v meni je zapisani jezik realnosti, belo prežeta s počasnimi izmikanji, izmenjujeva se na načine, ki jih ni več, na načine, ki jih ne bo več in na načine, ki jih nikoli ne bo mogoče doseči. Presegava v razselitve organskega, v razširitve izven prostorskosti, izven časovnosti, iz – ven. Izzveni pa tudi zven utrujenosti, ki se manifestira preko zagovora samega sebe. Med padanjem sem se zlomila kot naši angeli in zadela ob mit resničnosti. Dolgčas me mora ves čas metati ob skalovje in je ironično ves čas tam, med razvalinami vsakdana kot rešilni obroč. Piši pravijo /piši in se ne oziraj in res je samo to gonilo, ki usmerja naprej, kajti z ljubimkanjem in oprijemanjem prošlosti ostajam brez refleksije in sem le še poslednja Meduzina daritev. Ura je skoraj poldne, čaj se je shladil v porcelanasti šalčki, zeleno z belim gledam, zatipam suho kožo na konici nosu in zavonjam znojnice. Slečem »šlafrok«, zaprem računalnik in beležnico ter se počasi odpravim proti kopalnici. Z dlanmi si pljusknem vodo po obrazu in zarosim ogledalo, v njem ni več simetrije, kajti ta je kakopak dolgočasna. Pomolim noge v banjo in v glavi mi shizofreno na raperski beat poskakuje Pessoa: »Zgodaj sem se zbudil_a in potreboval_a sem dolgo časa, da sem začel_a obstajati.« Dolgčas je narjen, fnt moj.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Andreja Štepec: Bluz za dolgčas ali zakaj sm tok utrujena - 15. 7. 2023
- Andreja Štepec: nepotešeni - 13. 7. 2023
- Andreja Štepec: Skrilavec - 9. 7. 2023