“Zbrane pesmi 2” Konstantina Kavafisa (Zleknil sem se in legel na njihova ležišča, Hiša poezije, 2025) v odličnem prevodu Lare Unuk prinašajo izbor pesmi, ki ni prišel v t.i. “Kavafisov kanon”, vendar v sebi nosijo že vso tematiko in značilnosti pesnikove poetike, tako od najzgodnejših del (od 1885 dalje) do zadnjih zapisov (1927-1932). Kako tudi ne bi, saj Kavafis deluje kot celovita osebnost, ki izhaja tako geografsko kot mitološko iz zibelke grške civilizacije.
Naj zgolj določim obdobje njegovega življenja s kratkim orisom : rodi se 1863 v Aleksandriji (Egipt) v ugledni grški konstantinopelski družini, se izobražuje v Londonu, toda s srcem ostaja v Aleksandriji, kjer tudi umre 1933. Ta skopa zamejitev življenjskih letnic mi služi zgolj kot zgodovinski okvir, ki nam kaže burno dogajanje v sodobni evropski poeziji in tudi družbenem ozračju: od srede 19. stoletja imamo v Parizu Baudelaira in “preklete pesnike”, neukrotljivega Rimbauda, razbohoti se “Belle Epoque”, razvrat in dekadenca, v Berlinu Nietzsche in Salomé “ubijata Boga”, v Rimu Marinettijev futurizem, v Londonu pa Oscar Wilde živi svoj ekstravagantni “dandizem”, če omenim zgolj nekaj metropol, kjer se dogajajo umetniški prevrati.
Kot nekakšne “Sorodnosti po Baudelairju”, kjer po uvodu Kavafis citira celotno Baudelairjevo pesem (v knjigi je pod razdelkom “Neobjavljene pesmi”):
“Navdihujejo me dišave, tako kot glasba,
kot ritem, kakor lepe besede,
očaran sem, kadar v uglašenih
stihih Baudelaire pojasnjuje,
kar duša, začudena, nejasno
sluti v jalovi presunjenosti.”
Ja, Baudelaire je še zmeraj izvor tistega meščanskega erosa, opoja s čutnimi zaznavami, z erotiko in “bohemstvom” v najširšem umetniškem pomenu, ki je zaznamovalo umetniško avantgardo za celo sledeče stoletje in šele v današnjih “sterilnih in preračunljivih časih” izgublja na pomenu in simbolni veljavi.
Kavafisova poezija je tematsko razdeljena na zgodovinsko, filozofsko in ljubezensko tematiko, v stilu pisanja pa ostaja “unicum”, saj je celo veliki Jorgos Seferis na predavanju o Kavafisu v Atenah (1946) med drugim povedal: “ Kavafis stoji na meji, kjer se poezija ogoli, da bi postala proza. To je najbolj antipoetični (ali apoetični ) pesnik, kar jih poznam.”
Kavafis ima sicer bogato ritmiko in spevnost ter kompleksnost jezika (kot ugotavlja Lara Unuk), saj piše tako v arhaizirani in moderni grščini, kjer se jezikovne plasti zvočno prepletajo in zato tudi na tej ravni zame ostaja eden prvih “post-modernistov avant la lettre” saj s svojimi zgodovinskimi referencami in citati (v zgodovinskih pesmih od predkrščanske dobe do celotnega helenizma in srednjega veka Sredozemlja in Bližnjega vzhoda do Indije) vzpostavlja most med preteklostjo in zdajšnjostjo, kjer se prepoznavamo v enakih nastavah in etičnih zagatah kot so jih imeli prednamci.
Predvsem pa izvorno črpa iz kozmičnega vira “poiesisa”: erosa – te univerzalne kreativne sile, ki se seveda tudi preko erotike (homo-erotike ) upesnjuje v ljubezenskih pesmih. Kafavis se giblje med neposredno “odkrito” erotičnostjo in estetiko grškega ideala, toda ostaja živ in iskren v svoji izpovedi-predanosti užitku in melanholiji ter njuni refleksiji.
Kafavis se ima za grškega pesnika v vseh pogledih, tako izvorno kot mitološko:
“O, starodavni Grki so imeli dober okus,
saj so neokrnjeno mladostno lepoto
upodabljali z njeno goloto.”
(Po plavanju ).
Eros kot slast:
“ vendar mi, zapisani Umetnosti,
včasih z napetostjo uma, in seveda le za kratek čas, ustvarimo slast,
ki se nam zdi skoraj snovna.”
In zaključni verzi (Pol ure ):
“Kako sem to potreboval. Saj sem kljub vsej domišljiji,
kljub čarovniku žganju,
vseeno moral videti tudi tvoje ustnice,
moral sem občutiti tvoje telo ob sebi.”
Včasih imam občutek kot da se pri Kavafisu v “pol ure strasti” zvrstijo zgodovinske sinhronicitete, človeške usode, užitek, ljubezen, spoznanja in neminljiva minljivost kot kakšen odsev trenutka na stari fotografiji, ki nam vzbudi melanholijo in nedoločljiv spomin.
To je tista ustvarjalna melanholija, melanholija predana življenju, kjer se zapisuje poetika slovesa in neizbežne smrti.
Konstatin Kavafis je preveč kompleksen in pronicljiv pesnik, da bi ga lahko odpravil na kratko (o njem se pišejo dolge in poglobljene študije ) in vendar tudi v tej “bežni nasladi” je strast branja in pisanja:
kot bi po izlivu, brizgu semena, ugrizu v telo, spozabljenju v bordelu ali alkoholni omami v beznici, potreboval pero, da zapiše(š) neujemljivo, tisti občutek, ko ti ne preostane drugega kot da:
“Napotil sem se v skrivne sobe, zleknil sem se in legel na njihova ležišča.”
Tudi danes nam ne preostane drugega, zleknimo se in berimo Kavafisa!
